Tujec

Vsako poznanstvo se začne tako, da so sodelujoči med seboj tujci.

Najtežje je, ko prideš na sveže v neko skupino in si edini tujec. Ker si samo ti tisti, ki ga ostali še ne poznajo. Nenehno se moraš dokazovati. Sam. Veliko lažje je, ko so vsi ostali še čisto "frišni" ali pa, ko imaš s seboj še vsaj nekoga, ki je tujec. Ker se podpirata in se grupirata. Če se je pač treba.

Zmeraj, kadar sem se vključevala v skupine, sem imela nekoga s seboj. Ker nikoli nisem bila dovolj samozavestna, da bi lahko začela nekaj sama in se sama dokazala. No in zato, ker je bil splet okoliščin tak, da sem imela to srečo.

V srednji šoli sem se prvi dan prvega letnika začela na silo družiti s sosošolko iz osnovne šole, ker sva pač bili edini v novo ustvarjenem razredu iz iste osnovne šole. Pravzaprav je bil naš razred takrat kar poseben, ker smo skoraj vsi prišli s svojim "parom" - nekom, ki smo ga poznali že od prej. Tekom let so se ti pari neštetokrat premešali, sprli, pobotali ... In konec koncev razpadli, ko je razpadel razred ... Nekaj pa se jih še bojuje proti toku časa :).

Ko smo postali animatorji, smo bili skupina štirih, ki smo se razumeli med seboj. Takrat. Vedno smo imeli nekoga za družbo (ker priznajmo, takratna obstoječa skupina je bila zaprta) in za skupno rast.

Na fakulteto pa sem prišla sama. Prva polovica prvega predstavitvenega dne mi je predstavljala pekel. Ker nisem poznala nikogar, ostali pa so se očitno poznali med seboj. Dokler nisem na srečo slučajno naletela na Petro.

Okej, zašla sem. Bistvo, ki ga želim povedati je, da se mi nikoli ni bilo potrebno spopadati s tem, da bi bila samo jaz tujec. Zmeraj sem imela ob sebi nekoga, ki je poznal mene in ki ni poznal drugih. Če sem nekdaj upala, da bom imela zmeraj takšno srečo, zdaj vem, da je ne bom imela. Da bom naletela še na cel kup situacij, kjer se bom morala znajti sama. Pa sem mislila, da me to ne moti več.

Danes ugotavljam da me. Malo. Ta občutek, da sem tujec ... Mogoče je moti neprimeren izraz, za to kar se mi plete po glavi in kar čutim ...

Lahko bi pričakovala. (Ampak saj vsega pa tudi ne moremo predvideti v življenju, kajne?) To, da nekega dne postaneš tujec tudi s tistimi, s katerimi si se prej dobro razumel.

Mogoče zaradi premalo sodelovanja ... Zaradi novonastalih razlik ... Naključno ... ?

Saj se ne morem pritoževati čez priprave na ta trenutek. Ker sem jih dobila. Najprej v čisto majhni količini, ampak sem jih uspela zakriti. Če sem bila takrat prepričana, da uspešno, zdaj vem, da je bilo vse skupaj samo navidezno. Naslednjič je bila količina tujstva že večja, moj uspeh pri popravilu pa vse manjši.

Šok ravno zaradi tega ni tako velik, kot bi lahko bil. Sem pa še vseeno upala... No, da je ta občutek samo začasen. Da lahko nadomestim tisto nekaj, kar se je izgubilo in postanem spet stara znanka.

Mogoče je stvari možno nadoknaditi, ko sta v relaciji samo dve osebi ... Ko pa govorimo o skupini, pa vrnitev postane nemogoča. Ker sem samo jaz tista, ki je odšla (pa ne namerno), ker sem samo jaz tista, ki ne pozna ozadja (čeprav bi si ga želela) ... Za druge pa se ni spremenilo nič.

Ta nič sem dojela danes (očitno je bil to pravi čas in pravi kraj), ko sem zapustila skupino, pa tega (skoraj) nihče ni opazil.

Skoraj v oklepaju zato, ker je opazila oseba, ki jo v zadnjem času zares spoštujem, ker ne igra. Ker meni ni potrebno igrati v njeni družbi. Ker me zmeraj znova pozitivno preseneča. Ker stvari izrečeva brez olepševanja, krajšanja in nadomestkov. Ker preprosto ve (čeprav mi še ni jasno kako). Ker je preprosto.

Zdaj, ko sem to spravila iz sebe, se mi zdi, da se ne počutim več tako nelagodno kot prej ... Malo bolj sem sprijaznjena z idejo, da vse stvari enkrat minejo in da niso ponovljive ... Da vsakomur, ki ti ni namenjen postaneš enkrat tujec (ker tiste "prave osebe" ostanejo ob tebi) ...

Sprijaznjena sem. In bom pač še nekaj časa preživela kot tujec. Tako kot ga preživljam zdaj. S to razliko, da se ne bom več trudila ničesar spremeniti.