Delčki v mozaiku

Sem človek, ki živi na podlagi preteklih izkušenj, čeprav vem, da je to zelo slabo zame in za ljudi okrog mene. V določenih krogih ljudi se odzivam tako, kot so se oni nekoč odzivali do mene ... V tej družbi sem vesela, polna energije, optimizma .V drugi sem zagrenjena, tečna itd. In je družba v kateri sem samo popolnoma brez energije (to pa potegne iz mene nekatere slabe lastnosti). Seveda sem si najbolj všeč takrat, ko sem jaz jaz. Torej v družbi, v kateri sem vesela in polna energije, ker sem to preprosto jaz. In to bi rada dosegla tudi v ostalih družbah (ki so del mojega vsakdanjika), ampak je v meni neka zapora, pa nikakor ne morem ugotoviti kakšna. Nekoč sem za eno od teh skupin dobila nasvet: "Ne moreš spremeniti tako velike skupine ljudi, lahko pa spremeniš svoj pogled na njih". Ja, točno to bi bil tudi moj nasvet, če bi ta problem slišala iz drugih ust. In nasvet se mi zdi neznansko dober. Edina težava, ki je povezana z realizacijo tega je, da si tega želim,

Stopiti iz mojega telesa, videti sebe skozi tvoje oči. - Slišati, kako ti zvenijo moje besede, občutiti mojo energijo, kot jo doživljaš ti. Ko bi le lahko to storila, da videla bi, če je bilo res tako, kot zveni spomin iz tvojih ust. * * * * In močno si želim, da se ne bi zgodilo, kar naju je takrat ločilo in bi zrak, ki ga diham še vedno dišal po tebi. Namesto zvezdic so v moji pesmi še štiri kitice, ki pa so ljubezensko obarvane. Vendar danes ne želim govoriti o ljubezni. Vsaj ne o ljubezni med osebama, ki se duševno in fizično privlačita, ampak o ljubezni med človekoma, ki se imata rada kot prijatelja. Mogoče celo kot brat in sestra. Tudi pesem naj bi bila prvotno namenjena temu, pa me je med pisanjem zaneslo (veliko mojih pesmi na koncu ne izpade ravno tako kot sem si zamislila).  Da, nekoč je v mojem življenju obstajala oseba, ki sem jo imela rada. Tako kot nikogar prej, ne kasneje. Mogoče bi se najina zgodba končala drugače (končala je

Gledam Tv Dober Dan ... Nadaljevanka je sicer že zelo stara, PREgledana oziroma zlajnana. Gledam jo verjetno že vsaj petič, natančno vem, kaj se bo zgodilo, ampak v njej je nekakšen poseben čar, ki ga ne premore noben film in nobena druga nadaljevanka.  V njej so spomini na moje otroške dni, ko je bila moja domišljija popolnoma brez meja. Na dni, ko sem sanjala z odprtimi očmi in sem lahko bila kdorkoli, pa tudi karkoli :) ...  Ko je ta nadaljevanka tekla prvič po televiziji, sem se vživela v vlogo Ane. Sanjala sem o "princu na belem konju" kot je Samo. Takrat se mi je zdel najboljši moški :) ...  Imela sem cilj, da bom nekoč postala novinarka na kakšni manjši televiziji in bom tam spoznala moškega. Seveda bi moral biti podoben Samu. In med nama bi bila točno takšna energija kot med njima. Drug drugemu bi bila noro všeč, a si tega najprej ne bi priznala, ko pa bi s i , bi se dogajale stvari, ki bi nama vedno znova preprečile, da bi bila par. A bi se čez nekaj č

Pravijo, da je vsak začetek težak. Ampak potrebno je storiti samo prvi korak, potem pa ostali že stečejo ... In zelo dolgo je trajalo, da sem storila ta prvi korak, po prvem polomu na blog strani :) ... A takrat smo bili še mladi, neizkušeni in imeli premalo kilometrine. Letos ... Letos ... Pa mislim da mi bo uspelo =). Malo samodiscipline in časa za popotovanje v mojo notranjost, kjer se skriva na kupe domišljijskih svetov pa bo uspelo ... No, to vam lahko kar obljubim, da se bom potrudila redno pisati.. O čem pa bom pisala pa še ne vem natančno.. Se bom prepustila toku mojih prstov, ki včasih kar sami stečejo po tipkovnici ... In upam, da vam bo všeč :) ... Do naslednjega (pametnega) bloga pa lep pozdrav :) ...