Izgubljen in najden občutek

Danes sem na bloggerjevo stran prišla z enim samim namenom. Da naredim zapiske, ki so bili nekaj časa objavljeni, pa potem zaradi lepih spominov shranjeni samo kot osnutki, zopet vidne ...

 

Potem pa sem si rekla, da moram še kaj napisati. Velikokrat si to rečem, pa vseeno iz tega ni nič. Postala sem namreč nekoliko bolj preudarna pri tem, kaj napišem in spravim v svet. Nekoč sem pisala, ko sem dobila idejo, in svojih misli nisem cenzurirala. Zdaj pa, preden se spravim k računalniku, premislim o ideji in največkrat pridem do tega, da raje ne bom pisala. Kar pa privede do tega, da blog ostaja brez novih zapisov.

 

Marsikaj se je zgodilo v tem času, kar bi z veseljem rada ohranila v živem spominu in pri čemer bi mi zapisi pomagali, ko bi jih nekoč brala. In marsikaj je takega, kar bi rada ohranila kot opomnik, naj tega več ne ponavljam (čeprav - zakaj bi lagala sama sebi? Veliko stvari sem v teh štirih letih napisala kot opomnik sami sebi. Pa se (skoraj) nobenega nisem držala. Tako da se verjetno tudi na novo ustvarjenih in zapisanih ne bi. Tudi če bi bili napisani tako, da bi mi ves čas viseli nad pisalno mizo, petkrat podčrtani, osemkrat odebeljeni in ogromni).  

 

Da ne zaidem preveč. Večina stvari, o katerih razmišljam ali se mi zgodijo, se mi zdijo ali preveč osebne, preveč dolgočasne, prelepe za ubeseditev ... Za nekatere pa se mi zdi, da bodo izpadle samo preveč bahavo.

 

Niti ne vem, kje na poti sem izgubila občutek, da mi je vseeno, kako me ljudje vidijo skozi spletne oči. Veliko časa je preteklo, preden sem sploh ugotovila, da sem ga izgubila. Potrebovala sem namreč občutek varnosti pred zunanjim svetom, ki sem ga imela samo ob določenih osebah ... In ko ga počasi dobivam nazaj, ko se zopet notranje polnim, je spet lažje pisati, brez da bi se obremenjevala s posledicami ... Ker vem, da jih vsaj nekje ne bo :) ...