Delčki v mozaiku

  Ko jo enkrat vzameš v roke in prebereš prvo poglavje, je ne moreš odložiti, dokler ne prebereš vse do zadnje besede. Dolgo sem čakala, da sem si jo lahko izposodila, ker je bila zmeraj, ko sem bila v knjižnici, izposojena.. Pritegnil me je njen opis na neki spletni strani. Prihodnosti ne moreš ustaviti z gumbom [stop]. Preteklosti ne moreš doživeti s pritiskom [back forward]. Skrivnost lahko izveš le, če pritisneš [play]... Ko se Clay Jensen vrne iz šole, na domači verandi najde nenavadno pošiljko, naslovljeno nanj. Škatlo s kasetami. Posnela jih je Hana Baker, njegova sošolka in simpatija, ki je pred dvema tednoma naredila samomor. Hanin glas na kasetah Clayu razkrije, kaj jo je pripeljalo do usodnega dejanja. Zanj je imela trinajst razlogov, on je eden od njih. Clay vso noč posluša Hanino zgodbo. Njene besede ga vodijo po njunem mestecu. Tisto, kar odkrije, mu za vedno spremeni življenje.  Toliko stvari sem ob tem razmišljala, toliko stvari sem se spomnila... In vse skupaj je

Lepo in dobro je delati dobra dela. Razveseliti nekoga. Brez pričakovanj, da bomo kaj dobili v zameno. No, saj če kaj pričakujemo, to niti niso dobra dela, temveč dejanja iz koristoljubja. In največkrat pridobimo, takrat ko nič ne dobimo, mnogo več, kot smo dali. V obliki notranjega miru in veselja. Rada naredim kaksšno dobro delo. Všeč mi je občutek, ko vem, da sem nekomu pomagala pri nečem, kar sam ni zmogel, všeč mi je občutek, ko nekomu, ki je osamljen skrajšam urice. Malo tudi zato, ker vem da bom nekoč, verjetno, tudi sama v podobnem položaju in bom potrebovala, da me nekdo pride pogledat, mi podariti nasmeh in me poslušati (ali pa se vsaj delati, da me posluša) . Toda nekateri so mojstri, da namesto ponujenega prsta zagrabijo celo roko. Vse do rame (verjetno pa bi še več, če bi se roka nadaljevala..) . Dobesedno! Ura je skoraj deset ponoči, jaz pa sedim v spalnici. Pa ne domači, se razume. V sosedini. In medtem, ko ona gleda turško limonado (a ste opazili, da je turščina

Vdovec ; Kluun "Zvestoba sama po sebi zame v ljubezni ni cilj, zvestoba je sredstvo. Prepričana sem, da moraš, če nekoga ljubiš, storiti vse, kar moreš, da tega človeka osrečiš." ".. v življenju pogosto obstaja sto razlogov, zakaj človek nečesa ne bi storil, a že en sam razlog, da bi kaj storil, bi mu moral zadostovati. Res je žalostno, če bi kdaj pozneje obžaloval zaradi stvari, ki jih nisi storil, kajti z vsako stvarjo, ki jo storiš, se konec koncev nečesa naučiš." V prvem delu imata Stijn in Carmen super vezo in hči. Prijetno vsaj tako na videz. Tako kot jo dojema Carmen. Kajti Stijn kadar se le da uživa z drugimi ženskami. Ko Carmen zboli za rakom in se z njim bori dve leti, se strezni in spozna, da je Carmen tista ženska, s katero bi rad preživel svoje življenje in da drugih ne potrebuje. Pozabi na svojo ljubico Roos in se popolnoma posveti skrbi za bolno ženo in hčer. Zgodba se zaključi s prizori Carmenine smrti, ki je opisana res idilično. V Vdovc

Tole pa je zima! Točno, oziroma skoraj takšna, kot so nam jo zmeraj opisovali starši in njihovi prijatelji. Skoraj takšna zato, ker živim v mestu, kjer še kolikor toliko plužijo ceste in čistijo pločnike in lahko pridemo dokaj normalno kamor pač želimo. Tisti, ki živijo izven mesta, verjetno nimajo takšne sreče. Včeraj sva bila s Filipom deležna »snežnega meteža«. Šla sva v kino, gledat Nesrečnike (mimogrede je noro dober film.. gledat sem ga šla.. ker je Filip predlagal, da bi ga z veseljem šel gledat še enkrat in ker se mi preprosto ni ljubilo biti doma.. no pa tudi v kinu že kar nekaj časa nisem bila.. toliko časa, da se  včeraj nobeden od naju ni mogel spomniti kaj sva nazadnje gledala lani.. spomnila sva se samo tega, da sem ga takrat pošteno polila s kokakolo, ko sva se nameščala na sedeže... no, potem pa sem po desetih minutah padla noter.. potočila nekaj solz.. in prišla iz dvorane polna pozitivnih vtisov in z odločitvijo,da si ga enkrat potegnem iz interneta in s

Spet mi je pod roke prišla zanimiva knjiga. V prvem delu sem se kar nekajkrat nasmejala. Avtorja sta zelo karikirala naše predstave o Bogu. Ampak so večinoma realne. No, vsaj jaz sem, priznam, kdaj pa kdaj v preteklosti imela tak odnos in pogled na Boga.. No, v drugem delu pa lepo opišeta kakšen dejansko je Bog. Tako popolno kot človek lahko govori o Njem. Neumne in razumne o Bogu; Michael Shevack in Jack Bemporad NEUMNE O BOGU Bog kot hotelski sluga Bog, prišel sem se prijavit. Ostal bom sicer le kratek čas, ampak dokler sem tu, prosim, poskrbi, da bom imel velik televizor. Naj bo kar znamke Sony. In hočem novega porscheja s pomično streho. Rdečega seveda. In, oh, saj res, skoraj bi pozabil: dvojni viski s sodo! In z ledom. AMEN. Bog kot dobra mala sončna vila O, Ti večno nasmejani! Prijaznejši si kot Blažka s TV. Bolj sončen si kot Doris Day. Najboljši mali bogec na svetu si.  To je veselo veselo veselo božanstvo. Plava okoli vas kakor dežnik na deževen dan. Imate tež

Zgubljanje živcev z internetno povezavo Zadnje čase imam tako slabo internetno povezavo, da sem lahko srečna že, če me uspe vpisati na Facebook in na Gmail. No, za tisto eno urico, ker potem itak vrže celotno povezavo ven in lahko iztaknem omrežni kabel in ga na novo vtaknem v modem. Samo za naslednje pol ure. Dvakrat sem že klicala na podjetje, kjer mi zmeraj dajo kakšen nov nasvet, kaj lahko storim in mi povejo, da pri njih pa že ni nič narobe. In ko vprašam, če je možno, da je za vse skupaj kriva prenova mesta, sploh ne vedo, da se v mestu kaj prenavlja. Še enkrat naj vpišem IP   naslov, pa bo mogoče delovalo. Drugače mi ne morejo pomagati. Torej mi preostane – očitno samo to, da se zafrkavam s slabo povezavo in sem srečna, če mi odpre stran ali dve. Aja in s tem, da je blagovolilo odpret Blogger in la hko spet težim :)..      Ne znam se pogovarjat... ... Kar sem izvedela včeraj zvečer. Od mame. Kar naenkrat je ob devetih zvečer izbruhnila, da se lahko zmeraj pogovarjam

Tako po dolgem času... več kot enem letu sem... sem se spravila pisat... pesem... ljubezensko... pa ne zato, ker bi bila zaljubljena... ravno obratno... zato ker pogrešam tiste občutke zaljubljenosti... ali pa vsaj občudovanja simpatije... no in potem je (v tretje) uspela naslednja pesem... kar tako, za mojo dušo :)... Če danes bi ustvarila križanko , bi jo sestavljale besede: iskrenost , predanost , objem, radost, upanje, vzpodbuda, popolnost, ljubeznivost, tolažba, poljub, potrpežljivost, razumevanje.  Glavno geslo pa bi bilo: LJUBIM TE . Upam, da si nekaj takega želiš tudi ti... Ne, sploh ni presežek .. sploh ni približek temu, da bi bila dobra... ampak po tolikem časovnem prem o ru... je še kaj okej :)...

Potrebovala sem voščilnico, ki bi združevala vijolično barvo in marjetice. In je nastalo tole. Čeprav rožici nista najbolj podobni marjeticam... Iz zadnje strani (leva slika) pa sem izrezala metuljčka, kar malo popestri zadnjo stran, na prvi strani pa se ujame z rožama.

Ponavadi čez dan sploh ne gledam televizije. Mogoče zjutraj pogledam kakšen del Uggly Betty ali pa How I met your mother na Fox life, ampak to res samo takrat, ko se pravočasno zbudim. Enkrat do dvakrat na teden torej. Danes pa sem bila pred televizijo prikovana več kot pol dneva. In to samo zaradi smučanja in skokov. Drugače mi teh športov ne uspe gledati z neposrednim prenosom, vendar to nadomestim v nočnih urah, ko TV Maribor prijazno ponavlja tekme.  Zime sem se vedno veselila zaradi snega (ki ga je letos nekoliko preveč) in zaradi zimskih športov. Že kot mala punčka sem rada gledala "ljudi v čudnih kombinezonih", ki so se z veliko hitrostjo spuščali po belih strminah in skakali tako daleč.  Seveda sploh nisem razumela, kaj se dogaja.. Več kot gledanje športa, mi je pomenilo to, da je bil ati takrat prost in ni počel ničesar. Mirno je sedel na našem starem kavču in gledal televizijo. Smučanje in skoki so bili edini šport, ki ga je vedno spremljal. In takrat sem

Pot Med otrokom in nebom je sinjina kot ocean. Vanj spuščamo ladjice ves božji dan. Med otrokom in ptico je daljnih skrivnosti klic. V njem sta deveta dežela in šum perutnic. Med otrokom in Bogom je pot, s cvetjem zakrit. Po njem hodi k otrokom Bog se mladosti učit.     Slovenska pesem, zadnja Kako Slovenci lepo umiramo vztrajno in ne ravno počasi, iskalci popolnosti scagamo, shiramo, še preden ugasnejo naši časi. A tudi umiramo tako po slovensko: z vrvjo, v vodi, s strupom in s plinom, zmeraj nekako slovesno in hudo resno, kot bi šlo za boga ali za domovino. Nekoč, morda kmalu, pomremo do zadnjega. In potem, še preden zgnijemo v jami, damo nova imena vsemu na tem koščku sveta, a smrt poimenujejo z nami. Jap, včasih je znal biti tudi Pavček, ki ga nismo navajeni iz njegovih pesmi. Znal je biti tudi pesimističen... Ali pa to ni ravno pesimističen pogled na svet, temveč realističen? Hmmm.. Kdo bi vedel? Verjetno si tega noben Slovenec

Že kar nekaj časa me je zanimalo, zakaj je ravno Valentinovo dan ljubezni. Dan, ko ljudje preprosto pretiravajo s pošiljanjem voščilnic, z nakupi daril, dan ko si vsi izpovedujejo ljubezen. Zakaj ravno na ta dan, če imajo na voljo še ostalih 364 dni? In ker nimam nič kaj pametnejšega za delat, sem malo googlala, da si razširim obzorja :).. Kako bi bilo primernejše začeti, če ne z življenjepisom svetnika Valentina? (verjetno bi bolj bogate podatke dobila, če bi se zmigala do knjižnice in pogledala v knjigo Svetnik za vsak dan, ampak v tem snegu se mi pa reeees ne da)   Prvi zanimiv podatek je gotovo ta, da naj bi obstajali trije Valentini v istem času, a praznujemo oziroma obeležujemo god samo enega (si pa niti strokovnjaki niso čisto na jasnem, če praznujemo res samo enega, ali so vsi trije združeni v tem enem) .  Valentin naj bi bil duhovnik, ki je prelil svojo kri za Jezusa in sicer med letoma 269 in 270, pod vladarino cesarja Klavdija. Priprli so ga, ker je poročal kr

Pa se je začel letošnji postni čas. Jaz vanj vstopam s štirimi trdnimi cilji, ki bi jih rada dosegla. Oziroma s štirimi dejavnostmi, ki mi bodo pomagale rasti v veri... Upam da mi letos končno uspe! Zdi se mi, da sem končno dovolj zrela in da sem razčistila pri sebi kaj in zakaj sploh postni čas.. Spodaj pa kratka vzpodbuda za vse, ki ste si določili kakšne cilje... Kako rada bi tudi jaz dosegla tako raven vere :)!      Ko bi le imel popolno velikonočno vero, ki premaga vse!      Potem bi čutil, da sploh ne padem, če opustim trdovratni notranji strah zase in za uspeh svojega poslanstva, da nisem na tleh, če bi končno obupal nad seboj in nad svojo močjo. Potem bi nenadoma opazil, kot po čudežu, ki se mora zgoditi vsak dan znova, da je On vedno z menoj. On, Vstali. Takrat bi dojel, da mi ga ni treba iskati šele v nebesih, ker živi v meni in sepo meni vrača živet k Očetu. Potem bi dojel, da ne živim polno (čeprav bi lahko) iz že spremenjenega središča svojega srca, da mi ni daleč On,

Klooovn  Po starem običaju naj bi pust preganjal zimo. No letos mu to definitivno ni uspelo. Mogoče bo po današnjem dnevu kaj več uspeha? Po vsej Sloveniji, razen v Celju, ki bo ostalo zakopano v snegu, ker letos ne bo pustne povorke. Lani sem se na široko pritoževala nad organizacijo na Glavnem trgu, kjer res ni prostora za takšno prireditev. No, letos imam še večjo pravico do pritoževanja, ker smo Celjani ostali sploh brez pustne povorke! Zaradi del v mestu, pravijo. Ampak saj na Prešernovi še nič ne kopljejo. Prav tako ne po Glavnem trgu. Torej bi povorka vseeno lahko stekla. No, mogoče pa bo zato naslednje leto, ko bomo imeli lepo, prenovljeno mestno jedro, zato kaj večja udeležba na povorki :). In bo mesto spet preplavljeno z raznoraznimi maskami (tudi meni najljubših političnih =D, pa tistih res izvirnih...), tako kot v časih mojega otroštva :).. Zaznamek za naslednje leto: obiskati pustno povorko na Ptuju (ne karnevala, ker karnevali so dolgočasni - v soboto sem ga gle

Odkrila sem opis, ki opredeljuje dobrega/pravega prijatelja, ki mi je zelo všeč, zato ga delim z vami :)... (V priha jajočem postnem času pa se nameravam potruditi popraviti napake, ki jih d elam v stiku s prijatelji.. ) * Dober prijatelj mi je blizu, tudi če se dolgo nisva videla.  * To je nekdo, za katerega vem, da bo tu, če ga bom resnični potrebovala.. * Je nekdo, kateremu se lahko - če je potrebno - zaupam ob nemogočem času z najbolj nemogočimi stvarmi. * Z njim lahko molčim - ali počnem tudi kakšno neumnost. * To je nekdo, ki me tolaži, če ne razumem več sebe ali življenja; pove pa mi tudi svoje mnenje in me strezni, če je potrebno. * Je nekdo, ki mi brani hrbet - in ni nikoli zahrbten. * Nekdo, ki me obdaruje - in od njega se tudi jaz pustim obdarovati.  Iz knjige: Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje ; Andrea Schawarz