Delčki v mozaiku

Razmišljam o tem, kako nujno je v življenju videti drobne trenutke in si jih vtisniti v spomin ... Nasmeh tujca na ulici ... Še toliko lepši nasmeh prijatelja ... Pogled iz oči v oči, ki omogoči, da vidimo, kaj se skriva za roženico in zrklom ... Čas, ki si ga kdo vzame, da ti prisluhne in ti nameni nekaj lepih besed ... Te spodbudi, da se ozreš okoli ali vase in ugotoviš, da ni tako slabo, kot se ti je zdelo ... Ko lahko nekomu zaupaš vse svoje strahove in skrbi, pa veš, da te ne bo obsojal ... Lepa misel, ki jo slučajno prebereš in se ti zdi, kot da je namenjena ravno tebi, ker opisuje situacijo, v kateri si se znašel ... Film, ki ga vidiš ali knjiga, ki jo prebereš in pustita sled v tebi ... Tišina in samota, v kateri prisluhneš samemu sebi, ugotoviš, kaj si v resnici želiš in kam si namenjen ...  Nikoli ne bomo samo srečni. Ker svet, v katerem živimo, ni samo lep in ni samo prijazen. V resnici je grd in nesramen. Ampak hkrati je to tudi njegova lepota. Ironija, mar ne? T

V prejšnjem zapisu sem negativno pisala o knjigah, ki sem ju prijela v roke. A sem ju vseeno danes prebrala do konca. Začela sem zato, ker drugega ni bilo pri roki, končala pa z navdušenjem. Vsekakor ju priporočam vsem, ki boste dovolj potrpežljivi, da ju boste brali, dokler vas ne potegneta v dogajanje. O mačku Bobu v drugem zapisu... Zdaj si bom vzela nekaj časa za ZA VEDNO TVOJ (Daniel Glattauer). Začetek je bil naravnost dolgočasen in povsem navaden. Ženska v srednjih letih, brez sreče v ljubezni, komaj nekaj mesecev po končani vezi z moškim, ki ga je ljubila. Tik pred veliko nočjo se v trgovini zaleti v nenavadnega moškega. Njun pogovor je sestavljen iz nekaj (preveč) pocukranih fraz. Čeprav misli, da ga nikoli več ne bo srečala, jo moški preseneti v njeni trgovini s svetili. Med njima se vzpostavi odnos. Vedno večkrat se dobivata. Moški uživa v vsakem trenutku z njo in si jo vedno bolj lasti. Njo pa začne odnos dušiti. Želi odmor, v katerem ugotovi, da ga v resnici ne ljubi.

Očitno res vsakdo, ne glede na to, kako rad bere in kako za to med študijskim letom nima časa, pride v obdobje, ko prav nobena knjiga ni tako zanimiva, da bi jo bilo vredno prebrati. Pred nekaj dnevi sem v roke vzela knjigo Potepuški maček Bob... Ker je zadnja stran polna obljub, kakšna dobra, ganljiva, čustvena zgodba da je. Pa se ne morem prisiliti, da bi prebrala več kot 80 strani. Ni namreč to, kar sem po vseh opisih pričakovala od nje. V knjižnici sem si izposodila knjigo Za vedno tvoj, pisatelja Daniela Glattauerja. Njegovi Proti severnemu vetru in Vsakih sedem valov sta me pred časom prepričali. Zaradi lahkotnega sloga in strukture romana. Tale pa se mi zdi, da je napisana v kanček preveč sproščenem slogu. In sploh nisem prišla dlje od 24 strani. Sem pa v celoti včeraj prebrala Obzirno slovo (David Nobbs), ki sem jo čisto po naključju vzela v roke. Kate Thomas je bila lepa, bistra, duhovita in radoživa. Zdaj bo vsak hip napolnila sto let in je ujeta v bolniš nici med samimi

Sem mislila, da sem zaključila z poglavji, v katerih imaš eno izmed glavnih vlog. Ker sva doživela vse in končala vse (kakorkoli se to pač že narobe in neumno sliši). Ampak končati res ne bi morala drugače kot sva. Niti ne bi želela, da bi, ker bi mi bilo najverjetneje veliko bolj žal (bobu bob: vedela bi, da sem jaz prizadejala bolečino). Pa se spet čisto potiho in skoraj neopazno prerivaš iz neobstoja v ospredje. Ne, saj v resnici ne počneš ničesar (kar ti je mimogrede vedno šlo zelo dobro od rok). Najverjetneje se sploh ne zavedaš več obstoja mojega sveta, tu sredi Celja, ampak nekaj v meni mi preprečuje, da bi tudi jaz pozabila nate. Polž (lazar - ker teh še posebej ne maram) v meni uničuje še tiste delčke, ki so ostali neokuženi od tebe. Pa sploh ne, da bi bila še zaljubljena vate (niti slučajno),  ampak po tem, ko si predstavljal ves moj svet in ko sem spoznala delček tvojega, me je še vedno strah zate. Ker ... Vidim v tebi tisto, kar ti (več in še) ne in ker si predstavljam, k