Delčki v mozaiku

Vsako poznanstvo se začne tako, da so sodelujoči med seboj tujci. Najtežje je, ko prideš na sveže v neko skupino in si edini tujec. Ker si samo ti tisti, ki ga ostali še ne poznajo. Nenehno se moraš dokazovati. Sam. Veliko lažje je, ko so vsi ostali še čisto "frišni" ali pa, ko imaš s seboj še vsaj nekoga, ki je tujec. Ker se podpirata in se grupirata. Če se je pač treba. Zmeraj, kadar sem se vključevala v skupine, sem imela nekoga s seboj. Ker nikoli nisem bila dovolj samozavestna, da bi lahko začela nekaj sama in se sama dokazala. No in zato, ker je bil splet okoliščin tak, da sem imela to srečo. V srednji šoli sem se prvi dan prvega letnika začela na silo družiti s sosošolko iz osnovne šole, ker sva pač bili edini v novo ustvarjenem razredu iz iste osnovne šole. Pravzaprav je bil naš razred takrat kar poseben, ker smo skoraj vsi prišli s svojim "parom" - nekom, ki smo ga poznali že od prej. Tekom let so se ti pari neštetokrat premešali, sprli, pobotali ... In

Ljudi, ki se imenujejo za naše prijatelje in bližnje, pa nas ovirajo pri zastavljenih ciljih, imamo vsi dovolj okoli sebe kajne? Tistih, ki ne prenesejo, da sem srečna (pa čeprav le za nekaj mesecev ali let) in si uspejo namisliti 1000 in 1 scenarij o tem, kako se bo vse skupaj končalo ali kakšna bom postala jaz (seveda se noben izmed njih ne konča pozitivno) , imam okoli sebe cel kup. Delujejo pod pretvezo zelo dobrega prijateljstva in skrbi zame, da ne bom spet razočarana in vsa na tleh. Ker me je tako težko gledati žalostno. Ali pa jim je v resnici težko biti podpora in poslušati o težavah. Kakorkoli.  Smej se z menoj, ko sem srečna. Če ti je. Ali pa si misli svoje ali bodi ljubosumen. Izbira je tvoja.  Bodi mi opora, ko bom jokala. Če ti je. Ampak za to vem, da ti ni. Takrat je najprimernejši trenutek, da rečeš: "Sem ti rekel!". In se iz srca nasmejiš moji nesreči. Ker moje življenje je itak tragikomedija. Zame tragedija, zate pa komedija.  Smej se m

Samo midva poznava kraj, pust, hladen in prazen. Samo nama predstavlja raj, četudi sva daleč narazen.  Pojdite mimo ljudje, saj ne boste razumeli občutkov, ki tu so se rodili. Pojdite in ne obsojajte, src, ki sta tukaj se združili. Samo eno srce na svetu sliši srečo in jok, ko v tišini svojo zgodbo utrip pripoveduje. Le eno srce lahko očisti starih ga ran oblog, ko po kančku ljubezni moleduje. Ni več pomembno, če od drugih ne bo uslišano. Ni več potrebno, dovolj je le ime, ki nanj je podpisano. Vse, kar potrebujeva zapisano je na klopci tej, je v ljubečem objemu drugega, kjer sreča biva brez črnih mej.  Vir slike

Včeraj v poznih urah sem na mail dobila pritožbo, ki sem se ji nasmejala iz srca :).  Objavljam jo malo zato, ker nočem, da utone v pozabo, malo zato, da obriše prah z mojega bloga in malo zato, ker ne vem kaj bolj pametnega bi lahko napisala.  Zadeva:  Pritožba Spoštovani, rad bi se uradno pritožil zaradi Vaše odsotnosti pisanja bloga z naslovom " Delčki v mozaiku ..." s podnaslovom  " Only when I fall do I get up again. (Vincent van Gogh" na spletni strani  http://simona-sanje. blogspot.com/ . Vaš zadnji blog z naslovom "Cilji ..." ste napisali v ponedeljek, 10. februarja 2014 za kar se predpostavljamo, da ste si ošabno drznili zanemariti Vaš blog. Prav tako še vedno čakamo blog z naslovom Knjige meseca februarja, ki naj bi ga objavili zadnjega dne meseca v naslovu. Vljudno Vas prosimo, da nam, če gre za opravičljiv razlog, situacijo obrazložite ter podate dokaze o Vašem izostanku. Upamo, da se v slednje to ne bo več dogajalo.