... po ogromno časa ...
Konec vsakega obdobja, pa naj bo to obdobje tretirano kot srečno ali pa ne, se zgodi, da pred očmi poplešejo slike iz preteklosti. Spremenjene slike preteklosti. Ker nas spomini mnogokrat pustijo na cedilu. Še večkrat pa pustimo tam sami sebe, ker si želimo, da bi se določene stvari dogodile drugače kot so se, in skušamo lagati sami sebi. Igramo se scenariste in predelamo zgodbe tako, da izpadejo manj boleče. Spet sem - kot vedno do sedaj - bila tik pred to nevarnostjo. Da pozabim in izrežem trenutke, ki jih ne želim ohraniti in v srečno zgodbo zlepim lepe odseke ... V nekaj dni trajajoč film. In dovolim, da stopim nazaj namesto naprej v življenju. Biti "navajen" na nekaj in na nekoga je ... Začetek konca. Začetek nepozornosti, da gre nekaj zelo narobe, da ne sledim več začrtani poti, da sem se spremenila in da potrebujem nekaj novega, da bi lahko od sebe zahtevala veliko več, ker imam še dovolj zalog. Da bi se morala za trenutek ustaviti in se vprašati ali je res to, v