V ljubezni in vojni je dovoljeno vse!

V ljubezni in vojni je dovoljeno vse!

Takole, pa sem prebrala.. Čisto prvi zgodovinski roman, ki sem ga vzela v roke. In prebrala sem ga z veseljem in radovednostjo, kaj se bo z glavnima junakoma zgodilo na naslednji strani. Težko je bilo, ko je bilo dneva konec in sem morala knjigo odložiti. 

Naslov knjige je RECEPT ZA LJUBEZEN (Anthony Capella).

Govori pa o prebivalcih mesta Neaplja v času druge svetovne vojne.. In o ameriških ter britanskih vojakih, ki so prišli v Italijo, da bi rešili državo. 

Glavna junakinja je Livia, ki je mojstrica v kuhanju. Iz popolnoma običajnih sestavin lahko pričara jedi magičnega okusa. 

Kot vsaka mlada punca se je tudi ona poročila in se iz pokrajine ob Neaplju preselila v center Neaplja, od koder je bil njen ženin. Tej spremembi se je najprej upirala, saj ni želela zapustiti svojega kraja in očetove restavracije,  ki je slovela po najboljših jedeh ravno zaradi nje. 

Njenega moža pa so kmalu poklicali v vojno in ga namestili v Afriko. Tam je v nesreči umrl, vest so sporočili njegovi družini, vendar je na hišo njegove družine padla bomba in umrli so vsi družinski člani. Livia je v tistem času bila že pri očetu in zopet pomagala kuhati. 

Ostala je torej vdova in vojne razmere so jo prisilile, da je odšla na delo v Neapelj in po dolgem iskanju in številnih zavrnitvah dobi mesto kuharice v štabu angleških vojakov. Zaposli jo novi uradnik za poroke.. In kaj kmalu mu kuharica postane všeč. 

Toda kot uradnik, ki preprečuje poroke tujih vojakov z domačinkami, mora biti vzgled. Zato ljubezen dolgo skrivata... Ko sta sama, se zdi, da njune sreče ne mora ničesar skaliti. 

Livia pa se je odpravila na krajši oddih k očetu in sestri domov, da bi lahko v miru premislila, kaj se lahko razvije iz njunega odnosa... Nesreča med tem ni počivala in izbruhnil je Vezuv. 

Profesor za katerega so trdili, da je malo čez les, je o tem opozoril uradnika in ta je v skrbi za Livio izdelal natančen evakuacijski načrt, če bi slučajno prišlo do izbruha. Na račun tega načrta so takrat uspeli rešiti vliko več ljudi, kot bi si upali predstavljati. 

Vasica, kjer je živela Livia je bila zelo navezana na svoj dom. Livia je večkrat ponovila: "Življenje tukaj je vredno deset življenj, ki jih preživiš na kateremkoli drugem kraju." Domačini so se odločili, da kljubujejo goreči lavi in skopljejo jarek okrog domov, da bi preusmerili lavo. 

Preusmeritev je uspela, škodo pa je utrpel samo Liviin oče, ki ga je močno opeklo. Zaradi močno razbolelih ran je dobil vročino in vse je kazalo, da bo umrl. Livia pa se je spomnila, da obstaja oseba, ki ima zaloge penicilina - edinega zdravila, ki je takrat lajšalo bolečine. In čeprav ga je sovražila iz dna srca, je imela očeta toliko rada, da se je odpravila do njega.. Vztrajala je v odplačevanju dnevnih odmerkov penicilina, čeprav se ji je vse skupaj močno gabilo.

Bila je jezna sama na sebe in skelnila je, da se takšna ne more več predajati svoji ljubezni. Napisala mu je pismo in ga pustila. Ko se je on zavedel, da jo lahko vseeno pridobi nazaj, je bilo že prepozno. Livia je bila že na poti v Nemčijo, kakor ostale prostitutke, ukužene s sifilisom, ki so jih oblati izkoristile za to, da bi občevale z nemškimi vojaki in tudi njih ukužile. To naj bi, po njihovem mnenju, zmanjšalo moč nemške vojske.

Vsem ženskam se je uspelo rešiti pred vojaki in odločile so se, da pobegnejo nazaj proti Neaplju. Na poti pa so srečale vojake, ki so jih velikodušno odpeljali do svojega tabora in tam so izvedele, da so pristale v taboru Partizanov. Livia je imela toliko izkušenj s pištolami, da so jo sprejeli v vojsko. Med obvezno urjenje pa je spadalo tudi izobraževanje o komunizmu, ki je širilo njena obzorja. Vsa stvar jo je začela zanimati. 

Vir

Jamesova čustva so bila še vedno močna. Ko mu je Liviina sestra razložila vso stvar z penicilimom, zakaj sta ga potrebovali in kako sta prišli do njega, to sploh ni okrnilo njegovih čustev. 

Javil se je, da odide v boj. Na bojni črti se je bojeval 4 tedne, dokler jim ni uspelo prodreti bolj proti Rimu. Sreča je bila na njegovi strani in tudi on je pristal v isti skupini Partizanov kot Livia.. 

Kakšen pa je konec, pa prepuščam vam :).. 

Verjemite, ta knjiga vas ne bo razočarala - če je v vas vsaj kanček ljubezni do zgodovine :)... V meni se je le-ta prebudila ;).

"In ti praviš: 'Zbogom odhajam!'

Odhajaš daleč proč od svojega srca...

Iz dežele, kjer našel si ljubezen..

Pa se res ne vrneš več?"

Zgodba je polna prepletov kulinaričnih, ljubezenskih in erotičnih motivov, ki dokončujejo vsaj zgodovinska dejstva. 

Avtor ni molčal niti o vseh grozodejtvih, ki so se dogajala med drugo svetovno vojno. Vojake nam naslika kot čuteče ljudi.. Po drugi strani pa slika skupino ljudi, ki ne poznajo usmiljenja in uporabijo vsa sredstva, da bi prišli do zmage v vojni.. Nič več jim ni sveto..

V ljubezni in vojni je dovoljeno vse! 

"Za hip je tudi on občutil: občutek, da so onadva in gora in celo ta vojna vsi skupaj le del nečesa večjega, neke skrivnostne moči, ki ju je nekako oba privedla v ta trenutek."

Zdi se mi, da ljudje, ki so doživeli takšne grozote (in po sreči vse to tudi preživeli), bolj cenijo življenje, kot ga mi, ki poznamo samo mirne čase.. 

Ne, ne želim si, da bi izbruhnila vojna (čeprav po dogodkih v svetu sodeč, se zna kaj kmalu zgoditi).. 

Toda vseeno se včasih sprašujem, kako bi se bilo roditi v popolnoma drugih časih, kot so sedaj.. 

Naprimer.. Okoli leta 1920.. In biti v času druge svetovne vojne ravno na pragu odraslosti.. Spoznati ljubezen svojega življenja.. In z njo prestati vse, kar se v vojni lahko zgodi.. Na koncu pa se ponovno združiti in spet vedeti, da te sedaj nič več ne more ločiti od popolne sreče. Kar ni uničila vojna, ne more uničiti nič drugega ;)..

Poslušati zgodbe o tistem času mi je bilo vedno v nekakšno veselje - razen takrat ko smo o tem govorili pri zgodovini, kajti v šoli nam vedno natrosijo samo suhoparne podatke in 14585242 letnic, ki si jih je potrebno zapomniti.. 

In to mnoge odžene od zgodovine in nikoli ne odkrijejo lepot te vede... Zgodbe ljudi, ki so živeli v zgodovini, stare zgodbe, ki obstajajo, slike, ki so jih ustvarjali.. Ali pa vsaj način, kako so ljudje živeli.. 

To je čar zgodovine.. Kljub vsemu pa še vedno komaj čakam, da pridobim še zadnji dve oceni pri zgodovini in se konča to mučenje z letnicami =)..