Delčki v mozaiku

Bi me moralo skrbet? -> odvisno kaj.. Ampak za večino stvari, se ne itak ne splača. Tolikokrat si to govorim, pa tolikokrat tega ne upoštevam. Birmanska vprašanja -> so lahko zelo zabavna.. Posebej takrat, ko jih sprašuješ in slišiš mnoge cvetke in se veliko novega naučiš :).. Pa imamo pri nas res samo ožji izbor pomembnejših vprašanj, medtem ko drugod po župnijah nimajo toliko sreče. Kdor čaka dočaka -> če le nekaj zato naredi sam. Nič nam ne pade z neba popolnoma brez truda.. Ko je konec ljubezni -> je grozno boleče... Ampak čez čas se pobereš in spoznaš novo ljubezen ;).. Ko moraš nekatere ljudi pustiti za sabo -> je tudi boleče.. Včasih pa nujno potrebno in ti olajša življenje. Zakaj bi vztrajal v odnosih, kjer ni spoštovanja, zaupanja in veselja? Nariše morsko deklico -> kdo? Nariši jo sam :).. Šele zdaj mi je postalo jasno, zakaj s tem "geslom" prideš do bloga.. Naredila sem voščilnico z morsko deklico... [ki pa naročniku ni bila všeč..]

Sprašujem se, koliko ljudi okoli mene je še iskrenih? - Dobro itak da ne greš do vsakega, ki ti ni všeč in mu rečeš kaj nesramnega, da ga odvrneš.. Ampak a ni lažje vsaj na nek način prekiniti stikov z osebo, če je pač ne moreš več prenašati? Če nisi z njo povezan s kakšno skupno dejavnostjo, skupino ki naj bi bila povezana.. Je po mojem mnenju definitivno lažje..  Kot pa se vedno znova pretvarjati nekaj.. Se hinavsko smehljati, biti narejeno prijazen.. Če tega pač ne čutiš, če se ob tem mučiš..  Zakaj bi se z nekom družil zgolj zaradi gole navezanosti, skupne preteklosti, tu pa tam zabavnih trenutkov? Ali pa mogoče le zaradi izkoriščanja? Zabave ob težavah nekoga drugega..  In kako lahko nekateri živijo v večni laži? Presneto dobri igralci morajo biti, da lahko peljejo svojo zgodbo naprej in naprej. Brez napak.  Ne, določenih odnosov pač ne razumem v celoti. Morala bi se o njih temeljito pogovoriti, če bi bile osebe pripravljene na dialog. 

VSI MOJI BIVŠI; Jenny Colgan "Zakonsko življenje je super. No ja, če so ti všeč debeli ljudje. In to, da kar naprej počneš enake stvari ter hkrati vedno znova najdeš nove načine za pritoževanje glede tega." Seveda ne bi nikoli in nikdar poiskali svojih bivših na Facebooku, kajne? Neeee, nikakor ne. Če pa že, pa pod nobenim pogojem ne bi kar izpustili vsega iz rok in jih odšli poiskat ter na kocko postavili svojo službo, družino in srečo. Vi seveda ne bi bili tako neumni, Posy Fairweather pa ... Posy je navdušena, da jo je Matt končno zaprosil. Zgodilo se je nekega vetrovnega dne na vrhu hriba in bilo je neskončno romantično. Nekaj dni pozneje pa se zgodi nekaj katastrofalnega: Matt prekliče zaroko. Posy, žalostna in osramočena, začne razmišljati, zakaj so se vsa njena razmerja vedno končala tako zelo bedno. Odločena je, da bo ugotovila, kako in zakaj je pristala na samem dnu, in sicer tako, da s pomočjo spleta najde vse svoje bivše fante. Se lahko kaj nauči iz pret

Ne, nisem še končala =P.. Ko sem objavila tisti prvi zapis in ko sem bila prepričana, da sem se izčrpala s svojimi spomini, sem se spomnila še cel kup stvari.. Zato danes delam nov seznam stvari...  Torej, ko sem bila majhna sem... (drugič) ... vrgla v smeti mamino najljubšo uro (no, pa tudi zelo draga je bila..) tako čisto za hec. Ker me je zanimalo, ali bo zelo jezna name.. Pa ni bila =). Mogoče zato, ker vsaj dve leti ni vedela, kaj se je zgodilo z njo. Po dveh letih pa sem čutila, da jo je prebolela in ne bo preveč hudo in sem ji priznala. Ampak ročne ure pa od takrat ni nikoli več nosila.  ... razstavila vse, kar je bilo sestavljenega, ker me je zanimalo, kakšne so stvari od znotraj.. Pri nas tako ni bilo delujočega skoraj nič, kar je bilo dovolj majhnega in meni na dosegu.. Starša sta lahko samo sanjala o kakšnih delujočih ročnih urah, budilkah, radiih,.. Dokler ni stvari v roke prijel ati in jih popravil.   ... enkrat sodelovala pri popravilu pralnega stroja, ko se j

Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko delamo druge načrte..  ... Točno tega me je tako prekleto strah. Da se bo, medtem ko midva govoriva in delava načrte (no zdaj jih niti ne več toliko) , zgodilo drugo življenje. Tebi ali pa meni. V bistvu niti ni tako zelo pomembno, kateremu se zgodi [čeprav bi vseeno raje videla, da se, če se že mora, to zgodi tebi.. ja, bolelo bi.. močno.. ampak manj, kot če bi morala živeti naprej z dejstvom, da sem jaz zasejala bolečino in uničila vse skupaj] , ker bo v vsakem primeru to novo življenje pripeljalo do konca tega, ki ga živiva zdaj.. In k neuresničitvi tistega, ki naj bi se še zgodilo, ki ga pričakujeva... in ki je z vsakim dnem, ki mine, bliže.  Tako me je strah, da se nama bo zgodilo kaj, zaradi česar se nama bo zdelo vredno zavreči to, kar imava [čeprav se mogoče zdi, da nimava ničesar.. včasih se to zazdi tudi meni... ] . Ljubezen, podporo, varnost, zaupanje in občutek, da te poznam že celo življenje.. Čušin je v enem izmed s

Skupaj s Tačko sedim na balkonu, ker je zunaj kljub temu, da že nekaj časa dežuje, boljši zrak kot v stanovanju. Popoldan je bila na balkonu samo Tačka. Ker je trikrat ušla na balkon in se začela valjat po betonu (ne vem zakaj to tako zelo rada počne) , sem jo dala na njen povodec, povodec privezala za en drog in jo pustila (čisto dovolj dolga vrvica je, da se lahko neovirano premika in čisto dovolj sence ima na voljo) . Tolikokrat je že bila takole sama na balkonu in nisem imela nobenih težav. Ampak danes ji je nekako uspelo strgati povodec in je skočila na sosednje dvorišče. Ko sem šla ven preverit je ni bilo več na balkonu in ko sem ugotovila, da je skočila dol, me je bilo tako strah, da si je kaj naredila. Konec koncev višina niti ni tako majhna. Pa je bilo na srečo vse v redu z njo. Sedela je med sosedovimi rožami (ups, pragozdu, ker ima vse tako na gosto nasajeno, da je že prav kičasto in nepregledno) in prvič zrla mački v oči na tako majhni razdalji. In sem letela po njo

Ideja o tem zapisu ni moja. Je pa avtorica izvirnega bloga dala izziv tudi vsem ostalim in sem se ga lotila.. :) Pa poglejmo, kaj vse mi je uspelo, ko sem bila majhna.. Pa začnimo.. Ko sem bila majhna sem... ... bila največji oboževalec piva daleč naokoli. Čisto resno! Svoje prve samostojne korake sem naredila iz kota kuhinje do jedilne mize... kjer je sedel naš sosed, ki mi je vztrajno ponujal pivo. Pa sem se očitno odločila, da ga moram malo poskusit, se postavila na noge in odracala do njega. Za nagrado pa sem resno dobila en požirek... ... ni še konec s to pijačo, ne. Ko so pri teti postavljali nadstrešek, sta moja starša seveda pridno pomagala. Mlajši pa smo se igrali in delali zgago. Nekega popoldneva, pa so mene (takrat staro 4 leta)  in bratranca (7 let) poslali po pivo, ker se njim ni ljubilo iti ponj. Pa sva šla. Prinesla pa ga nisva. Ko sva prišla nazaj, so dobili dve steklenici - kot so naročili - ampak prazni. Midva sva namreč zavila za vogal hiše, se usedla na travo

Za animatorja, ki je prestopil prag polnoletnosti in njegovo punco. Prvi motiv sta bila mačka in pes. Potem slon in žirafa. Pa sem se na koncu odločila, da bosta samo žirafi. Zato da ne bo en zgledal vitek in visok, drugi pa mali in debel. Bila jima je všeč - no vsaj v malo rožastem stanju :)... Pa še za stričev rojstni dan. Kako težko je delati voščilnico za moškega starejših let. Ker ne moreš narediti karkoli. No po dolgem premišljevanju sem se odločila za.. Vino :). 

Zadnje dni je tako zelo vroče, da se mi res ne da totalno nič. Čeprav si vedno znova rečem: "Danes bom napisala blog." , seveda imam tudi idejo o čem.. Ampak tako mučno je sedeti tukaj na stolu in tipkati.  Še posebej, ker je mačka v obdobju, ko bi čimveč časa rada preživela v moji bližini [mogoče pa sluti, da me bo v naslednjih treh tednih videla bore malo?] in se, kadar sem nameščena ob svoji pisalni mizi, zlekne točno na mesto, kjer imam najraje tipkovnico. Ali pa vsaj tako, da se me dotika. Kar v tej vročini reees ni najbolj prijetno.  Tako potem opustim idejo o pisanju blogov. No, pa še en odličen izgovor sem našla. Spet se mi bere. V velikih količinah. Preberem vsaj eno knjigo na dan. [Ja, kljub hitrosti vem o čem sem brala..] Zvečer pa se ponavadi odpravim na Celjsko kočo. Čeprav imam vsak dan večjo krizo [mišice so v tem tednu preživele veliko, vročina pa je vsak dan večja.. ].. pa vsak dan prej pride. Ampak trmasto vztrajam do vrha. Ker če bi se obrnila

Ja, danes je nastala panika. Ker je mama šele danes ugotovila, da ima teta danes rojstni dan. Pa mi ni preostalo drugega, kot da sem hitro skočila v Mravljico (kako dobro, da jo imam relativno blizu!) in začnem z risanjem in izrezovanjem.  Rože so lušna rešitev, ko ti zmanjka idej ;).. Rjavo barvo za osnovo je predlagala mama (na izbiro pa je imela rjavo in rdečo) , o sončnicah pa sem razmišljala od trenutka, ko mi je rekla, da ima rojstni dan (se mi zdi, da so sončnice tako pozitivne rože.. in pozitiva je tisto, kar teta trenutno potrebuje ); ampak je izpadla dokaj v redu barvna kombinacija. 

Baje ne maram določenih (so)animatorjev. Baje. Tako sem danes slišala. Ampak itak je glavno to, kar si mislim jaz, kajne? Mislim, kdo bo bolje vedel od mene kako simpatičen mi je v resnici kdo.  Stvar me sploh ne bi tako zelo "razjezila", če tega ne bi slišala od osebe, ki se tega, da določenih ljudi pač ne mara, sploh ne trudi več skriti. In katere prednostna naloga naj bi bila biti vzgled mladim, sprejemanje vseh ljudi,...   In če ne bi bilo za vse skupaj tako čisto banalnega razloga. Kot to, da sem si v igrici zagotovila dodatno igralko. Ker sem pač lahko iz popolnoma opravičenih razlogov zaskrbljena, da vsaj dveh igralcev od treh ne bo. Ker se je točno to zgodilo lani in ker nekateri še vedno ne vedo, če bodo na oratoriju ali ne. Zaradi tega (vsaj) dveh naj ne bi marala.  Nobeno leto še nisem vlog dodeljevala glede na to, koliko so mi ljudje (ne)simpatični. Samo na podlagi osebnosti, ki se v nekaterih primerih odlično ujame z vlogo, tega koliko si kateri upa

Več let kot šteješ, več stvari si dal v življenju skoz [correct ] , več izkušenj imaš [correct] , veliko več veš [probably correct] in imaš zato pravico do sodbe .. vsega [incorrect] .  Ampak (pre)veliko ljudi misli ravno to. Da so oni doživeli čisto vse, kar se doživeti da in srečali vse vrste ljudi, kar jih obstaja na tem naše planetu. Zato si brez pomislekov ali kančka obžalovanja vzamejo pravico, da na podlagi petih, mogoče desetih stavkov od obnove dogajanja  (ali pa kdo, ki sploh prvič sliši o osebi) , obsodijo človeka na debila in mojo usodo na najbolj temno, kar si jih lahko sploh predstavljam.  Pa saj ne, da bi te nenehne pridige in namigovanja na to, kako sploh ne uporabljam glave [pokažite mi eno osebo, ki se zaljubi z glavo] in v kakšni pravljici bi trenutno morala živeti [lepo prosim, kdo še verjame v pravljice v današnjem svetu?!?] kakorkoli vplivale name.  Vsaj tako ne, kot bi si osebe, ki vztrajajo pri svojem, želele. V bistvu se prav zabavam ob tem. No,

Čisto tako sem razmišljala zakaj še vztrajam.. Zakaj sem začela.. In če to sploh kam vodi.. In sem prišla do petih razlogov zakaj še vedno pišem, čeprav ne tako redno.. -> začela sem ga pisati kar tako malo za zabavo, zdaj pa je v nekih trenutkih postalo tole moje pisanje potreba, obsedenost...  -> ker je takole pisati veliko lažje, kot govoriti.. ker imam na voljo ves čas, ki ga potrebujem, da razmislim o pravih besedah... ker lahko vso stvar 10x popravim, če nisem zadovoljna, preden vso stvar "pošljem v svet"..  -> zato, ker na ta način ne težim nikomur...  samo napišem in objavim.. če kdo želi prebrati prav, če pa ne pa tudi prav :)!.. popolnoma svobodna odločitev vsakega torej (če bi koga poklicala in začela nakladati o vsem, to da bi me poslušal, ne bi bila več tako svobodna izbira, mar ne?) ... in ker nočem nikomur težit, jaz pa morem nujno nekaj povedati.. pridem sem...  -> ker na ta način pobegnem.. enkrat pred turobo dneva, drugič pred p

-         Junija smo že. V bistvu ne morem verjet s kakšno svetlobno hitrostjo je minilo tole šolsko leto, ko sem delala – preprosto nič. No, saj sem hodila na predavanja predšolske vzgoje, tu pa tam delala.. Ampak.. Ravno včeraj sem razmišljala, da pogrešam tisti občutek, ko se za nečim ženeš. Ko si rečeš: »Moje povprečje bo letos takšno!« in potem delaš na tem (če si jaz delaš bolj malo.. ampak..) in si na koncu zadovoljen, ker ti je uspelo. Ja, res pogrešam ta občutek in komaj čakam, da se mi v oktobru začnejo predavanja in bom lahko… ko ne bom več sposobna razmišljati o sebi in svojih problemih pobegnila v kakšno statistiko in razmišljala o njej. Kar je mnogo lažje kot.. delati nič in dovoliti, da ti misli,kot mali vojaki, katerih edini cilj je, da te uničijo, zavzamejo celotno telo. In te onesposobijo.    Ampak vreme pa ni popolnoma nič temu primerno. Kako lažje bi bilo, če bi ves čas sijalo sonce in bi ven hodili v kratkih majicah in hlačah. Ne pa da se zavijamo v najbolj

TALISMAN; Nicholas Sparks Ameriški marinec med misijo v Iraku najde fotografijo neznane ženske, za katero sčasoma začne verjeti, da mu je večkrat rešila življenje na bojišču. Po vrnitvi domov se odloči poiskati skrivnostno žensko s fotografije, da bi se ji zahvalil za srečo, ki mu jo je prinašala. Prepešači dolgo pot iz Kolorada do Severne Karoline in jo najde v majhnem mestecu Hampton. Sprva se upira skušnjavi, ko pa jo bolje spozna, hvaležnost preraste v ljubezen, vendar pa mu je njen ljubosumni bivši mož in skrivnost o talismanu ne dasta miru... Mu bo uspelo v njeno življenje vrniti pogum in vero v ljubezen? Spet tako tipično njegova zgodba. Tista, kjer more eden izmed zaljubljencev umreti. Ko marinec skuša rešiti eno življenje, izgubi svojega. Zato, da se čista, nedolžna ljubezen ohrani. A tokrat ostane na tem svetu vsaj en del njegovega fizičnega telesa. Tisti del, ki nas velikokrat pripelje v težave, ker preprosto ne zna razmišljati trezno. V ZLATO ODETI DNEVI; Jude