Delčki v mozaiku

Božič je marsikaj, vsekakor pa je lep. Čudovit v svojem bistvu. Marsikaj pa tudi ni ... Vsako leto se najdejo stvari, ki praznik kvarijo. Letošnje leto vsekakor ni izjema. Tale nova pesem je prva na spisku stvari, ki so preveč ...

Omejitev 120-ih besed, ko gre za izražanje mnenja na pisni način, je zame v bistvu kazen. Kar sem ugotovila šele včeraj, ko sem se odločila, da napišem nalogo za predmet Organizacijska kultura.  Na predavanjih, ko je profesorica opozorila na omejitev besed, sem se nasmejala, ker sem vedela, da jih napišem v manj kot desetih minutah. Doma pa se je izkazalo, da bom potrebovala še enkrat toliko časa. Ker med pisanjem nisem bila pozorna, koliko besed se je nabralo. Šele proti koncu mi je pogled zašel v skrajni desni rob ekrana. 

Pravzaprav je prav srečno naključje (ali pa tudi ne, kdo bi vedel) , da lahko prvi zapis filma tedna namenim novemu zares vrhunskemu filmu. Filmu leta lahko rečem, čeprav leta še vsekakor ni konec in v naše kinematografe prihaja še kar nekaj filmov, katerih napovedniki so me navdušili in si jih bom šla ogledat. 

Se še kdo spomni tistih časov, ko sem vsak mesec objavila seznam tistih knjig, ki so me zares navdušile? Dolgo je že tega, prav tako je veliko časa minilo od takrat, ko sem prebrala kakšno zares zanimivo leposlovno knjigo. Nekaj sem jih imela doma, pa se nikakor nisem mogla pripraviti do tega, da bi jih zares prebrala. Rubrike tako torej ne morem več objavljati.  Filmov sem v nekem obdobju pogledala preveč, da bi lahko mesečno izpostavila le nekaj njih. Ker me prepriča preprosto preveč žanrov in zgodb. Zdaj pa sem ravno v času, ko niti filmom ne namenim veliko časa. Kar nekaj jih je še na moji čakalni vrsti v mapi s prenosi. Številka tistih, ki sem jih pogledala, pa majhna. 

Kot sem obljubila zadnjič, objavljam voščilnico, ki je nastala ob čudovitem dogodku. Pri prejemnikih je že skoraj en teden (seveda me je medtem spet povozil čas, a o tem kdaj drugič), sama pa sem bila zelo vesela sporočila, da je voščilnica dosegla svoj namen :). 

Krompirjeve počitnice so bile in letos sem dobila priložnost, da pripravim in odvodim delavnice za otroke v Žalcu. Ker sta bila dva dni v tednu praznika, so nam za druženje in ustvarjanje ostali samo trije dnevi. V sredo smo si ustvarili čarovnico na gugalnici, ki jo je ustvarila sodelavka, v četrtek košarkarsko igrišče za dolge zimske dni in preganjanje dolgčasa in v petek strašila za v cvetlični lonec.

Včasih je bila navada, da sem 31. oktobra zvečer šla na pokopališče. V družbi seveda (sama si tako ali tako ne bi upala) . Ker imajo sveče v temi prav poseben čar. In ker jih je okoli tega datuma tako veliko, je pogled še posebno lep. Celjsko pokopališče kar žari od svetlobe. 

A zakaj ni oktobra se sprašuješ? Seveda je bil. Natančno med septembrom in novembrom. Ampak ga ni na seznamu Pisalo se je ... Ker se ni prav nič pisalo. Kljub mojim velikim obljubam, da se bo pisalo. Pa tudi drugi Načrti iz septembra niso nikjer na poti, ki bi jih pripeljala do Ciljev.  Še vedno, kot sem to počela v starih časih, plavam v idejah, o čem pisati, pa vedno znova najdem izgovor proti. Ali ni časa (pa to v bistvu zadnje čase niti ni izgovor, temveč resnica), v tistem trenutku nimam v neposredni bližini računalnika (telefon pa je tako zapolnjen, da ne bi prenesel še Bloggerjeve aplikacije), se mi ideja zdi preveč mimo, preveč osebna ali pa premalo osebna. Skratka, težki izgovori, kot sem že rekla :).

Ob nedeljah velikokrat nekaj časa posvetim preletu novic na Facebooku. Ker imam ponavadi ravno toliko časa, da ne vidim samo objave ali dveh kot med tednom. Ob tem pa opažam, da je vedno več objav, ki svarijo pred ponedeljkom. Ali pa zgodnje ponedeljkove objave, ki so ravno tako grozno naperjene proti ponedeljkom. In to nista samo objava ali dve na 100 drugih objav, ampak je skoraj vsaka tretja ali pa druga.  Ne razumem, zakaj ljudje čutijo potrebo, da izpostavljajo, da ne marajo ponedeljkov. V bistvu sploh ne razumem, zakaj sovražiti ponedeljke. Dan, kot vsak drug.  Prav, začenja se delo ... Pa služba in predavanja in tisoč ostalih obveznosti. Ampak saj si vsak izbere svoje zadolžitve. Ali ne iz zanimanja in ljubezni do dela?  Ker jaz ... imam rada ponedeljke. Čeprav se niti moji vikendi ne razlikujejo kaj od tedna. Po dejavnostih in obveznostih, ki jih imam vsekakor se. Med tednom v študijskem letu se bolj posvečam študijskim obveznostim, čeprav nekaj dni na teden tudi del

Včeraj sem pisala o ustvarjalnosti. O tem, da se moram spraviti v pogon. Če že drugače ne, da razmislim o stvareh, ki me tarejo in jih pogostokrat prehitro izpustim iz svojih misli, ne da bi dobile zaresen zaključek. Kadar pa se lotim pisanja, pa izbrano temo dobro prežvečim, čeprav se to mnogokrat ne kaže v mojih zapisih.  Kakorkoli ... Danes sem si pripravila list za ustvarjanje. Že nekaj časa me je tale rdeč šeleshamer čakal v omari, ki je namenjena vsemogočemu materialu za ustvarjanje (in je primerno delovnemu neredu tudi zmeraj razmetana), da ga napolnim in prilepim nekam na steno.  Zamislila sem si že nekaj stvari, ki bodo pristale na njem, zamišljeno imam obliko okvirčkov, ki bodo razmejevale posamezne člene na njem in jih hkrati povezale v celoto. Na njem danes ni še nič, je pa vsekakor velik dosežek, da je pristal na steni. Zdaj bom, vsakič ko ga bom pogledala, vedela, da ga je treba zapolniti. Mišljeno je bilo, da bo pristal nad pisalno mizo - da ga bom ime

Vir slike Bila je dobesedno povsod. Knjiga mislim. Med objavami Mladinske knjige na Facebooku, pa med sponzoriranimi objavami, v izložbah knjigarn ... Pa sem si rekla, da bi jo rada prebrala. Ime avtorice me ni nič kaj preveč prepričalo - njeno uspešnico Jej, moli, ljubi sem poskusila prebrati že nekajkrat. Pa film sem tudi že poskušala pogledati, pa mi nekako ne potegne.

Preden sem imela prvi stik z diplomsko nalogo in ko sem videla, da imamo na naši fakulteti pol leta prostega časa za pisanje, sem mislila, da je mačji kašelj napisati jo. Najti teorijo in malo povzeti iz parih različnih virov itak ni težko, narediti raziskavo pa še manj. 

V zadnjih nekaj tednih skušam zasuti ogromno luknjo, ki je nastala, ko nisem brala. Knjige dobesedno požiram. Seveda si želim, da bi jih lahko prebrala še več, pa vendar mi mora ostati čas tudi za ostale dejavnosti.

Slaba stvar pri tem, da ti postane vseeno za mnenje drugih ljudi in se spremeniš, je v tem, da postane mnenje izbranih oseb toliko bolj pomembno. Veliko pomembnejše. In da te tudi to spremeni.  V tem času, ko nisem nič pisala, se mi je svet spet velikokrat obrnil čisto okoli. V bistvu sem se tudi jaz nekajkrat obrnila od navznotraj navzven in okoli ter nazaj. To, da se ljudje ne spreminjamo, ne drži. Ne morem prešteti, kolikokrat sem se v tem času spremenila jaz. Kolikokrat sem spremenila mnenje o svetu, ljudeh okoli mene, svojih željah in ciljih, spremenila vrstni red vrednot, ...  Sem pa ostala vsaj v osnovi ista, kot prej. Določeni ljudje me še vedno uspejo prelisičiti in držati v pesti, kolikor dolgo želijo. Za druge bi sama presegla sama sebe, tudi če me ne prosijo zato. Za določene ljudi se mi včasih ne ljubi izgubljati besed in izberem raje samoto. Spet drugič se mi zdi, da bi rada družbo, ampak ne kakršnekoli. Določenih ljudi v svoji bližini ne prenesem, druge pa bi ra

Takole. Sama sebe sem prisilila v to, da nekaj napišem. Čeprav nimam pojma o čem, ampak nekaj moram. Ker mi manjka prakse. In ker to v prihajajočem mesecu potrebujem. Potrebujem pa tudi vztrajnost in sposobnost iskanja poti, tam kjer je skrita v visoki travi.