Delčki v mozaiku

Zvečer, ko sem ležala v postelji, sem razmišljala, da je sova, ki sem jo včeraj narisala v bistvu bolj skovir. Perje, ki mu delno zakriva oči, je po mojem mnenju krivo, da zgleda bolj on, kot pa ona. Osnovna ideja je bila, da včerajšnja slika ostane sama. Potem pa sem danes zjutraj (sredi noči, bi rekla), bila pri sveti maši. Na nedeljo, praznik Svete družine. Nekoliko zaradi tega in zaradi razmišljanja o družini, je nastala naslednja slika ...  

Že dolgo časa me navdušujejo sove. S potiskom sov imam (skoraj) vse. Pižamo, torbico, denarnico,... V nastajanju sta še peresnica in toaletna torbica. Imam verižico s sovo - čeprav jo hranim in zapestnico s sovo ...  Če v kateri izmed trgovin vidim snežno kroglo s sovo, ne morem oditi, ne da bi postala lastnica krogle. Po omari imam polepljene risbe sov ... Škatlo polno takšnih in drugačnih okraskov sov, ki se tu in tam znajdejo na kakšni voščilnici, ki jo odpošljem ...   Danes pa sem se opogumila in eno naslikala z akrilnimi barvami. Namenjena je za darilo nekomu, ki sem ga uspela prepričati, da so sove najlepše živali na svetu :).  

Ravno sem končala s postavljanjem novoletne smrečice - prisiljeno. Zato je tudi okrašena nekako tako - prisiljeno. Bunkice so nametane brez nekega zaporedja ali smisla za estetiko. Uporabila sem kar vse, ki sem jih našla v kovčku, kjer so spravljeni okraski. Da se mami ne bi zdela premalo polna. Ker želi kičasto, naj ima kičasto.

Pa je spet tukaj - december, no in kmalu bo zgodovina. Zdi se mi, kot da se med lanskim decembrom in letošnjim decembrom ni zgodilo nič. Da sem zaspala na Silvestrovo in se zbudila točno prvega decembra. V bistvu imam vsako leto točno tak občutek, ker se decembra dogaja ogromno stvari, med letom pa je nekoliko "zatišja". Čeprav ga v bistvu ni - samo dogodki se ne zvrstijo vsi v kratkem času, pa se zdi, da jih je manj.   V resnici pa se je med prejšnjim in letošnjim decembrom zgodilo ogroooooomno stvari, ki mi bodo ostale v spominu.

 Vir slike Na moji knjižni polici je ležala skoraj eno leto. Večinoma nedotaknjena. Dobila sem jo v dar lanskega decembra, s prilepljenim pomanjšanim potrdilom o najvišjem povprečju.   Poskusila sem jo prebrati. Dvakrat. Pa me prve strani niso tako pritegnile, da bi prebrala še vse ostale do konca. Pred dvema dnevoma pa, ko je bila  želja po branju močna, doma pa nobene knjige, sem stisnila zobe in se prebila čez tistih nekaj "brezveznih" strani ...

Vir slike: Pinterest Avtor: Christian Schloe   Če ti glava govori eno, srce pa nekaj drugega ... Zmeraj poslušaj srce! ... Zdaj pa dobro razmisli, kaj ti govori glava, kaj pa srce. Ibro - Ena žlahtna štorja  

Kaj me je pa tokrat najbolj pritegnilo?   Najprej napis na platnici: "Ta roman me je spomnil, kako je biti mlad in zaljubljen v knjigo." - John Green. Seveda takrat, ko sem ugledala privlačno platnico, knjiga še ni bila v knjižnicah. Če bi bila, bi si jo še tisti trenutek rezervirala. Tako pa še dobro, da sem zanjo povedala Filipu, ki si jo je priskrbel takoj, ko je prišla na knjižne police in mi jo včeraj prinesel na dom. Jaz sem nanjo medtem namreč pozabila.   Že včeraj bi jo prebrala, če ne bi zvečer imela še drugih obveznosti. Dolgo že nisem večera preživela ob dobri knjigi. Z željo, da jo preberem, še predno bom tako zaspana, da ne bom več sposobna razlikovati črk med seboj. V bistvu že zelo dolgo nisem sedela s knjigo v roki ... Preprosto ne najdem časa, ali pa se mi ne ljubi, ko bi imela čas zanje.   In je padla odločitev, da danes preživim dan v postelji, s knjigo. Ki je veliko obetala. Danes na srečo nisem imela drugih obveznosti (naloge so že napisane

Včeraj sem v zgornje nadstropje Jungle peljala punčko, ki je bila na rojstnem dnevu in je bila zadnja na vrsti za poslikavo ... Pri toboganu sem videla nekoga, ki se mi je zdel znan. Pa ga nisem mogla ravno uvrstiti v nobeno izmed kategorij. Še najbolj mi je bil podoben enemu izmed profesorjev na fakulteti. Šele ko me je ogovoril in sem odgovorila na njegovo vprašanje kako sem, sem ugotovila, da s poklicem niti nisem tako zelo zgrešila. Bil je profesor zgodovine iz gimnazije. Presenetilo me je, kako se še vedno (po štirih letih našega zaključka srednješolskih dni), spomni kdo sem, in me je še vedno sposoben povezati z imenom in priimkom.

Zadnje čase je na jedilniku mojih misli pogosto vprašanje: "Kako za vraga toliko mojih vrstnikov že ve, kaj bi radi v življenju, meni pa se še ne sanja?". Vprašanje je na meniju skoraj vsak teden, misel pa tako žilnata in prepletena z vprašanjem kaj želim jaz, da jo prežvekujem po več ur skupaj, pa se ne preda. Na koncu pristane, na pol prežvečena, zvita v kepo, nekje na kompostu preživetih idej in misli. Kjer pa začne tako zelo zaudarjati, da jo preprosto moram spet sprejeti in ponovno skušam naumiti kaj pametnega.

Žal mi je, ker mi letos ni uspelo spraviti več svojih misli v pisno obliko. Ker se je zgodilo toliko stvari, ki bi se jih bilo včasih prijetno spomniti za nazaj. In imela se dovolj časa, da bi jih zapisala. A žal so se mi misli začele zatikati že, ko sem razmišljala o pisanju. Ne razumem zakaj. Mislim vsak ima kdaj in kdaj krizo in mu stvari ne gredo od rok. Ampak kriza, ki traja toliko časa? Včasih sem lahko pisala o vsem. O trenutkih veselja, žalosti, obupa, strahu. Zdaj pa kar naenkrat ne znam opisati ničesar.

Panika. Je eno izmed mojih drugih imen. Ker res velikokrat paničarim. Pa ne da bi zdaj pretiravala, imam priče, ki lahko to potrdijo.   Včasih me mešanica strahu in panike onesposobi. Tako, da se ne morem prisiliti, da bi razmišljala o čemerkoli, razen o vseh negativnih posledicah, ki lahko sledijo. Tako, da nisem sposobna normalno delovati - da se zbujam ponoči in težko diham, da težko diham čez dan, ne morem jesti, se tresem ... Med enim izmed izpitov mi je, zaradi panike seveda, padel nivo sladkorja v krvi toliko, da sem se začela nenadzorovano tresti in skoraj padla skupaj.  

Danes sem se ( naključno ... no ja, saj veste ... en dogodek privede do enega spomina, pa ta do naslednjega in tako dalje, dokler se ne ustaviš ob misli, ki te razžira ...) spomnila na vse osebe, ki so bile nekdaj del mojega življenja - pa to več niso.   Spomnila sem se, kako smo si dekleta obljubljala, kako se bomo družila tudi, ko odrastemo in si najdemo vsaka svojega partnerja. Sanjarila smo o tem, kako bomo stale pod oltarjem, ponosne, ko bo tista v belem podelila Zakrament svojemu izbrancu. Ponosne bi takrat lahko pogledale svojim izbrancem v oči, ter pomislile na to, kako lepo bo, ko bomo same na njenem mestu. Ali pa se spominjale dne, ko smo same postale eno telo z njim, ki nam pomeni vse na svetu. Del naših načrtov je bila tudi kopica otrok okoli nas, ki bi uživali otroštvo in postali dobri prijatelji. Botrstvo tem nadobudnim in prisrčnim otrokom najbrž ni veliko vprašanje, kajne :)?  

Prejšnji dan sem slučajno odprla tole povezavo: Brucka.Ponovno. Pa sem rekla, da jo preprosto moram pokomentirati dve leti kasneje. Zdaj, ko sem že utečena in domača na fakulteti.   Že prvi teden sem vedela, da logistika je pravilna odločitev ... ker prvi dan do fakultete nisem hodila s cmokom v grlom, kot se mi je to zgodilo v Mariboru ...  ker me je bilo strah, pa vendar je bil to pozitiven strah pred novimi izzivi ... ker me ni bilo strah, ali bom našla koga, s katerim bom preslišala predavanja in spila na litre kav ... ker sem se prvi dan počutila kot študentka z imenom in priimkom in ne kot številka ...  

Danes sem na bloggerjevo stran prišla z enim samim namenom. Da naredim zapiske, ki so bili nekaj časa objavljeni, pa potem zaradi lepih spominov shranjeni samo kot osnutki, zopet vidne ...   Potem pa sem si rekla, da moram še kaj napisati. Velikokrat si to rečem, pa vseeno iz tega ni nič. Postala sem namreč nekoliko bolj preudarna pri tem, kaj napišem in spravim v svet. Nekoč sem pisala, ko sem dobila idejo, in svojih misli nisem cenzurirala. Zdaj pa, preden se spravim k računalniku, premislim o ideji in največkrat pridem do tega, da raje ne bom pisala. Kar pa privede do tega, da blog ostaja brez novih zapisov.  

Sem iskala en udarni naslov, ki bi zajel bistvo tega zapisa in bistvo našega gozda. Pa sem (tako vsaj kaže) izgubila smisel za takšne naslove ...  Sva   se včeraj podala v mestni gozd. Malo zaradi tega, ker že nekaj let nisva bila na Srčni poti (ironija je, da se res ne spomniva, kdaj sva bila nazadnje) , malo zato ker se zavedava, da se bo treba kmalu zakopati v študijsko literaturo ... Predvsem pa zato, ker sem si (vsaj jaz) na internetu očarana ogledovala slike lepot, skritih v gozdu, ki so jih postavili med poletjem.  In sem rekla, da želim vse to videti prej, kot bo kdo uničil. - Ker Celjani dobro vemo, da se v Celju marsikaj uniči namerno. Kakorkoli ... Pa sva šla :)! Skozi mestni park sva šla očarana, ker je bilo v njem toliko ljudi. Vendar naju je očaranost nekoliko (beri: zelo) zapustila, ko sva se znašla tik pred vznožjem Srčne poti. (Seveda, zdajle se tepem po glavi, ker ... v bistvu sem se že včeraj, nekje na pol poti na vrh ... nisem fotografirala poti o

Vsak zadnji vikend poletnih mesecev se mesto Celje vrne za nekaj stoletij nazaj v času. V čas grofov Celjskih. Mesto tako v petek zavzamejo vitezi in princese, prijezdijo čedno urejeni konji ... vsepovsod je videti plapolajoče zastave, meče, ščite in ljudi v srednjeveških opravah, v soboto pa se dogajanje prestavi v samo središče takratnega življenja - na Stari grad. Priznam, da me to dogajanje še nikoli ni pritegnilo in prepričalo, da bi se ga udeležila. Letos pa sem se ga. Sicer res samo zato, ker sem delala - prelevila sem se v grajsko slikarko. Še dobro, kajti padla sem 'not'! Vso to dogajanje in prikaz življenja na gradu me je prepričalo. Tako zelo, da sem rekla, da se naslednjič, ko bo spet čas za srednji vek, in ne bom delala, podam na lastno pustolovščino na grad. V petek je bila prav posebna izkušnja - znajti se v samem središču dogajanja. No, na robu samega središča dogajanja. Dogajal se je namreč neverjetno dober ples z zastavami. Enkrat tik ob naši mizi za del

Točno tako. Napisala bi nekaj. Problem je v tem, da ne vem kaj bi sploh rada napisala. V bistvu niti ne bi rada napisala nečesa. Rada bi samo pisala. Magari nekaj brez začetka, še bolj brez konca. Nekaj, kar bi izpadlo samo kot kup praznega besedičenja. Na koncu pa bi samo jaz v tem videla smisel. Ker nekoč (dolgo je že tega) , sem se lahko usedla in začela pisati. V zadnjem času pa poskusim in ne gre. Potem poskusim še kak drug dan (... ker mogoče bo pa zaradi drugačnega vremena, tudi meni pisanje šlo drugače od misli ...) , pa še kak drug teden (... ker bi morebiti lahko na pisanje vplival moj urnik ali moje razpoloženje ...) , nastane pa nikoli nič ne. Sem preverila. Namreč, če se kdaj v teh letih obstoja bloga nisem javila tako dolgo, kot sedaj. In odgovor je ne. Tokrat sem presegla samo sebe in vztrajala v tišini celih 9 mesecev (s prekinitvijo nekega oblačnega majevskega popoldneva) . In potem sem preverila še, koliko prahu se je dejansko nabralo. Presenečeno sem ugotovila, da

Konec vsakega obdobja, pa naj bo to obdobje tretirano kot srečno ali pa ne, se zgodi, da pred očmi poplešejo slike iz preteklosti. Spremenjene slike preteklosti. Ker nas spomini mnogokrat pustijo na cedilu.  Še večkrat pa pustimo tam sami sebe, ker si želimo, da bi se določene stvari dogodile drugače kot so se, in skušamo lagati sami sebi. Igramo se scenariste in predelamo zgodbe tako, da izpadejo manj boleče. Spet sem - kot vedno do sedaj - bila tik pred to nevarnostjo. Da pozabim in izrežem trenutke, ki jih ne želim ohraniti in v srečno zgodbo zlepim lepe odseke ... V nekaj dni trajajoč film. In dovolim, da stopim nazaj namesto naprej v življenju. Biti "navajen" na nekaj in na nekoga je ... Začetek konca. Začetek nepozornosti, da gre nekaj zelo narobe, da ne sledim več začrtani poti, da sem se spremenila in da potrebujem nekaj novega, da bi lahko od sebe zahtevala veliko več, ker imam še dovolj zalog. Da bi se morala za trenutek ustaviti in se vprašati ali je res to, v

Iskanje..beseda,ki včasih tako veliko pove,včasih pa tako malo..Beseda,s katero imamo opravka veliko časa,in ki nas večinoma nikoli ne zadovolji.Večinoma.. Zakon vesolja je takšen,da je za občutek popolne sreče ,zadovoljstva, popolnosti,in zadoščenja potrebno,da se izzide res popolen izračun polno različnih spremenljivk,polno naključij,dogodkov na katere ne moremo vplivati,in predvsem veliko sreče.Dolgo časa sem iskal to,a vendar je vedno nekaj zmanjkalo,včasih malo sreče,včasih napačen čas,včasih tudi nepričakovan dogodek.Priznam bil sem že popolnoma obupan nad vsem,obupan da nikoli ne bom našel svoje sreče,da moje živlenje enostavno nima razloga za obstoj.In sedaj mi ni žal za to J ! Tako je bilo do leta,ki se je pisalo 2013..Eno tako enostavno elektronsko sporočilo(enke in ničle :p) ,je prispelo na najčudovitejši naslov.Nisem pričakoval veliko,niti nisem vedel ,če ta naslov še sploh obstaja..Naslov je obstajal J ..Ena spremenljivka se je izšla J ..Dobil sem tako ljubk

Že pred časom sem končala s pomembnejšim iskanjem v življenju. Našla sem osebo, ki me izpopolnjuje in naredi iz mene celoto. Prej so se namreč name lepili delčki, iz katerih sem nerodno poskušala sestaviti nekaj, kar naj bi se ujemalo.  Ampak tišati skupaj kose, ki pač niso za skupaj, ne gre. Tako kot ne gre pri sestavljankah. Tudi, če nam že uspe dati skupaj nekaj delčkov, ki niso sosednji, bo podoba na sestavljanki popačena. Nekako tako gre v življenju.  Iščemo ljudi, ki naj bi se ujemali z nami. Z nekaterimi se ujamemo odlično, z nekaterimi sploh ne, z nekaterimi pa samo navidezno. Ampak šele ko pogledamo od daleč, vidimo, kako zelo popačeni smo.  Edina razlika med sestavljankami in življenjem je ta, da imajo kosi v sestavljankah več sosedov, ljudje pa naj bi našli samo nekoga, s katerim lahko tvorimo nepopačeno podobo. V oceanu ljudi, ki so na svoji poti iskanja svoje druge polovice, je izjemno težko najti pravi zadetek. Vse se mora ujeti na neki točki. Preteklost

Lepo je, kadar se najlepši dogodki v življenju zgodijo čisto spontano. Brez premišljevanja, brez pričakovanja, brez vseh možnih scenarijev v glavi kako bi se lahko zgodilo in kaj bi me lahko osramotilo in česa pa zagotovo ne smem reči, kaj pa moram nujno reči ... Tale seznam bi lahko nadaljevala še veliko dlje ...  Ampak, saj verjetno vsi vemo, kako je, ko pričakujemo kaj zares posebnega. Po možnosti z nekom posebnim, pred komer bi radi izpadli ah in sploh popolni. Toliko stvari je, ki bi nam lahko pokvarile načrte in nanje nimamo popolnoma nobenega vpliva in verjetno je tudi ravno toliko stvari, ki bi lahko dogodek dvignile na višji nivo, pa si ne zaupamo dovolj, da bi jih izpeljali. Ker zmeraj lahko izpademo napačno.  Prav mučno je včasih razmišljati o prihodnosti. Ker ... Koliko razmišljanja in načrtov je pravzaprav ravno prav? Kdaj nekaj preveč natančno analiziram? Kdaj imam postavljeno celotno dejanje in kje je tista meja, zaradi katere bom želela, da se vse izpelje natan