Delčki v mozaiku

 Vir slike Na moji knjižni polici je ležala skoraj eno leto. Večinoma nedotaknjena. Dobila sem jo v dar lanskega decembra, s prilepljenim pomanjšanim potrdilom o najvišjem povprečju.   Poskusila sem jo prebrati. Dvakrat. Pa me prve strani niso tako pritegnile, da bi prebrala še vse ostale do konca. Pred dvema dnevoma pa, ko je bila  želja po branju močna, doma pa nobene knjige, sem stisnila zobe in se prebila čez tistih nekaj "brezveznih" strani ...

Vir slike: Pinterest Avtor: Christian Schloe   Če ti glava govori eno, srce pa nekaj drugega ... Zmeraj poslušaj srce! ... Zdaj pa dobro razmisli, kaj ti govori glava, kaj pa srce. Ibro - Ena žlahtna štorja  

Kaj me je pa tokrat najbolj pritegnilo?   Najprej napis na platnici: "Ta roman me je spomnil, kako je biti mlad in zaljubljen v knjigo." - John Green. Seveda takrat, ko sem ugledala privlačno platnico, knjiga še ni bila v knjižnicah. Če bi bila, bi si jo še tisti trenutek rezervirala. Tako pa še dobro, da sem zanjo povedala Filipu, ki si jo je priskrbel takoj, ko je prišla na knjižne police in mi jo včeraj prinesel na dom. Jaz sem nanjo medtem namreč pozabila.   Že včeraj bi jo prebrala, če ne bi zvečer imela še drugih obveznosti. Dolgo že nisem večera preživela ob dobri knjigi. Z željo, da jo preberem, še predno bom tako zaspana, da ne bom več sposobna razlikovati črk med seboj. V bistvu že zelo dolgo nisem sedela s knjigo v roki ... Preprosto ne najdem časa, ali pa se mi ne ljubi, ko bi imela čas zanje.   In je padla odločitev, da danes preživim dan v postelji, s knjigo. Ki je veliko obetala. Danes na srečo nisem imela drugih obveznosti (naloge so že napisane

Včeraj sem v zgornje nadstropje Jungle peljala punčko, ki je bila na rojstnem dnevu in je bila zadnja na vrsti za poslikavo ... Pri toboganu sem videla nekoga, ki se mi je zdel znan. Pa ga nisem mogla ravno uvrstiti v nobeno izmed kategorij. Še najbolj mi je bil podoben enemu izmed profesorjev na fakulteti. Šele ko me je ogovoril in sem odgovorila na njegovo vprašanje kako sem, sem ugotovila, da s poklicem niti nisem tako zelo zgrešila. Bil je profesor zgodovine iz gimnazije. Presenetilo me je, kako se še vedno (po štirih letih našega zaključka srednješolskih dni), spomni kdo sem, in me je še vedno sposoben povezati z imenom in priimkom.

Zadnje čase je na jedilniku mojih misli pogosto vprašanje: "Kako za vraga toliko mojih vrstnikov že ve, kaj bi radi v življenju, meni pa se še ne sanja?". Vprašanje je na meniju skoraj vsak teden, misel pa tako žilnata in prepletena z vprašanjem kaj želim jaz, da jo prežvekujem po več ur skupaj, pa se ne preda. Na koncu pristane, na pol prežvečena, zvita v kepo, nekje na kompostu preživetih idej in misli. Kjer pa začne tako zelo zaudarjati, da jo preprosto moram spet sprejeti in ponovno skušam naumiti kaj pametnega.

Žal mi je, ker mi letos ni uspelo spraviti več svojih misli v pisno obliko. Ker se je zgodilo toliko stvari, ki bi se jih bilo včasih prijetno spomniti za nazaj. In imela se dovolj časa, da bi jih zapisala. A žal so se mi misli začele zatikati že, ko sem razmišljala o pisanju. Ne razumem zakaj. Mislim vsak ima kdaj in kdaj krizo in mu stvari ne gredo od rok. Ampak kriza, ki traja toliko časa? Včasih sem lahko pisala o vsem. O trenutkih veselja, žalosti, obupa, strahu. Zdaj pa kar naenkrat ne znam opisati ničesar.