Delčki v mozaiku

Samo še jutri bomo sedli v klopi kot razred in se nato razšli..  Ne bo še konec naše poti na Gimnaziji Celje - Center, ker naš čaka še najbolj naporen mesec... Ki ga bo vsak doživljal drugače. Večino pa bo spremljal strah pred neuspehom in pa živčnost preden bomo dobili predse izpitne pole. Naši popoldnevi bodo najverjetneje zapolnjeni s sedenjem ob različnih učbenikih in zapiskih.. Ko bomo ponavljali snov, ki bi jo do sedaj morali že dobro utrditi. Sama je še - priznam - nisem najbolje utrdila, saj se še nekako ne zavedam, da me točno čez 6 dni čaka prva pola, ki bo zame najtrši oreh. Pišemo namreč angleščino, ki mi je od zmeraj delala nekaj preglavic.  Trdno odločena, da jutri začnem z zaresnim delom za predmete, ki so pred menoj, si bom pa danes še vseeno vzela nekaj časa zase. Konec koncev je nedelja in to ne kar navadna, temveč binkoštna. Kljub temu, da nisem za maturo naredila kaj veliko ( razen za matematiko ) in da že dva tedna poslušam sošolke, ki so se doma uči

Dolgo je že tega, kar sem napisala zadnji blog. Vsak dan sem imela namen napisati novega, vendar so bile moje misli preveč zmedene in pomešane... Zgodilo se je preprosto preveč. V petek sem odšla v Prekmurje, ker je moja najmlajša sestrična imela v nedeljo obhajilo. Bilo je super vse do sobote. V petek sem imela priložnost spoznati še drugačen način priprave na obhajilo, kot ga poznamo tukaj v Celju. In že takrat se mi je zdelo, da bo obhajilo bolj doživeto kot je pri nas.  Slišala sem, da so se starejši pritoževali, da še nikoli niso videli, da bi duhovnik tako "matral" otroke za obhajilo, meni pa se zdi, da je ravno to naredilo poseben vtis. Pri obhajilu je bilo namreč osem otrok in vsak izmed njih je sodeloval pri treh kratkih uvodih. Na pamet so morali znati nekaj stavkov, ki so bili oblikovani v pesmico, da so si jih lažje zapomnili. Veliko so tudi peli - sami prvoobhajenci - skupaj z duhovnikom. In kar se mi je zdelo tudi zelo lepo - vsi so imeli oblečene

Letošnje maturitetne knjige so bile poučne v smeri, da se »bodoči intelektualci« (uh kako sovražim to besedno zvezo, slišim pa jo skoraj vsak dan v šoli) zavemo, kako mediji vplivajo na mnenje preprostih ljudi, ki niso vpleteni v dogajanje.  Velja namreč, da je vse kar napišejo mediji resnica. Le malo ljudi pa se zaveda, da mediji pišejo tisto, kar jim prinaša dobiček in korist. Ne napišejo pa tistega, kar bi ljudstvo moralo izvedeti, ampak ker nimajo nikakršnih koristi, novica pač ne obstaja. Preprosto se ni nikoli zgodilo.  Mediji torej ne pišejo resnice, ampak jo krojijo. (Hkrati pa krojijo tudi naše mnenje. Samo poglejte kaj vse ljudje počnejo ob kakšnih napovedih raznih koncev sveta! Kljub temu, da je konec sveta napovedan za skoraj vsak mesec, ljudje še vedno nasedejo temu. Koliko bunkerjev pod zemljo so zgradili in s koliko hrane ter vode so jih napolnili? Ni malo ljudi, ki so vso svoje imetje zapravili za zabavo, pustili službe ali šole... Vse v veri, ker naj b