Delčki v mozaiku

Kupovanje knjig mi je drugače čisto brez veze. Knjigo kupim, preberem in položim na knjižno polico (vržem v omaro, pustim kar nekje). V vsakem primeru pa se njih nabira prah, za katerega si moram vsake toliko vzeti čas, da se tega prahu znebim. Potem pa čakajo ponovno priložnost, da jih bom še mogoče kdaj vzela v roke.   Ampak romani imajo pri meni zelo majhne možnosti (če ne že nične), da jih ponovno vzamem v roke, če ravno njihov naslov ni Harry Potter ali Krive so zvezde. Pred časom sva z mamo cel kup knjig, ki je ležal v omari (po zaslugi mojega članstva v Svetu knjige) odnesli v Antiko. Zdaj pa knjižno polico zopet polnim.  S knjigami za Življenje. S knjigami, ki jih vzamem v roke večkrat. Vsakič, ko potrebujem vzpodbudo, pozabim razumeti, ker se mi zapre srce in ko želim priti še bližje. Že dolgo časa nisem bila nič v Mohorjevi knjigarni, ker si nisem želela najti časa za Boga ( če bi rekla, da nisem imela časa, potem bi se krepko zlagala - nekoč davno, ko sem bila birma

Potrebovala sem čas. Veliko časa pravzaprav. Bili so trenutki, ko sem držala konec sreče za rep, pa se mi je izmuznila. Ker sem ves čas iskala in z delčkom sebe upala na nekaj več, z drugim delom pa sem si prigovarjala, da je upanje zaman, ker nisem vredna.  Zdaj se vsemu temu samo smejim. Saj me tu in tam še zagrabijo občutki, da nekaj ali nekoga nujno potrebujem ob sebi. Pred kakšno urico me je grabil. In me kar močno držal. Vse zaradi spominjanja na davno preteklost. Pa sploh ne o njem ali zaradi njega. Ampak, spomini na občutja takrat in zaradi njega so prišli v paketu. Vendar me ne vznemirjajo več. Ne ostajajo za dolgo in ne spravljajo me v slabo voljo. Ne razmišljam o tem, kaj bi lahko bi bilo in kaj bi lahko imela.  Začnem raje razmišljati o vsem, kar me obdaja. Za kaj vse sem lahko hvaležna- pa čeprav so to čisto drobne malenkosti (ki jih včasih še opazila ne bi ali pa bi se zaradi njih pritoževala). In kakšno srečo imam pravzaprav v življenju. Uspe mi preslišati nepot

Našla sem se in se spet izgubila. Pa se spet našla in izgubila. Potem sem se izgubila še bolj in zavila na čudno pot. Zdaj sem v odsekih svojega življenja najdena, v drugih izgubljena in obupano iščem izvoz nazaj, v nekaterih neznanih situacijah pa mi je popolnoma všeč, da sem nekje zatavala, ker je bila to najboljša pot, boljša od načrtovane in zdaj v njih postajam zelo domača.  Začela sem dojemati, da se nam zgodijo samo tiste stvari, ki so nam namenjene. Da človek sicer lahko načrtuje in planira o svoji prihodnosti, ampak vse zavisi od Boga in Njegove volje (ali od usode ali od zvezd - v karkoli pač že verjamete). In vedno nam je dano samo tisto, kar bomo zmožni preživeti. Kar nam bo pomagalo in nas prisililo iti naprej. Navada je železna srajca pravijo. Težko je zamenjati okolje, v katerem smo se dobro počutili, iz življenja spustiti ljudi, ki so nas nekoč dopolnjevali in vanj spustiti nove (in stare, pozabljene). Ampak v življenju so pomembne ločnice, ki nas spremenijo. Č