Delčki v mozaiku

Na takšen način veliko ljudi vidi današnji dan (in dni okoli Silvestrovega).. Velja prepričanje, da je prvi dan novega leta odlična priložnost za nov začetek .. Ljudje si  postavijo cilje za prihodnje leto in si obljubijo, da se jih bodo držali.. Toda koliko od postavljenih ciljev nato dejansko izpolnijo?  Vsak ve zase, ali je "v dobrih odnosih" s takšnimi stvarmi.  Sama zase vem, da takšnih ciljev ne upoštevam.. Na koncu leta bi lahko kvečjemu obkljukala kakšen cilj ali dva.. In to bi me spravilo v slabo voljo.. Zato se raje sploh ne lotevam pisanja takšnih seznamov.  Se pa že nekaj let s Filipom poslužujeva tradicije pisanja doživetij preteklih let.. Na en list napiševa vse pozitivne stvari, ki so se nama zgodile in si ta list izmenjava.. Na drugega napiševa vse negativne stvari in jih zažgeva.. Žganje lahko gledamo popolnoma simbolično.. Težave in slabe stvari, ki so se nama zgodile poskušava pustiti za seboj tako da, vsaj na listu ne obstajajo več.. Pisanje takšnih sez

Preprosto ne vem, kako naj v prejšnjem blog zapisu nadaljujem pisanje v normalnem slogu, tako da sem se odločila, da ustvarim še en blog zapis.. V petek sem se dobila s Špelo in Filipom, da bi si izmenjali božična darila.. Filip mi je že v sredo podaril prvi del božičnega darila, ki sem si ga izbrala sama.. V torek mi je namreč umrla hrčica Petra in mami se je odločila, da kupime še eno, ker če ne, ji bo preveč dolgčas. In Filip se je ponudil, da mi jo kupi in bo to že del božičnega darila. Tako da sem dobila črno-belo hrčico, ki sva jo poimenovala Karla Viktorija (jap, če ste ob tem imenu pomislili na Karla Erjavca, ste ugotovili po kom je poimenovana =D) .. Fotografijo  bom nalepila takoj, ko jo uspem fotografirati.. V petek pa sem dobila še sliko hiške z napisom "Sreča živi v majhnih hiškah", saj mi je sliko obljubil pred kakšnim mesecem, ko sva imela kratek spor glede daril.. Dobila sem tudi lonec za kaktus, ampak točno v petek, sem morala zavrčti dva od kaktusov, saj

Blog sem želela napisati že prej, a preprosto nisem našla časa v vsem tem dogajanju okrog praznikov =).. V četrtek in petek (ja, spet nisem šla v šolo), sem se ceeel dan ukvarjala z voščilnicami in deli daril, za katera sem se odločila, da bodo domače izdelana.. Zdelo se mi je, da so bolj simpatična, kajti za njih sem porabila res veliko časa, potrpljenja in trudila sem se biti zelo natančna.. Nastalo pa je nekaj takšnega (to ni vse, nekaterih stvari mi namreč ni uspelo fotografirati): Voščilnice za ožjo in širšo družino Verižici iz das mase za Špelo(desna)  in Tadejo (leva) "Okras" iz das mase za Filipa "Okras" delno iz das mase, delno iz lesa za Tadejo Huge voščilnica za soanimatorko Ano (del adventnih nalog) "Okras" iz das mase za Špelo "Okraska" iz das mase za Špelo Voščilnica za Filipa

"Tam daleč pod soncem so moja največja hrepenenja. Ne morem jih doseči, toda lahko se zrem gor  in  vidim njihovo lepoto, verujem vanje in poskušam slediti, kamor me vodijo." Luisa May Alcott Vir

1. dejstvo : Snežiiiiiiiii :)...  Vir Zbudila sem se okrog osme ure (zaradi boleče glave in vročine že včeraj zvečer sem mamo prosila, da mi pusti ostati doma).. In ko je po mojem klicu prišla v sobo mi je pozabila povedati, da sneži.. Mislim, kako lahko človek pozabi, da prvič v letošnjem letu sneži?!?.. In pogled na dvorišče je bil naravnost veličasten :)...) In pesem, ki se mi že od takrat vrti v mislih je..  When we finally kiss goodnight How I'll hate going out in the storm! But if you'll really hold me tight All the way home I'll be warm The fire is slowly dying And, my dear, we're still goodbying But as long as you love me so Let It Snow! Let It Snow! Let It Snow! 2. dejstvo : angleščino sem pisala 2 =) !!!  Po pričevanju sošolke, ki mi je napisala sms :).. In.... Glede na test in njegovo težo sem zelo preseečena, ker sem pričakovala, da bo tole lepo 1.. In moje veselje je na vrhuncu :).  3. dejstvo: pravi osel gre večkrat na led =( Pregov

17.12.2011 Vzhod ali zahod?  Katera ja prava pot?  ( popolnoma nepovezano z današnjim blogom, vendar povezano z razmišljanjem v teh dneh..)  Moj računalnik se je po dolgih 4 letih in 7 mesecih služenja meni vdal v usodo in ne dela več :S.. Najprej je preprosto zamrznil. sem ga ugasnila in zdaj ga sploh ne morem več prižgati..  Dobro.. Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra.. Torej je tudi v tem nekaj dobrega. Predvidevam da v tem, da bom do 1. januarja brez računalnika.  Prva stvar, ki se mi je ob tem, ko se računalnik ni in ni hotel prižgati, porajala v mislih je bila: "Umrla bom brez računalnika!"  Ja, vem.. Bila sem malo pred tem, da poiščem v tem vsaj eno dobro stvar. In tukaj je: Naučiti se moram pravilno razporediti svoj prosti čas .. Če ne bo računalnika, ne bo možnosti, da bi me karkoli "premamilo" za početje stvari, ki niso ravno pomembne v tem času..  Če je že tako.. Bom: * imela več sača za dokončanje božičnih daril, * lahko po dolgem času prebrala

Kot veliko Slovencev, sem tudi sama skoraj vsak večer sedela pred televizijo in spremljala "kmečko" življenje 12 povprečnih Slovencev.. Ki so tam doživeli vsa ekstremna čustva, ki jih premore človek..  Načeloma so mi ti  resničničnostni šovi zelo zanimivi. Kaj vse se ljudem zgodi, ko so 12 tednov izolirani od svojih bližnjih.. Ko nimajo na voljo ničesar razen osnovnih dobrin. In vedno sem nekako najraje gledala Kmetijo, ker se je na kmetiji zmeraj nekaj dogajalo. Tekmovalci so morali za svoje preživetje na kmetiji delati. Skrbeti za živali, delati na travniku, poljih,.. Dogajala se je sredi idilične narave.. Spomnim se, da sem si nekoč rekla, da se bom prijavila na Kmetijo.. Gledala sem sicer tudi Big Brotherja.. Posebej takrat, ko so tekmovali slavni Slovenci, ampak samo in izključno zaradi Činča.. In če bi naredila primerjavo med Kmetiji in Big Brotherjem (Bar se mi ne zdi vreden omembe), bi lahko rekla, da se mi vsekakor bolj zanimiva zdi Kmetija - zaradi tedenskih

Vir Pa se je začel.. Veseli december namreč =)..  Če sem natančna, smo že dobro zakorakali vanj.. Danes je pravzaprav že kar 10. demcember.. Kar pomeni, da je do Božiča še natančno 14 dni..  In minili bodo hitreje, kot bi rekel sneg :)..  Ohh ja.. Sneg ..V zadnjih parih letih imam občutek, da ta beseda za nas postaja.. Čarobna.. Kajti snega skoraj ne poznamo več. In če imamo res gromozansko srečo, doživimo bel, čaroben božič .. Ja, res je lepo, če imamo priložnost v tednu pred božičem in na sam Sveti praznik.. Hoditi po idilični pokrajini, ki jo prekriva ta nedolžna belina.. Ob tem pa na nas še vedno padajo drobcene snežinke, ki se stopijo ob stiku z našo kožo..  Čudovit je tudi občutek, ki ga doživimo ko ples snežin opazujemo iz toplega objema naših stanovanj.. V rokah topel kakav, kakšen piškot, v peči ogenj.. V ozadju se vrti božična pesem.. December pa nam kljub manjkajočemu snegu, nudi nešteto priložnosti, da si ga polepšamo.. Sami.. Polepšajo ga nam lahko prijatelji, naš

Predvčerajšnim sem želela napisati blog. Želela sem ga napisati tudi včeraj. Mislim da, sta bila oba mišljena o isti temi. O spominih. A žal ti spomini privrejo na dan takrat, ko najmanj pričakuješ. Danes ji na žalost ni več tukaj.  A ko bodo spet prišli nazaj, obljubim, da ga napišem :).. Vir Dva dni sem se ukvarjala z zapiski iz psihologije in si vzela čas samo za župnijsko dogajanje in nič drugega. Tudi danes sem nameravala narediti tako. Do dvanajstih sem si vzela čas za televizijo, tako kot vsako nedeljo. Nato sem prepisala zgodbico za Miklavževanje, ki smo jo včeraj sestavili skupaj z animatorji, jo poslala ostalim. Po končanem delu sem se vpisala na Facebook in preverila, kaj se kaj dogaja z mojimi "prijatelji".  Naletela sem na slike voditeljice Vere in Luči v Celju. Nekaj članov skupine je skupaj z njo obiskalo Klic dobrote. Na začetku slik so bili na njih znani obrazi, za katere sem vedela, da še vedno obiskujejo srečanja. Na eni pa me je čakalo presenečenje - dob

  Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje,  ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.  Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.  Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.  1 Korinčanom 13,1-8 in 13   Vir    

"Kadar ljubiš prijateljstva ni!" (Vzeto iz pesmi, ki se mi je danes prva zavrtela na MP4 predvajalniku, ko sem ga prižgala...) In postalo mi je jasno!!  V petih minutah sem dobila odgovore na vprašanja, ki so se mi postavljala zadnjih nekaj dni... Potrdilo se je tisto, kar sem vztrajno zanikala, ko je prišlo iz ust nekoga drugega..  Ampak je.. Res je.. Velikokrat sem se trudila, da bi vzljubila koga, ki mi je bil všeč na prvi pogled.. Ampak moja čustva so naletela na blokado, ne glede na to, kako se je tisti trudil okrog mene. Lahko sem ga imela rada. Močno rada, ampak to ni bilo to.. Ob dotiku njegovega telesa nisem čutila ničesar posebnega.. Kot bi se dotaknila navadnega prijatelja.. Poljubi so bili.. Dolgočasni in nič strastni..  Tako se je dogajalo s vsakim fantom, ki mi je prekrižal pot.. Vir Toda z njim je bilo drugače.. Ko sem imela priložnost biti z njim. Ko me je objel, mi stisnil roko, ali pa me želel poljubiti..  Toda upirala se