Delčki v mozaiku

Predvčerajšnim sem želela napisati blog. Želela sem ga napisati tudi včeraj. Mislim da, sta bila oba mišljena o isti temi. O spominih. A žal ti spomini privrejo na dan takrat, ko najmanj pričakuješ. Danes ji na žalost ni več tukaj.  A ko bodo spet prišli nazaj, obljubim, da ga napišem :).. Vir Dva dni sem se ukvarjala z zapiski iz psihologije in si vzela čas samo za župnijsko dogajanje in nič drugega. Tudi danes sem nameravala narediti tako. Do dvanajstih sem si vzela čas za televizijo, tako kot vsako nedeljo. Nato sem prepisala zgodbico za Miklavževanje, ki smo jo včeraj sestavili skupaj z animatorji, jo poslala ostalim. Po končanem delu sem se vpisala na Facebook in preverila, kaj se kaj dogaja z mojimi "prijatelji".  Naletela sem na slike voditeljice Vere in Luči v Celju. Nekaj članov skupine je skupaj z njo obiskalo Klic dobrote. Na začetku slik so bili na njih znani obrazi, za katere sem vedela, da še vedno obiskujejo srečanja. Na eni pa me je čakalo presenečenje - dob

  Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje,  ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.  Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.  Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.  1 Korinčanom 13,1-8 in 13   Vir    

"Kadar ljubiš prijateljstva ni!" (Vzeto iz pesmi, ki se mi je danes prva zavrtela na MP4 predvajalniku, ko sem ga prižgala...) In postalo mi je jasno!!  V petih minutah sem dobila odgovore na vprašanja, ki so se mi postavljala zadnjih nekaj dni... Potrdilo se je tisto, kar sem vztrajno zanikala, ko je prišlo iz ust nekoga drugega..  Ampak je.. Res je.. Velikokrat sem se trudila, da bi vzljubila koga, ki mi je bil všeč na prvi pogled.. Ampak moja čustva so naletela na blokado, ne glede na to, kako se je tisti trudil okrog mene. Lahko sem ga imela rada. Močno rada, ampak to ni bilo to.. Ob dotiku njegovega telesa nisem čutila ničesar posebnega.. Kot bi se dotaknila navadnega prijatelja.. Poljubi so bili.. Dolgočasni in nič strastni..  Tako se je dogajalo s vsakim fantom, ki mi je prekrižal pot.. Vir Toda z njim je bilo drugače.. Ko sem imela priložnost biti z njim. Ko me je objel, mi stisnil roko, ali pa me želel poljubiti..  Toda upirala se

13.11.2011, 22.10 Zate :).. =( Ležim v postelji in ne morem zaspati.. V meni se bije boj.. Boj med razumom in srcem..  Srce vztrajno kliče na dan lepe spomine.. Spomine nate, na dogodivščine, ki so se zgodile med nama, spomin na pogovore in lepe besede.. Čeprav mu razum poskuša dopovedati, da je bilo druge skrajnosti veliko več (v zadnjem času) in da naj pozabim.. Zaradi srca mi po licu polzijo solze.. Zaradi srca sem že cel dan potrta..  Zaradi razuma pa sem na trenutke jezna sama nase.  Mogoče sem res že preveliko noči prebedela zaradi misli nate, izgubila veliko preveč solz in veliko zaupanja vase..  A sedaj, kljub vsemu, kar sem v zadnjem času obsojala na tebi, kljub vsem negativnim stvarem, ki sem jih videla na tebi, ne morem verjeti, da se ti je zgodilo točno to, pred čimer sem trepetala dolgo nazaj.. Tudi ti ležiš v postelji.. Toda ni ti tako udobno kot meni.. Vem, bolnišnične postelje niso tako udobne, še posebej takrat ne, ko trpiš močne bolečine.. Kot jih v tej noči ti

V ljubezni in vojni je dovoljeno vse! Takole, pa sem prebrala.. Čisto prvi zgodovinski roman, ki sem ga vzela v roke. In prebrala sem ga z veseljem in radovednostjo, kaj se bo z glavnima junakoma zgodilo na naslednji strani. Težko je bilo, ko je bilo dneva konec in sem morala knjigo odložiti.  Naslov knjige je RECEPT ZA LJUBEZEN (Anthony Capella). Govori pa o prebivalcih mesta Neaplja v času druge svetovne vojne.. In o ameriških ter britanskih vojakih, ki so prišli v Italijo, da bi rešili državo.  Glavna junakinja je Livia, ki je mojstrica v kuhanju. Iz popolnoma običajnih sestavin lahko pričara jedi magičnega okusa.  Kot vsaka mlada punca se je tudi ona poročila in se iz pokrajine ob Neaplju preselila v center Neaplja, od koder je bil njen ženin. Tej spremembi se je najprej upirala, saj ni želela zapustiti svojega kraja in očetove restavracije,  ki je slovela po najboljših jedeh ravno zaradi nje.  Njenega moža pa so kmalu poklicali v vojno in ga namestili v Afriko. Tam je v nesre

Zanimivo, kako lahko mirnega človeka, ki je hkrati tudi zelo nezamerljiv, hitro sprovociraš in spraviš "ob živce". Znana sem po tem, da hitro opazim pravopisne napake in velikokrat na njih tudi opozorim. To vedo vsi moji prijatelji.  In so na to mojo lastnost nekako navajeni. Vsaj mislila sem, da so. Danes sem prijatelju, ki je namesto "torej" napisal "zorej", odvrnila: "Zorim ja." To ga je spravilo tako daleč, da mi je očital, da je "nataknjen" zaradi mene. Toda še vedno si je želel, da grem z njim na sprehod, čeprav se je moj odgovor takrat glasil, da raje ne bom šla, da ne bo še bolj "nataknjen" zaradi mene. Pa sem se vseeno pustila prepričati in odšla. Upala sem, da je ta "nataknjenost" res samo trenutna... Toda ni bila. Vsaj tako vso stvar vidim jaz. Ker mi je vztrajno preko različnih dejanj in besed dokazoval, da je na novo zaljubljen, se zaradi tega malo šalim. Toda moje šale nikakor niso mišljene zlo

Pa je tukaj. Nedelja. Zadnji dan "krompirjevih" počitnic. Kot vedno sem počitnice začela polna entuziazma in načrtov kaj vse bom naredila v teh devetih dneh (oziroma desetih, ker zadnji petek nisem šla v šolo). Večina stvari seveda ni uspela.. Kot ponavadi!  V petek sme z mami dobili obiske. Prišli sta atijeva sestra in njena hči. Pri vsem obisku je najbolj trpela moja mačka, ki ji sestrična ni dala miru. Po dveh urah igranja je imela vsega dovolj in se skrila za zabojnik za drva in bila v kot stisnjena vse do trenutka, ko sta odšle v trgovino. Potem pa je veselo skočila ven in se prišla pocartat. Vendar njena svoboda ni traja dolgo, saj sta se kmalu vrnili in mačka se je skrila na polico za tipkovnico, da bi se rešila. Kuhanje sem tisti dan prevzela jaz in ko sem potrebovala jajca, sem lupine vrgla v peč. In seveda pozabila zapreti vrata peči. Mačka pa, polna raziskovalnega duha, medtem ko nas ni bilo doma, hop v peč. Ko sem prišla domov, me je najprej zagrabila panik

Mami mi je prinesla danes album Smrkcev =) ... Tistega, ki ga prodajajo v trafiki in moreš zbrati 250 sličic.. Dobila je še zadnjega v naši trafiki in v okoliških trafikah... Prinesla mi je tudi 5 paketkov sličic in samo dve so se mi ponovili.. Kar pomeni, da mam album zapolnjen že s 23 sličicami..   Lahko rečete, da sem otročja, ja :)..  Ampak Smrkci so risanka mojega otroštva... Album mi bo ostal za spomin, da ga bom lahko nekoč pokazala svojim otrok - ki bodo rasli ob risankah slabše kvalitete kot mi. 

En dan prepozno nastaja tale zapis o Prvem novembru. Pa kaj, pravim jaz. Spomin na naše rajne more v nas živeti celo leto, vseh 356 dni, ne pa samo en dan izmed vseh. Njihove grobove je potrebno obiskovati in skrbeti za njih celo leto, prinesti sveže rože in prižgati kakšno svečko, ne pa da se samo za ta dan na grobu bohotijo drage ikebane... Pa naj bo dovolj za tokrat... Temna je soba. Prazen je dom. Utihnili so vsi glasovi. Slišim le pesmi, ki pel jih je On, gluho zvenijo med zidovi. In ko se zazrem v tvoje zbegane oči, se šele zavem kako pogrešaš ga tudi ti. Sprašuj, otrok, sprašuj: 'Zakaj, zakaj?' Vprašaj, kam je šel in kje je zdaj. Pa še sama ne vem, kako naj ti razložim, kaj naj ti povem in kaj zamolčim ... Odšel je tja, kjer solze ne bolijo, odšel je tja, kjer misel se konča. Odšel je tja, kjer sanje oživijo, odšel je Tja in tam je zdaj doma. Vsaka pot konča se, vsaka pesem enkrat izzveni, vsak trenutek zase v spomin nekoč se spremeni ...