Delčki v mozaiku

V času, ko nimava stikov ... Je tako lahko pretentati srce ... Tako lahko se je pretvarjati, da si samo še preteklost ... Da je namesto tebe sedaj v mojem življenju prostor za koga drugega... Pa reciva temu "varen svet". Potem pa se zopet srečava ... Tako, čisto po naklučju. In moj "varen svet" se v hipu, ko spregovoriš, sesuje ... Nevede in nehote spet vstopim v svet, ki se zdi tako popoln (a hkrati je v njem toliko nevarnosti in preprek) . Uspe ti, da pustim svojim čustvom spet prosto pot na svetlo... Uspe ti, da sem zopet noro zaljubljena in da ne vidim ničesar razen tebe ... Veš, ko sem bila nazadnje tukaj, kjer sem sedaj, sem napisala to pesem: Plesala s teboj bi na dežju, stala na jasi med nevihto, v globini morja iskala bi školjke, ki rojevajo najlepše bisere, se popeljala s teboj bi po mavrici in lovila bi najlpše metulje, katerih barve bi spominjale na mojo neskončno ljubezen. In veš, ko sem s teboj, se mi zdi, da bi vse to lah

"Sanje se vedno sesujejo, če se ne uresničijo. In po navadi so preproste sanje tiste najbolj boleče, saj se zdijo tako osebne, tako razumne, tako dosegljive . Vedno si dovolj blizu, da se jih dotakneš, a nikoli dovolj blizu, da bi jih prijel. In to je dovolj, da se ti zlomi srce." Trije tedni z mojim bratom; Nicholas Sparks in Micah Sparks Vir slike Tako resnična misel.. Kot je resnično (kruto) dogajanje v knjigi.  Velikokrat kljub Filipovemu vztrajanju ne vzamem knjige, ki mi je priporoča. Tokrat sem jo in vesela sem, da sem jo.. Za začetek ga moram preprosto citirati: "Spremeni ti življenje!" (To je rekel medtem, ko je knjigo odlagal na polico, da jo tekoči trak odpelje v skladišče knjižnice). Navdušuje tako pisateljev slog, kot dogajanje, ki ga pripoveduje. Pripoveduje pa ga tako, da se z njim veseliš, že v drugem trenutku pa jočeš ob branju, ker lahko začutiš kako so ga padci prizadeli (trikrat sem imela tako solzne oči, da sem morala za neka

Preživela sem 3 sprehode s Kalo od 11, ki so mi naloženi :)! ... Preprosti matematični izračun pove, da me čaka samo še 8 sprehodov z njo. =)  Kot sta lastnika povedala, je njeno obnašanje veliko boljše, kot je bilo lani. Veliko bolj uboga in se ne zakadi za vsakim, ki ga srečame. Niti ne skače po meni...  Čeprav... Zvečer imam z njo še zmeraj težave. Ne morem reči, da nisem bila opozorjena, ampak noben mi ni povedal, kako naj se s tem soočim. Draga Kala se hoče po večernih prehodih čohati in preživeti zunaj kar nekaj časa (ne vem koliko si ona predstavlja) ... In včeraj zvečer se mi je lepo usedla pred vhodnimi vrati na vrt in se ni hotela premakniti.. No vsaj v smeri vhoda ne. Ko sem obupala nad prigovarjanjem, da morame domov... In sem se obrnila, da ji namenim še dodatnih 5 minut sprehoda, pa se je takoj vstala in veselo odkorakala.. Očitno jo je teh dodatnih 5 minut zelo razveselilo, saj je potem odšla na vrt. Se je pa spet tam usedla in me milo gledala.. Da skrajšam, ra

Ne bodi kot drugi Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, odpelji me v goro, kjer škrati živijo. Pokaži mi zvezdo z mojim  imenom, zloži mi pesem z bizarnim  refrenom. Povabi me včasih v kraje  neznane, mi zjutraj pod okno pripelji  cigane. Povej mi o sanjah, četudi so  grešne, zaupaj mi želje, četudi so  smešne. Napravi to zmeraj, ne bodi kot  drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi. Napravi to zopet, ne hodi po poti, saj sreča ni nekaj,  kar pride naproti. Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že  spijo. Usoda je živa in mrtvi junaki, naj še hrepenijo postaje in vlaki. Feri Lainšček 

Lani sem, tudi nekje takega časa, pazila na psa. Velikega psa. Napadalnega psa. Ubistvu je psička. Kala ji je ime. Je last fotografa, ki ima atelje pod mojim stanovanjem in s katerim se kar dobro razumemo.  Ne vem zakaj sem lani sprejela to nalogo, ker mi je bilo že prvi dan zelo žal. Vstajati sem morala ob pol petih zjutraj in se v vsakem vremenu spraviti do Brega, da sem jo odpeljala na sprehod. In potem še dvakrat na dan, vendar mi ni bilo v takšno muko kot zjutraj, ko bi še spala.  Vsakič ko sem se približala hiši, je začela grozno lajati. Ko pa sem odprla njeno kletko, pa je začela skakati po meni, da sem jo komaj umirila. Ni lušno biti zaprt v pesjaku s psom, ki je, ko se postavi na zadnje tace, večji od tebe, poleg tega pa še laja. Okej, sej naj bi bil to izraz veselja, da sem prišla po njo in da se bo končno lahko sprehodila (tako sem bila poučena, preden so lastniki odšli na dopust), ampak mene je to vseeno prestrašilo. Psi pa, kot vsi vemo, začutijo našo energijo. In

"Literatura približa svet, ki ga ne poznamo; brez nje bi ostali brez zemljevida, brez kompasa, ki bi nas vodil po brezpotjih drugačnosti." Sonja Merljak Zdovc - Njeni tujci To naj bo začetna misel bloga, ki ga želim danes ustvariti. O knjigah, ki sem jih prebrala v času od mature pa do danes. Seveda ne bom nakladala o vseh, temveč samo o tistih, ki so v meni pustile poseben pečet. Kdo ve, mogoče se bo pa kdo, ki bo preletel ta blog odpravil v knjižnico in si sposodil katero izmed knjig... Sonja Merljak Zdovc - NJENI TUJCI  Vir slike V romanu spremljamo izkušnjo Slovenke Nine, ki se poda v Ameriko na študij novinarstva. V Ameriki se sreča z mnogimi preprekami, ena izmed njih je ljubezen, ki jo je pustila v Sloveniji. Nekaj časa ima vezo z Italijanom, ki ima iz prejšnjega zakona sina, ki se mu želi posvetiti ves svoj čas. Odnos lahko ohranjata le preko elektronske pošte, ki njun odnos krha. Odpovedati pa se mu kljub temu ne želi, kajti njena ljubezen je preveli

Zanimivo je, kako različni otroci ustvarijo različno razpoloženje, kako različno vplivajo nate.. Danes je bilo bolj živahno in veliko bolje sem se počutila med njimi, kot pa prejšnji teden. Med časom varstva pa sem imela tudi "domačo izredno situacijo"... Okoli 13. ure mi je zazvonil telefon. Na ekranu je bila izpisana naša domača številka. Mama: "Simona, mačka je pobegnala." Jaz: "Ja pejt po njo!" Mama: "Če je pobegnala čez okno." Jaz: "Ja in kaj naj jaz? Delo imam.. Pejt po njo!" Mama: "Jaz že ne grem. Pa naj bo tam. Kaj me briga." Tu-tu-tu-tu.... In kaj mi je drugega preostalo kot da na hitro skočim domov. Imela sem srečo, ker se lumpa ni skrivala v drvarnici, kot ponavadi, ampak je občudovala rože. Hitro sem jo ujela, potem pa se je začel boj v katerem sem največ izgubila jaz. Tačka se je začela upirati in krempati. In čeprav sem ji pred dvema dnevoma ostrigla kremplje, so bili čisto dovolj ostri, da mi je raztrg

Tale sovica je nastala lani na počitniškem varstvu. In je najprimernejša slika iz domačega arhiva za trenutno razpoloženje in to, kar želim povedati :).. USPELO MI JE =) ! Opraviti maturo namreč!   (V času od odpisanega zadnjega izpita pa do razkritja razultatov sem vsakomur, ki me je vprašal po maturi, rekla da imam občutek, da vsaj enega predmeta nisem naredila. Mami pa sem "pojamrala" vsaj 571875258x..) Priznam, v noči iz nedelje na ponedeljek sem spala samo 3 ure. Ker sem že v naprej vedela, da bo to bolj neprespana noč in da mi bo televizija prišla še kako prav za krajšanje časa, sem si ležišče pripravila kar v dnevni sobi. To se je kasneje izakazalo za veliko napako, kajti zofa je ob oknu, ki se v zgornjem delu težko zapre in je zato večino časa odprto. Posledica tega je, da je zelo hladno, jaz pa sem tako ali tako že cela zamrznjena pa 15°C. Če si ob branju v mislih rekel: "Pokrila bi se, pa bi bila stvar rešena!", naj te opomnim, da imam mačk

12 dni je od tega, ko sem nazadnje kaj napisala na svoj blog. Nekaj prahu se je res že nabralo. Ampak vse zaradi tega, ker se je dogajalo vse mogoče in preprosto ni bilo časa kaj napisati. Ko pa je bil čas, pa sem bila preveč brez energije, da bi lahko spravila skupaj kaj pametnega. Ampak veste kaj? Vse skupaj se je izplačalo! Oratorij 2012 - GREM JAZ En izmed simbolov dneva je bil kompas. Zakaj ga izpostavljam?  Ker sem na letošnjem oratoriju ugotovila, da nam lahko takšne stvari veliko povedo o nas samih, o tem kaj si v resnici želimo narediti, kaj so naše pozitivne in negativne lastnosti.  S sodelovanjem v takšnih projektih ne le podarimo, ampak tudi veliko pridobimo. Če seveda dolžnosti izpeljemo z veseljem.  In jaz letos sem jih :). Vsako jutro sem se z veseljem vstala - že ob šestih zjutraj, kar ni moja navada.. Čeprav sem se vsaj na začetku ob sedmih srečevala s težavami pri igrici, sem si rekla: "Vse bo še v redu, ne skrbi!" in sem bila kdaj pa kdaj t

"Človek je domotožje po prihodnosti s srcem, ki ga muči bolečina tega, kar še ne obstaja. Ker ga privlači hrepenenje, je vedno v iskanju tega, kar je zanj bistveno, svoj zvezde, ki mu še manjka. ZA RAZLIKO OD DRUGIH STVARI, KI SO, KAR SO, JE ČLOVEK V RESNICI TO, KAR ŠE NI, IN POSTAJA TO, K ČEMUR TEŽI." Povzeto po: Zapomni si in pripoveduj Markov evangelij  Ob branju in premišljevanju odlomku Mr 1,1-8  se mi je najbolj utrnila v spomin gornja misel.  Nikoli prej se nisem zavedla, kako pomembno je hrepenjenje, ter kako velik vpliv ima na nas. Ampak to je tako očitno! Tolikokrat se mi je zgodila ravno stvar, ki sem si jo želela, po njej hrepenela. Od popolnoma "banalnih" stvari do tistih bolj ... ne vem kako bi jih poimenovala ... golih naklučij za katera se zaveš, da jih je priskrbela sama Božja previdnost. Pa od stvari, ki so se zgodile zaradi moje dejavnosti, ki so sledile podzavesti (ki pa je posledica hrepenenj) in do takih, pri katerih je bila