Mister in Miss groba

Mislim, da bi si – če bi izbirali tovrstne mistre in misice (mogoče pa kdaj ... odkar imamo miss cvička, refoška, lune ... mislim, da v tem poslu ne obstaja nikakršna meja več ... nekoč bi res lahko okronali grobove – čeprav se bi mi to zdelo skrajno neumno in neuporabno in čustveno čisto pohabljeno) – naš grob zaslužil lento, na kateri bi pisalo "mister Celjskega pokopališča v lastništvu rož".

Dobro, mogoče v kakšnem skritem kotu stoji še kakšen, ki je še bolj okrašen, ampak kar je tuje me pravzaprav ne zanima. Me zanima pa moje. 

In stanje kot je, mi, po resnici povedano, ni najbolj všeč. Sploh pa ne maram govoric, ki se širijo glede tega. Trenutno na našem grobu »ponosno« stojijo dve ikebani, dva lonca s svežimi rožami in nabasana vaza z nekaj svežimi rožami in nekaj umetnimi. En lonec s svežimi rožami in prva ikebana sta se gor naselila že deset dni pred samim praznikom. Pa je že tako ali bilo vsega dovolj. Takrat je dejansko bilo vse skupaj videti okusno urejeno. Čeprav je bila ikebana, kot se za tekmovanje »kdo bo imel najbolj okrašen grob« spodobi zelo razkošna in velika. Največja v vseh teh letih, kar obstaja polni grob v drugi vrsti nekje na desno. 

Ampak – tu nastane tisti najbolj smešen del – če midve ne bi gor položili svoje ikebane, bi bil ogenj v strehi. Ogenj bi požrl Prekmurje pod seboj. Ker bi vsi govorili o tem, kako se ne spomniva nanj. In bi bili najbolj grozna človeka na celi Rimski cesti. Logično. 

Ne razumem, zakaj se ne moremo končno dogovoriti, zbrati denar na kup in kupiti eno veliko (če mora biti razkošna) ikebano skupaj. Pa bosta gor stali samo dve. Ena od družinskih članov in drugi aranžmajček, ki ga vsako leto prinese dober prijatelj - ki tudi letos ni pozabil na atija. 

Seveda se moja mati strinja s tem v času, ko se pogovarjava sami. Ko pa pride čas, da bi o tem spregovorila z ostalimi družinskimi člani, pa ne zna tega povedati. Takrat raje pove, kako zelo je hvaležna za prinešeno.

Kakorkoli ... Očitno nisem na tej stopnji, da bi razumela to potrošniško družbo ... Družbo, ki tekmuje v vsem. Še na račun tistih, ki jih ni več med nami in jim verjetno veliko bolj pomenijo druge stvari kot to, koliko rož in sveč raznih oblik imajo na grobu. 

Verjetno so vsa pokopališča v tem času ponoči videna iz vesolja. Ker je na skoraj vsakem grobu po najmanj (!!!) pet sveč ... Se ljudje zavedajo, koliko onesnaženja bo to povzročilo, ko bomo vse to metali v smeti? 

Vir slike

Sploh pa ... Kdaj bomo dojeli, da prvi november ni praznik sveč in cvetnih aranžmajev, ampak SPOMINA (dovolj je torej ena sveča, majhen šopek, postanek ob grobu in molitev) na rajne ter opomina, da moramo biti hvaležni za življenje, ki nas vodi tja gor ... 

O srečni dom nad zvezdami, 

kjer bivajo vsi blaženi,

predragi bratje in sestre, ki so ločili se z zemlje.

Obrisal Bog je njih solze,

nič več bolesti ne trpe, 

minil je jok, minila smrt, veselja raj jim je odprt. 

Presrečni bratje in sestre,

ki v Bogu se radujete, še nas vodite v v sveti raj,

kjer bomo srečni vekomaj. 

P.s.: Kadarkoli lahko prižgete svečko svoj nadražjim tudi na: Prižgi svečo manj ...