Brez glave in repa.

Zadnje dni je tako zelo vroče, da se mi res ne da totalno nič. Čeprav si vedno znova rečem: "Danes bom napisala blog.", seveda imam tudi idejo o čem.. Ampak tako mučno je sedeti tukaj na stolu in tipkati. 

Še posebej, ker je mačka v obdobju, ko bi čimveč časa rada preživela v moji bližini [mogoče pa sluti, da me bo v naslednjih treh tednih videla bore malo?] in se, kadar sem nameščena ob svoji pisalni mizi, zlekne točno na mesto, kjer imam najraje tipkovnico. Ali pa vsaj tako, da se me dotika. Kar v tej vročini reees ni najbolj prijetno. 

Tako potem opustim idejo o pisanju blogov.
No, pa še en odličen izgovor sem našla. Spet se mi bere. V velikih količinah. Preberem vsaj eno knjigo na dan. [Ja, kljub hitrosti vem o čem sem brala..] Zvečer pa se ponavadi odpravim na Celjsko kočo. Čeprav imam vsak dan večjo krizo [mišice so v tem tednu preživele veliko, vročina pa je vsak dan večja..].. pa vsak dan prej pride. Ampak trmasto vztrajam do vrha. Ker če bi se obrnila pred vrhom bi se močno razočarala. 

Mogoče tako [nezavedno?] upam, da bom s pomočjo tega dosegla tisto vztrajnost, ki mi manjka. Da bom v nekem trenutku, ko mi kaj ne bo šlo.. ko se bom s težavo in polžje počasi premikala naprej proti cilju... lahko rekla: "Ne, ne bom odnehala.. dosegla bom to in pika!"...

Ker v zadnjem času mi tako močno manjka odločnosti, vztrajnosti, tega da se ne bi ozirala na druge, ki skušajo stvari otežiti... 

Ne, trenutno mi res ne gre nič tako kot bi želela. Rabim nek nov zagon. Karkoli, kar bo v meni prebudilo upanje.. pa kreativnost.. zmožnost tega da kaj povem.. sestavim nekaj berljivega.. ker je v meni toliko stvari, ki bi jih »morala dati ven«, pa se ne znam spraviti k temu.. in posledično iščem izgovore v vsem zgoraj naštetem. 

Tudi za svoj dnevnik imam res veeelikoo snovi.. Ker se stvari kar nabirajo in nabirajo v meni.. Ampak jih trenutno tudi ne znam izraziti.. Ne morem se usesti in začeti pisati. Malo tudi zaradi strahu, da se bom prikopala do kakšne neprijetne resnice. Do želj, ki se jih trenutno izogibam. Ker jih ne želim uresničiti, ker me je strah sprememb. Ker ko pišeš in razglabljaš sam pri sebi, se vedno pripelješ do česa takega. 

V zadnji objavi sem napisala, kako se veselim pripravljalnega tedna. No, po zadnjih težavah na katere smo naleteli – in jih na srečo potem kmalu tudi kreativno rešili v okviru pripravljalnega odbora; čeprav ostaja odprto vprašanje, kaj bo na vse skupaj rekel kaplan – ne vem koliko se jih še v resnici veselim. Dejstvo je, da sem jaz tista, ki naj bi vse skupaj organizirala. Tista, ki bo »kriva« za to, če kaj ne bo narejeno. In tista, ki želi, da bi bilo delo končano do petka [v treh dneh torej], da se bomo lahko v petek in soboto posvetili igr'ci. Glede na število animatorjev, ki mi bodo v teh treh dneh na voljo, mislim da me lahko kar upravičeno skrbi, kako bomo izpeljali vse skupaj. Če samo pomislim na prejšnja leta… Ko nas je bilo veliko več.

Ampak nekje globoko v sebi vem, da se bo uredilo :)! Da se bom 7.7 po zaključni sveti maši spet prikazala tukaj gor in ustvarila enega tistih zapisov kako supermegafantastično je vse skupaj izpadlo, pa tisto o najboljših animatorjih [no vsaj tistih, ki konec koncev bodo na oratoriju].. Vem. Ker je zmeraj tako. Najprej težave na vsakem koraku, ampak na koncu uspe :).. 

In ker je to najverjetneje moj zadnji oratorij.. Preprosto mora biti popoln.