Delčki v mozaiku

Vsak zadnji vikend poletnih mesecev se mesto Celje vrne za nekaj stoletij nazaj v času. V čas grofov Celjskih. Mesto tako v petek zavzamejo vitezi in princese, prijezdijo čedno urejeni konji ... vsepovsod je videti plapolajoče zastave, meče, ščite in ljudi v srednjeveških opravah, v soboto pa se dogajanje prestavi v samo središče takratnega življenja - na Stari grad. Priznam, da me to dogajanje še nikoli ni pritegnilo in prepričalo, da bi se ga udeležila. Letos pa sem se ga. Sicer res samo zato, ker sem delala - prelevila sem se v grajsko slikarko. Še dobro, kajti padla sem 'not'! Vso to dogajanje in prikaz življenja na gradu me je prepričalo. Tako zelo, da sem rekla, da se naslednjič, ko bo spet čas za srednji vek, in ne bom delala, podam na lastno pustolovščino na grad. V petek je bila prav posebna izkušnja - znajti se v samem središču dogajanja. No, na robu samega središča dogajanja. Dogajal se je namreč neverjetno dober ples z zastavami. Enkrat tik ob naši mizi za del

Točno tako. Napisala bi nekaj. Problem je v tem, da ne vem kaj bi sploh rada napisala. V bistvu niti ne bi rada napisala nečesa. Rada bi samo pisala. Magari nekaj brez začetka, še bolj brez konca. Nekaj, kar bi izpadlo samo kot kup praznega besedičenja. Na koncu pa bi samo jaz v tem videla smisel. Ker nekoč (dolgo je že tega) , sem se lahko usedla in začela pisati. V zadnjem času pa poskusim in ne gre. Potem poskusim še kak drug dan (... ker mogoče bo pa zaradi drugačnega vremena, tudi meni pisanje šlo drugače od misli ...) , pa še kak drug teden (... ker bi morebiti lahko na pisanje vplival moj urnik ali moje razpoloženje ...) , nastane pa nikoli nič ne. Sem preverila. Namreč, če se kdaj v teh letih obstoja bloga nisem javila tako dolgo, kot sedaj. In odgovor je ne. Tokrat sem presegla samo sebe in vztrajala v tišini celih 9 mesecev (s prekinitvijo nekega oblačnega majevskega popoldneva) . In potem sem preverila še, koliko prahu se je dejansko nabralo. Presenečeno sem ugotovila, da