Delčki v mozaiku

Se mi zdi, da v zadnjem času blog sploh ni edina stvar, ki jo zapostavljam. Je v bistvu posledica cele vrste zapostavljanj. Definitivno se premalo posvečam svojim čustvom (čeprav to niti ni tako zelo slabo. Ugotovila sem namreč, da je življenje veliko lepše in razburljivo, ko nisem na nikogar čustveno navezana ... tako ali drugače ...) in mislim ... Ker sem mojster v izogibanju le teh. In ker sem ji vedno znala izraziti in priti do zaključka le, če sem pisala. Zmeda v glavi pa zdaj narašča in narašča.. Pred kakšnim tednom sem se prijavila na elektronski tečaj Hvaležnosti , ki se začne jutri. Pojma nimam, kako naj bi potekal, kaj naj bi počeli ali kaj naj bi izvedeli ... Pritegnilo me je to, da naj bi se v 10 dneh naučili biti hvaležni za tisto, kar imamo. To je ena mojih zelo šibkih točk. Saj ne, da mi ni mar za nič, kar imam in da nikoli ne začutim hvaležnosti ... Brez srca tudi nisem :) ... Se mi pa zdi, da bi na tem področju lahko naredila kak korak naprej.  Da v mojem vsako

Spet je prišel čas za voščilnice :).. Tale je za zadnji rojstni dan v letošnjem letu za starejšo sosedo, ki je zdaj že v domu. Spomniva pa se še vedno nanjo s kakšno voščilnico za praznike, ker jih je zmeraj iskreno vesela. Tale je torej takšna ... Upam, da primerna za 77 let :).. 

Včasih res ne vem, kako bi ravnala. Zakaj ne obstaja neka univerzalna knjiga življenja? Takšna, ki bi predvidevala vse (svoje želje manjšam na »vsaj večino«, ker se ljudje znajdemo v situacijah, ki jih res nikoli ne bi nihče predvideval) dogodkov, ki se ti lahko zgodijo. Z vsemi različnimi ljudmi seveda.   Verjetno bi zame to postala nova Biblija. Ker sem se v zadnjem času znašla v kar nekaj situacijah, kjer bi recept zelo pomagal. Ali vsaj približen recept no. Mogoče nekaj po vzoru teorije sistemov, na primer. Itak potem vsak doda »začimbe« (beri: občutja in besede) po želji. Včasih natančno vem, kako bi morala ravnat pa ravnam čisto obratno. Tipično zame. Še večkrat pa se stvari lotim ali s premalo čustvi ali pa s preveč čustvi. Niti ne vem, katera opcija je za kanček boljša od druge, ker dobra itak ni nobena. Načeloma.   Sem se pa naučila reči NE. Odločen ne. Tisti, ki ne dopušča, da bi me oseba poskušala prepričati v "da". Ker dovolj jasno sporoči, da ne obstaja

Mislim, da bi si – če bi izbirali tovrstne mistre in misice (mogoče pa kdaj ... odkar imamo miss cvička, refoška, lune ... mislim, da v tem poslu ne obstaja nikakršna meja več ... nekoč bi res lahko okronali grobove – čeprav se bi mi to zdelo skrajno neumno in neuporabno in čustveno čisto pohabljeno) – naš grob zaslužil lento, na kateri bi pisalo "mister Celjskega pokopališča v lastništvu rož". Dobro, mogoče v kakšnem skritem kotu stoji še kakšen, ki je še bolj okrašen, ampak kar je tuje me pravzaprav ne zanima. Me zanima pa moje.  In stanje kot je, mi, po resnici povedano, ni najbolj všeč. Sploh pa ne maram govoric, ki se širijo glede tega. Trenutno na našem grobu »ponosno« stojijo dve ikebani, dva lonca s svežimi rožami in nabasana vaza z nekaj svežimi rožami in nekaj umetnimi. En lonec s svežimi rožami in prva ikebana sta se gor naselila že deset dni pred samim praznikom. Pa je že tako ali bilo vsega dovolj. Takrat je dejansko bilo vse skupaj videti okusno ur