Adijo 2013
Presenetila sem samo sebe. V vztrajnosti. Spet nisem končala zadane naloge, sem bila pa vztrajna veliko dlje, kot sem na začetku napovedala. Kozarec leta 2013, ki sem ga naredila v prvem tednu januarja je bil aktualen … Nekje do oktobra. Napovedala sem se, da bo aktualen komaj nekje do marca. Ampak sem vztrajala in zdaj imam kup papirčkov, ki sem jih nekoč med toplim poletjem razprostrla po postelji (in ja, z njimi sem lahko prekrila celo površino francoske postelje). Nekaj pa jih čaka še nerazvrščenih. Ne bom o tem, kako sem presenečena, da smo že 31. decembra, ko se zdi kot včeraj 1. januar. Ker nam je vsem popolnoma jasno, da eno leto mine, še preden dvakrat pomežiknemo. In s tem, ko pomežiknemo, lahko marsikaj zamudimo. Vsako leto manj razumem pomen veselega (no ali pa depresivnega) čakanja na novo leto. Včasih je bilo še nekaj zabavnega. Ker je bil to edini dan v letu, ko sem bila lahko pokonci dlje kot samo do desetih (zdaj komaj kateri dan zaspim pred polnočjo)