Delčki v mozaiku

RAZCEPLJENI ; Veronica Roth (vrhunski postapokaliptični roman) [napis na vrhu platnice] Šestnajstletna Tris je pred najpomembnejšo odločitvijo v svojem življenju. Odločiti se mora, kateri od petih ločin želi pripadati. So to nesebični Asketi, med katerimi je odrasla in katerim pripada tudi njena družina, pogumni Herosi, vedoželjni Eruditi, odkritosrčni Vertisti ali ljubeči Agapejci.  V razdeljeni družbi, kjer se mora posameznik prilagoditi in podrediti ločini, Tris ne najde svojega mesta. Zato se, neomajna in drzna, sama poda v svet, odločena, da ugotovi, kam zares sodi. Zdi se, da v svojem novem, krutem življenju ne more zaupati nikomur, pa vendar jo nekaj nezadržno vleče k fantu, ki ji predstavlja tako grožno in zaščito. Ni nek vrhunec od romana, ampak me je, ko sem začela brati vseeno pritegnil. Že zaradi tega, ker opisuje zanimivo družbeno ureditev. Ljudje živijo v ločinah. Vsaka ima lastnost, ki naj bi pri vsakem članu prevladovala. Vsako leto imajo obred v katerem se 16-

Bog je z nami - nismo sami...  Za nami je en vrhunski vikend z animatorji. Ja, saj vem, da vsako leto rečem da je bil presežek. Ampak letos je pa res bil ! Toliko sproščenosti med nami.. Toliko pozitivne energije in tako malo oziroma nič grupiranja še ni bilo pa res nikoli. Pogovori, ki smo jih razvili med odmori.. Ki prvič niso bili v smislu »šimfanja« koga, ampak o svetovnih problemih in vprašanjih, ki nas mučijo.. Kviz ki nas je po eni strani razdruževal, po drugi strani pa je bil zabaven in povezovalen (vsaj znotraj skupine..) . In na koncu popolnoma sproščena maša, nabita z energijo (kako ne bi bila, če smo pa pred tem nekateri obdelali naš železni repertoar bansov =P) , polna smeha.. Noro res :) ! Samo še Oratorij izpeljemo letos tako, pa smo zmagali na celi črti.  Spet nečesa ne razumem... To da so moški z zdravniki bolj tako tako in da zelo radi svojo bolezen potisnejo čim dlje stran, sem že dojela. Ampak to, da človek skriva 10 let napoved svoj

Ko se imaš z nekom vsak dan veliko boljše, kot če bi bil sam,ko najdeš toliko na videz nepomembnih vezi z nekom in v tem preprosto uživaš, moraš verjeti, da je to ljubezen z veliko začetnico .  [Karin] Ko si po vseh razočaranjih že popolnoma brez upanja..  Ampak se vseeno prepustiš toku.. Brez da bi vedel kam te bo pripeljal.. S tako veliko možnostjo tveganja.. Da spet utoneš..  Potem pa ti kar naenkrat postane jasno, da je bilo to tv eganj e najboljša odločitev v življenju . Da si z njo pridobil nekaj zelo dragocenega .. Naen krat si več ne predstavljaš, kako prazno in temno mi bilo življenje bre z ... No saj veste.. Obč utka ko si noro zaljubjen.. Občutka ko preprosto v eš da si l jubljen in ko si prepričan da je to pre prosto to in da je ni ovire, ki bi uničila čarobnost . Občutek, ko si ob osebi tako sproščen, kot še ob nikomer nisi bil.   Pa zaupanje, ki se je spletlo.. Ko ti je preprosto vseeno kaj boš rekel v tistem trenutku.. Ko veš, da če bo šlo kaj na

Papir je spet popularen  Papir prenese vse , kajne? In papir lahko zmeraj tako skriješ , da ga nihče nikoli ne najde . V skrajnem primeru ga lahko vržeš v peč in nihče razen tebe nikoli ne ve kakšne misli so te preletele v nekem trenutku.  Ja, točno to je prednost osebnih (papirnih) oblik zapisov v trenutkih ko si najbolj pesimističen in moraš dati občutke ven iz sebe... Vem, da ljudje dosti raje berete depresivne objave kot optimistične - ne vem zakaj, ampak tako je razbrati iz zaznanih branj posameznih zapisov - glede na usmerjenost naslovov...   In določenih stvari pač ne moreš deliti s svetom. Po eni strani morajo ven, ker če ne imaš občutek, kot da te bo razgnalo; po drugi strani pa želiš, da za zmeraj ostanejo samo tvoj spomin. Ko se vse uredi je dober občutek prebrati kakšno stvar, ki si jo pisal, ker potem je občutek sreče še za kanček večji..  Spet ga pišem.. Dnevnik namreč.  Ljubosumnost, nezrelost ali kaj tretjega? Mogoče je to "tretje"

Ko se začne premikati ... si tako hitro na vrhu... in na vrhu je najlepše kajne? Pogled ti sega daleč po pokrajini.. tako bistro in jasno vidiš vse skupaj...  imaš občutek da se lahko dotakneš sonca... da zmoreš vse kar si zamisliš...   Toda ti trenutki na vrhu so tako..  kratki.. Kakor hitro si se znašel na vrhu, tako hitro si spet spodaj... v senci, tako daleč stran od sonca, da si misliš, da sploh ne obstaja več.. in pogled ni več tako bister, sploh pa ne vidiš pretirano daleč...  In ko se privadiš tej mrakobi.. se tvoj sedež na vrtiljaku spet začne vzpenjati.. do tvojega najljubšega položaja.. Krog pa se nikoli ne ustavi .  Živimo v tej izmenjavi najvišje in najnižje točke na vrtiljaku, kajti življenje je točno takšno! V enem trenutku smo tako visoko.. Vidimo daleč v prihodnost, kujemo načrte (brez da bi pomislili, da se ti ne bodo nikoli uresničili) in se dotikamo sonca.. Ljubimo in smo preprosto srečni.. Potem pa se nenadoma začne strma pot navzdol.. Padamo

Dobro, april je. Muhast mesec. Tako kot naj bi bili muhasti vsi tisti, ki smo rojeni v aprilu. [Čisto tako, apriorij zaradi tega, ker nismo pohiteli ali pa še malo čakali..] Še zjutraj je sijalo sonce in kazalo je da bo spet en super sončen dan, ki ga je škoda zapraviti za štirimi stenami.  Pa tako na hitro se je sprevrgel v enega bolj depresivnih v zadnjem času. Ne vem zakaj, ampak v tem vremenu pa res ne morem biti najboljše volje. Čeprav si želim.. No in v bistvu imam tudi razlog za to.. Zaradi res velikega sonca , ki je posijalo... Zaradi preprostega, nedožnega maila .. Za katerega si nisem mislila, da bo vso stvar obrnil v točno to smer.. Zaradi tega ker mi je povrnil vero v iskrenost .. Zaradi tega ker dobim toliko lepih sporočil, ki mi narišejo nasmeh na obraz .. Zaradi tega ker se je v meni prebudila res močno hrepenenje . In ker imam občutek, da bi to lahko bilo to ;).. Koga briga slabo vreme, meni sije sonce :)!