Delčki v mozaiku

Pravzaprav sem takrat, ko sem dobila idejo za te "Velike ljubezenske zgodbe" želela v glavnem povedati to, kar bo prišlo na vrsto danes. Nikakor nisem želela vsega tako razvleči, kot sem. Želela sem le kratek uvod v neko dejstvo o ljubezni. O ljudeh. Pa se kar nisem znala ustaviti pri pisanju (ampak ... sem dobila tokrat kar nekaj pohval in vprašanj kdaj sledi nadaljevanje, tako da se je očitno splačalo) .  Obstajajo torej junaki, pa naj bodo to izmišljeni liki ali pa resnični ljudje preteklosti in sedanjosti, ki jih poznamo, ki so nam zarosili oko s svojimi dejanji v ljubezni. Junaki, o katerih se govori in ki predstavljajo nek vzor tiste "prave" ljubezni, ki se mnogokrat zdi nedosegljiva.  ... Ampak ti ljudje so nekje čisto drugje kot ti in jaz. Velike stvari se vedno dogajajo tako daleč stran od nas ... No, pa se v resnici ne. Resnica je, da je vsak, ki ljubi, junak . Resničen junak časa in okolice, v kateri živi.   Res je, da večina ne bo niko

Pa pustimo v tem delu literarne (takšne in drugačne), filmske in zgodovinske ljubezni, ki jih poznamo vsi, ob strani. So, ali že zdavnaj izpete, ali pa plod domišljije velikih romantičnih duš.  Obstaja še namreč ena vrsta ljubezenskih zgodb, ki jih poznamo po celem svetu. Ker so medijsko prepoznavne. Internet in televizija delata čudeže. Internet še posebej. Znanec deli nekaj, pogledaš, izpustiš kakšno solzo ali dve, se zamisliš in deliš naprej ...  Pozor! Poudarek v prejšnji povedi je predvsem na: izpustiš kakšno solzo ali dve . Zakaj jočemo? Kaj je tisto nekaj, kar nas gane? Odgovor je v bistvu preprost: ljudje, ki jih gledamo, se zdijo junaki. Naredili so namreč nekaj, za kar se nam zdi, da sami (vsaj če kdo ni bil postavljen v kakšno podobno težko situacijo in kljub vsemu ljubil)  morda ne bi bili dovolj močni.  Govorim o parih, ki so preživeli pekel. O tistih partnerjih, ki so stopili veliko korakov stran, videli v ljubljenih osebah tisto, kar drugi niso bili sposobn

Načeloma resnično ne maram JESENI in še manj ZIME..Tako depresivno vreme,nizke temperature,dež ali še slabše kot sneg,prazne ulice,ni čutiti tistega življenja kot se čuti na POMLAD/POLETJE...No sedaj je malo drugače:)..predvsem zaradi dejstva,da je v življenje prišla ena čudovita "stvarca :P","čustvo:)"ki ji rečemo ljubezen:)).. Tudi jesen je sedaj tako čudovita :)!Temni in hladni dneve so se tako hitro spremenili v res tople in svetle:)Zaradi osebe,katera mi je že sedaj dala največ<3..Zaradi osebe ,za katero vem,da mi bo vedno dajala samo najboljše:)In za katero vem,da le ona tako zna,in da je res edina:)za vselej<3.. In tako dobro vem,da bo ZIMA letos res takoo najlepša:)<3Nič me ne bo motilo,tudi sneg in mraz ne..Dejansko bo še bolj čudovito ob snežinkah,božični razsvetljavi,svečke,cimet...:P... In potem spet Pomlad in Poletje:))Najbolj čudovita letna časa,z najbolj čudovito punco na svetu J Dolgi sprehodi:p Opazovanje jutranje zore Skupno lež

Nekatere ljubezenske zgodbe so zelo na veliko opevane ali pa vsaj zelo (po) znane. Verjetno nikjer v sodobnem svetu ne bi našli človeka, ki ne bi vedel, kaj se je dogajalo in zgodilo z Romeom in Julijo. Dvomim tudi o obstoju najstnikov in ostalih večnih romantikov, ki ne bi vedeli za Hazel in Gusa. Vsi Slovenci vemo, da je France Prešeren trpel zaradi svoje velike in nedosegljive ljubezni - Julije. In oh, kako bi lahko pozabili na Petrarcino "sladko grenko" ljubezen. Nekaj velikih zgodb iz klasične literature in ena zgodba iz novejše. Čeprav bi jih lahko naštevala še do jutra (glede na vse romane, ki sem jih nekoč že prebrala) . Novejša literatura me vsekakor bolj "potegne". Ne glede na žanr. Mi pa - priznam - vseeno ni škodilo nobeno domače branje, ki sem ga v času osnovne in srednje šole tako sovražila. Z ljubezenskimi zgodbami je popolnoma isto - v novejši čas so umeščene, bolj jih razumem (o) . Če bi me kdo vprašal, katera izmed zgoraj naštetih ljubezni,

Še zmeraj sem veliki sanjač. Čeprav bi po vseh izkušnjah lahko že nehala biti. Sedanjost je pravzaprav vse, kar v resnici imam. Mislim, saj ne, da bi bila prepričana, da se mi bodo velike stvari dogajale, brez da bi karkoli vložila v njih. Tako velik sanjač pa nisem (na srečo) . Kar vložim (sejem) , tisto dobim nazaj (žanjem) - tega se zavedam.  Ampak vsake toliko se je prav prijetno odklopit od sedanjosti in pobegnit nekam, kjer ne morem biti. Sanjariti z odprtimi očmi. Tak sanjač pa sem :). In (recimo) da mi to ni problem priznati (glede na to, da zdaj visi tukaj gor ...) .  Velikokrat v svoji glavi pišem scenarije za svoje življenje ... Odseke, ki bi jih nekoč rada doživela. Vendar niti kot samostojna scenaristka (v resnici nikoli nismo sami scenaristi, ampak se v naše ideje vmešuje veliko drugih ljudi, srečanj, bakterij,...) nikoli ne prestopim meje nedosegljivega. Ker si pravzaprav ne želim ničesar zelo velikega.  Se pa moja pretekla sanjarjenja z odprtimi očmi n

Večje odločitve v življenju lahko preštejemo, kajne? Ker teh zares pomembnih, ki vplivajo na vsa področja našega življenja in to, kje bomo na koncu pristali, res ni zelo veliko.  Se pa začnejo zelo zgodaj in na nekatere kot samostojne osebnosti nimamo (večjega) vpliva. Starši se namesto nas odločijo (ali pa skupaj z nami) o tem, kako si bomo zapolnili prosti čas, katere dejavnosti bomo obiskovali, katere talente bomo gojili,.. Odločijo se tudi o tem, katere vrednote nam bodo privzgojili; katere bodo tiste, ki jim bomo dajali v življenju poseben poudarek in na katere bomo pozabili - ker jih nikoli nismo doživeli.  Nekoliko bolj samostojno se odločimo za srednjo šolo, čeprav starši pri večini še vedno nosijo večji del odločitve. Tudi pri fakulteti se veliko staršev še zanima za odločitev. Seveda. Želijo pač, da bi njihovi otroci od življenja odnesli največ. Da bi bili bolj srečni, bolj pametni in bolj bogati (kakorkoli že dojemaš pridevnik bogat) . Razumljivo.  Potem pride