Po osmih mesecih - nazaj
Dolgo je bila tišina tukaj in mnogo prahu se je nabralo na blogu. Pomislila sem že na to, da ne bi več odprla strani ... Pa vendar me prsti preveč srbijo in moram zopet malo oživeti blog. Če ne za kaj drugega pa zato, da bo na stara leta kaj (nespremenjenih) spominov na dni, ko se je ogromno dogajalo. Čeprav - če bi želela popolnoma nespremenjene spomine, bi moralo biti tako samodisciplinirana in pisati vsak dan (zadnji zapis pa je nastal lani decembra). Kakorkoli ... Danes sem sama doma. No, pravzaprav čisto sama le nisem, ker je z menoj moja carta. Trenutno niti ne vem kaj počne, sem pa prepričana, da bo vsak čas ob meni mijavkala, da bi se rada pobožala in stisnila k meni. Odkar živimo tukaj, je vsak trenutek dneva čas za cartanje - prej je bil samo zjutraj, ko sem se zaspana primajala v kuhinjo in pila jutranjo kavo iz moje ogromne skodelice s sovami.