Ko te nekdo tako okupira, da skoraj nimaš več svojega življenja.
Lepo in dobro je delati dobra dela. Razveseliti nekoga. Brez pričakovanj, da bomo kaj dobili v zameno. No, saj če kaj pričakujemo, to niti niso dobra dela, temveč dejanja iz koristoljubja. In največkrat pridobimo, takrat ko nič ne dobimo, mnogo več, kot smo dali. V obliki notranjega miru in veselja.
Rada naredim kaksšno dobro delo. Všeč mi je občutek, ko vem, da sem nekomu pomagala pri nečem, kar sam ni zmogel, všeč mi je občutek, ko nekomu, ki je osamljen skrajšam urice. Malo tudi zato, ker vem da bom nekoč, verjetno, tudi sama v podobnem položaju in bom potrebovala, da me nekdo pride
pogledat, mi podariti nasmeh in me poslušati (ali pa se vsaj delati, da me posluša).
Toda nekateri so mojstri, da namesto ponujenega prsta zagrabijo celo roko. Vse do rame (verjetno pa bi še več, če bi se roka nadaljevala..). Dobesedno!
Ura je skoraj deset ponoči, jaz pa sedim v spalnici. Pa ne domači, se razume. V sosedini. In medtem, ko ona gleda turško limonado (a ste opazili, da je turščina zelo podobna neki mešanici med angleščino in hrvaščino?) in so podnapisi v srbščini (kar pomeni, da razumem tu pa tam kako besedo, ki je podobna angleški), tipkam tale blog na mobitel (ko pogledam na zgoraj natipkano, vidim da je poln napak. Ampak preden ga objavim, ga bom popravila, ker drugače ne bi razumeli ničesar =P) in se tu pa tam delam, da sledim kaj mi pripoveduje o limonadi in da sem čisto not padla in razumem kaj se dogaja (kar sploh ni tako težko, ker si pogledaš 5 minut limonade - katerega koli dela - in ti je popolnoma jasno kaj se je in kaj se bo dogajalo).
Načrtovala sem, da bom zvečer prebrala knjigo. Dokler mi ni zvonil telefon in nisem videla, da me kliče ona. Tako kot vsak dan - vsaj enkrat dnevno. Kot da nimam svojega življenja. Kot da nimam kaj za delati doma. Ali pa za iti ven. Ko me pokliče pač pričakuje, da bom pustila vse in priletela tja. Dobesedno!
Prejšnji teden naprimer, se je odločila, da bo pekla štrudl. Kar sem vedela vsaj dan prej. Nisem pa si mislila, da si bo izmislila, da morem biti zraven. Ne vprašajte zakaj, ker ne vem. No in ker nisem vedela, da se bo kaj takšnega spomnila, sem se dogovorila s prijateljem, da greva malo ven. In ravno ko se srečava... Mi zazvoni telefon. Zignoriram klic, da ga vsaj pozdravim, potem pa pokličem nazaj - usodna napaka! "Pridi, bome štrudl delale!" Brez prosim ali imaš mogoče čas... Pridi! Ukaz. Lepo ji razložim,da sem zunaj, kjer sem se pravkar z nekom dobila in da nameravam z njim preživeti najmanj 45 minut, potem pa lahko pridem. "Jaz sem že vse pripravila. Prtič je že na mizi, testo čaka." Še enkrat razložim, da bi bilo skrajno nesramno, da "pobegnem" iz srečanja, če sva se šele dobila in minimum srečanja skrčim na 30 minut. To ji nekako uspe sprejeti. Čez točno 27 minut (ko sva bila midva nekje pri Splavarju) mi ponovno zazvoni telefon. "Kje si? Testo se bo uničilo." Razložim, da sem na poti domov in da pridem čez 5 minut. Seveda sem potem letela naravnost tja, brez da bi šla vmes kaj domov. Odprem vrata in me pričaka dobrodošlica: "Sem mislila da te ne bo, testo se bo pokvarilo! Kje hodiš?" (predstavljajte si zraven glasen piskajoče hripav glas, prosim). Ugriznem se v jezik in prijazno rečemn, da ne bi bilo treba čakati na mene in da sem se dobila s prijateljem, ker nisem vedela, da me bo rabila. Potem se premakneve v kuhinjo, kjer mi ukaže, da se moram usesti na kavč in da naj sedaj gledam. Rečem, da si grem še samo umiti roke, ker sem bila zunaj. In odgovor: "Ni potrebno, ne boš nič delala. Samo sedi!"
Mislim zakaj za ***** me kliče, če na koncu samo sedim tam in gledam kako testo vleče? Kot da tega nisem že ene tisočkrat videla pri stari mami - ki ji gre mimogrede to mnogo bolje od rok. Sprijaznim se z usodo, se usedem in gledam. Čez nekaj časa pripomnim, da se ji je testo strgalo. "To si ti kriva, ker sem te tako dolgo čakala." Tokrat se ne morem, preprosto ne morem, ugrizniti v jezik in rečem: "Saj me ne bi bilo treba čakati. Sploh ne vem zakaj ste me." Presliši moje besede, konča delo, pospravi mizo in privleče na dan karte.
Karte ja. (Saj rada kartam. Veliko sem kartala z atijem in potem po smrti z mamo. Trenutno ne moreve, ker ima tako razvito mreno, da ne vidi..) Če je takrat, ko je Filip (pa smo spet tam..) stegnil jezik, da jaz znam igrati, ne bi bilo zraven, bi, prisežem,... (No, ne bom končala stavka, ker bi bil preveč krut.) Ker me od takrat vsak dan kliče na kartanje. Da si skrajšame dolge urice. Zraven pa prijetno goljufa. In kaj naj rečem 86-letni stari ženski glede tega? Nič, poskušam prezreti vsakič, ko dvigne karto, ki je moja in pogleda kaj se skriva pod njo. In pač prenesem, da vsakič zgubim - kako ne bi? Včasih se celo moram narediti, da nimam dovolj zbranih pik. Samo zato, da potem lahko vriska in pravi kako dobro karta. Mhm, tudi jaz bi, ko bi si vnaprej ogledala kakšne karte ima nasprotnik.
In glasba, ki jo medtem poslušave.. Ne vem kaj bi rekla. Mogoče vam bo pridevnik starogradska povedal vse. Vam ne? No, mogoče niti ni slabo, da ne poznate tega zavijanja. Ona temu včasih pravi dalmatinska glasba. Pa ja! Dalmatinske pesmi so nežne.. Izvajajo jih lepi glasovi... In imajo smiselna besedila. Te njene kao "dalmatinske" pa nimajo nobene izmed teh lastnosti. Tako da sem prav vesela, kadar v kasetnik po pomoti vtakne kakšno kaseto z domačo glasbo, Avseniki, Slak, Brendi in podobno, ker je to vsaj poslušljivo. Dokler ne začne s svojim "žametnim" glasom peti zraven.
In ne vem zakaj ma občutek, da moja mati ne kuha. No ali pa ne kuha dovolj dobro. Zdravo? Ne vem, kaj natančno misli. Je še nisem uspela vprašati. Ampak dejstvo je, da mi vsak dan ponuja kosilo. Ponuja niti ni dobra beseda. Vsiljuje mi jo. No, to je že primernejši pridevnik. Ker če odklonim, se zadere: "Pa ti mene zajebavaš. Usedi se in pojej.". Kakršenkoli predlog kaj naj storim na tem mestu? Na koncu se že vdam in pojem, kar pač potisne pred mene. Ponavadi je kaj takšnega kar sploh ne maram. Ker je 80% njenega jedilnika sestavljenega iz zelja. Kislega ali pa sladkega. Ni važno, samo da je zelje. Ki ga doma jem dvakrat na leto. Ker se je moja mama naučila, da ga ne maram. In potem ga raje ne kuha, ker se sama muči z njim. Tam pa dobivam: krpice s sladkim zeljem, zeljnata solata, jota, pasulj, sarma... Ob čemer se mi želodec obrne že, ko stvar zagledam. Če ne bi stvari naredila vsaj malo okusnih - to je treba priznati, da je dobra kuharica, včasih - bi ji pomoje vsak dan pobruhala kuhinjo. Tu in tam pa se na jedilniku znajde goveja juha. Saj ne rečem, če je okusna, jo z veseljem pojem (kljub temu, da smo jo v mojem otroštvu jedli vsaj dvakrat tedensko, ker je bil ati mnenja, da je zdrava...). Ampak ko nekdo naredi govejo juho samo iz vode, mesa in korenčka, je pa malo pusta. Niti soli ji ne privošči, ker je naravna baje najboljša. Žal meni ne. Se mi zatakne že pri prvi žlici.
Da se vrnem nazaj na današnji večer. Najprej me je klicala okoli pol osmih, da je v ginekološki čakalnici in da čaka, da bo prišla na vrsto in da so štiri nosečnice še pred njo. Da čaka že 4 ure in da ji je dolgčas in da naj ji pridem delat družbo. Pa seveda. Ker jaz sem človek, ki komaj čaka, da bo štiri ure primiru sedel v čakalnici in delal popolnoma nič. Razen poslušala zgodbico o tem, kako je ta njena ginekologinja strašna, kako se poznata že iz Pule in kako jo ima rada. Super! Samo da sem to zgodbo slišala že najmanj desetkrat. Da točno vem, kje bo naredila premor in kdaj bo rekla, da bi se najraje zjokala. Aja, pa prenašati bi morala njene nenavadne dotike mojih rok in nog, ki res ne zgledajo normalno. Kako vem? Ker se enkrat morala z njo k zdravniku po recepte, saj si zaradi snega ni upala sama. Zaradi njenega poguma (in tega, da tudi sestro svoje zdravnice pozna iz Pule), da je vdrla v ordinacijo takoj, ko sva prišli, čakanje res ni bilo tako dolgo, kot bi lahko bilo. Čeprav je bilo v čakalnici kar nekaj ljudi, ki so čakali tam že kar nekaj časa. Se je pa razvleklo čakanje, da je zdravnica podpisala recepte. Ja, zaradi te ene ure čakanja tam, točno vem, kako bi bilo.
Prijazno sem ji torej razložila, da pojma nimam, kje je ta njena ginekološka ordinacija in da lahko pridem samo, da jo pospremim domov. In da če želi, me naj pokliče, ko jo bo zdravnica poklicala noter in mi pove, kje se točno nahaja. Da bom prišla pravočasno. No in potem me pokliče nekaj minut čez devet: "Pridi!" - "Ja, kje pa ste?" - "Doma, pridi, bome kartali."
No in tako že drugič danes sedim pri njej in gledam tole turško stvar (ki traja ravno toliko časa, da sem nekaj nakracala na blog). Ko se konča pa greva še malo kartat. Saj sva prej tudi. Pa ko je slišala, da se začenja tole je rekla: "Pridi, greve gledat. Je jako zanimljivu!"
Problem vsega skupaj je torej, da več visim tam kot pa doma. Da doma slišim očitke, da sem skoz tam in da se itak lahko preselim. Da nima smisla, da sploh še hodim domov.
Tudi sama se zavedam, da sem tam preveč časa. Proti svoji volji. Ampak ne morem ji preprosto rečt: "Nehajte mi klicat, dost vas mam. Delajte se, kot da ne obstajam. Aja in še to: niste moja mama, da mi tako ukazujete, kot mi. Ker mi niti mama ne teži tako kot vi."
Preprosto ne morem, čeprav nekaj bom morala narediti, ker tako res ne gre več naprej. Doma ne morem nič, ampak res nič narediti... Ker kadar ima "dober" dan, me pokliče tja vsaj dvakrat. In me ustavi z "Kaj ti mene zajebavaš?" ko hočem domov, pa njej še ni dovolj.
Če si se prebil do konca "pritoževalnega eseja" sedaj točno veš, zakaj sem na začetku napisala: Toda nekateri so mojstri, da namesto ponujenega prsta zagrabijo celo roko. Vse do rame (verjetno pa bi še več, če bi se roka nadaljevala..). Dobesedno!
Rada naredim kaksšno dobro delo. Všeč mi je občutek, ko vem, da sem nekomu pomagala pri nečem, kar sam ni zmogel, všeč mi je občutek, ko nekomu, ki je osamljen skrajšam urice. Malo tudi zato, ker vem da bom nekoč, verjetno, tudi sama v podobnem položaju in bom potrebovala, da me nekdo pride
pogledat, mi podariti nasmeh in me poslušati (ali pa se vsaj delati, da me posluša).
Toda nekateri so mojstri, da namesto ponujenega prsta zagrabijo celo roko. Vse do rame (verjetno pa bi še več, če bi se roka nadaljevala..). Dobesedno!
Ura je skoraj deset ponoči, jaz pa sedim v spalnici. Pa ne domači, se razume. V sosedini. In medtem, ko ona gleda turško limonado (a ste opazili, da je turščina zelo podobna neki mešanici med angleščino in hrvaščino?) in so podnapisi v srbščini (kar pomeni, da razumem tu pa tam kako besedo, ki je podobna angleški), tipkam tale blog na mobitel (ko pogledam na zgoraj natipkano, vidim da je poln napak. Ampak preden ga objavim, ga bom popravila, ker drugače ne bi razumeli ničesar =P) in se tu pa tam delam, da sledim kaj mi pripoveduje o limonadi in da sem čisto not padla in razumem kaj se dogaja (kar sploh ni tako težko, ker si pogledaš 5 minut limonade - katerega koli dela - in ti je popolnoma jasno kaj se je in kaj se bo dogajalo).
Načrtovala sem, da bom zvečer prebrala knjigo. Dokler mi ni zvonil telefon in nisem videla, da me kliče ona. Tako kot vsak dan - vsaj enkrat dnevno. Kot da nimam svojega življenja. Kot da nimam kaj za delati doma. Ali pa za iti ven. Ko me pokliče pač pričakuje, da bom pustila vse in priletela tja. Dobesedno!
Prejšnji teden naprimer, se je odločila, da bo pekla štrudl. Kar sem vedela vsaj dan prej. Nisem pa si mislila, da si bo izmislila, da morem biti zraven. Ne vprašajte zakaj, ker ne vem. No in ker nisem vedela, da se bo kaj takšnega spomnila, sem se dogovorila s prijateljem, da greva malo ven. In ravno ko se srečava... Mi zazvoni telefon. Zignoriram klic, da ga vsaj pozdravim, potem pa pokličem nazaj - usodna napaka! "Pridi, bome štrudl delale!" Brez prosim ali imaš mogoče čas... Pridi! Ukaz. Lepo ji razložim,da sem zunaj, kjer sem se pravkar z nekom dobila in da nameravam z njim preživeti najmanj 45 minut, potem pa lahko pridem. "Jaz sem že vse pripravila. Prtič je že na mizi, testo čaka." Še enkrat razložim, da bi bilo skrajno nesramno, da "pobegnem" iz srečanja, če sva se šele dobila in minimum srečanja skrčim na 30 minut. To ji nekako uspe sprejeti. Čez točno 27 minut (ko sva bila midva nekje pri Splavarju) mi ponovno zazvoni telefon. "Kje si? Testo se bo uničilo." Razložim, da sem na poti domov in da pridem čez 5 minut. Seveda sem potem letela naravnost tja, brez da bi šla vmes kaj domov. Odprem vrata in me pričaka dobrodošlica: "Sem mislila da te ne bo, testo se bo pokvarilo! Kje hodiš?" (predstavljajte si zraven glasen piskajoče hripav glas, prosim). Ugriznem se v jezik in prijazno rečemn, da ne bi bilo treba čakati na mene in da sem se dobila s prijateljem, ker nisem vedela, da me bo rabila. Potem se premakneve v kuhinjo, kjer mi ukaže, da se moram usesti na kavč in da naj sedaj gledam. Rečem, da si grem še samo umiti roke, ker sem bila zunaj. In odgovor: "Ni potrebno, ne boš nič delala. Samo sedi!"
Mislim zakaj za ***** me kliče, če na koncu samo sedim tam in gledam kako testo vleče? Kot da tega nisem že ene tisočkrat videla pri stari mami - ki ji gre mimogrede to mnogo bolje od rok. Sprijaznim se z usodo, se usedem in gledam. Čez nekaj časa pripomnim, da se ji je testo strgalo. "To si ti kriva, ker sem te tako dolgo čakala." Tokrat se ne morem, preprosto ne morem, ugrizniti v jezik in rečem: "Saj me ne bi bilo treba čakati. Sploh ne vem zakaj ste me." Presliši moje besede, konča delo, pospravi mizo in privleče na dan karte.
Karte ja. (Saj rada kartam. Veliko sem kartala z atijem in potem po smrti z mamo. Trenutno ne moreve, ker ima tako razvito mreno, da ne vidi..) Če je takrat, ko je Filip (pa smo spet tam..) stegnil jezik, da jaz znam igrati, ne bi bilo zraven, bi, prisežem,... (No, ne bom končala stavka, ker bi bil preveč krut.) Ker me od takrat vsak dan kliče na kartanje. Da si skrajšame dolge urice. Zraven pa prijetno goljufa. In kaj naj rečem 86-letni stari ženski glede tega? Nič, poskušam prezreti vsakič, ko dvigne karto, ki je moja in pogleda kaj se skriva pod njo. In pač prenesem, da vsakič zgubim - kako ne bi? Včasih se celo moram narediti, da nimam dovolj zbranih pik. Samo zato, da potem lahko vriska in pravi kako dobro karta. Mhm, tudi jaz bi, ko bi si vnaprej ogledala kakšne karte ima nasprotnik.
In glasba, ki jo medtem poslušave.. Ne vem kaj bi rekla. Mogoče vam bo pridevnik starogradska povedal vse. Vam ne? No, mogoče niti ni slabo, da ne poznate tega zavijanja. Ona temu včasih pravi dalmatinska glasba. Pa ja! Dalmatinske pesmi so nežne.. Izvajajo jih lepi glasovi... In imajo smiselna besedila. Te njene kao "dalmatinske" pa nimajo nobene izmed teh lastnosti. Tako da sem prav vesela, kadar v kasetnik po pomoti vtakne kakšno kaseto z domačo glasbo, Avseniki, Slak, Brendi in podobno, ker je to vsaj poslušljivo. Dokler ne začne s svojim "žametnim" glasom peti zraven.
In ne vem zakaj ma občutek, da moja mati ne kuha. No ali pa ne kuha dovolj dobro. Zdravo? Ne vem, kaj natančno misli. Je še nisem uspela vprašati. Ampak dejstvo je, da mi vsak dan ponuja kosilo. Ponuja niti ni dobra beseda. Vsiljuje mi jo. No, to je že primernejši pridevnik. Ker če odklonim, se zadere: "Pa ti mene zajebavaš. Usedi se in pojej.". Kakršenkoli predlog kaj naj storim na tem mestu? Na koncu se že vdam in pojem, kar pač potisne pred mene. Ponavadi je kaj takšnega kar sploh ne maram. Ker je 80% njenega jedilnika sestavljenega iz zelja. Kislega ali pa sladkega. Ni važno, samo da je zelje. Ki ga doma jem dvakrat na leto. Ker se je moja mama naučila, da ga ne maram. In potem ga raje ne kuha, ker se sama muči z njim. Tam pa dobivam: krpice s sladkim zeljem, zeljnata solata, jota, pasulj, sarma... Ob čemer se mi želodec obrne že, ko stvar zagledam. Če ne bi stvari naredila vsaj malo okusnih - to je treba priznati, da je dobra kuharica, včasih - bi ji pomoje vsak dan pobruhala kuhinjo. Tu in tam pa se na jedilniku znajde goveja juha. Saj ne rečem, če je okusna, jo z veseljem pojem (kljub temu, da smo jo v mojem otroštvu jedli vsaj dvakrat tedensko, ker je bil ati mnenja, da je zdrava...). Ampak ko nekdo naredi govejo juho samo iz vode, mesa in korenčka, je pa malo pusta. Niti soli ji ne privošči, ker je naravna baje najboljša. Žal meni ne. Se mi zatakne že pri prvi žlici.
Da se vrnem nazaj na današnji večer. Najprej me je klicala okoli pol osmih, da je v ginekološki čakalnici in da čaka, da bo prišla na vrsto in da so štiri nosečnice še pred njo. Da čaka že 4 ure in da ji je dolgčas in da naj ji pridem delat družbo. Pa seveda. Ker jaz sem človek, ki komaj čaka, da bo štiri ure primiru sedel v čakalnici in delal popolnoma nič. Razen poslušala zgodbico o tem, kako je ta njena ginekologinja strašna, kako se poznata že iz Pule in kako jo ima rada. Super! Samo da sem to zgodbo slišala že najmanj desetkrat. Da točno vem, kje bo naredila premor in kdaj bo rekla, da bi se najraje zjokala. Aja, pa prenašati bi morala njene nenavadne dotike mojih rok in nog, ki res ne zgledajo normalno. Kako vem? Ker se enkrat morala z njo k zdravniku po recepte, saj si zaradi snega ni upala sama. Zaradi njenega poguma (in tega, da tudi sestro svoje zdravnice pozna iz Pule), da je vdrla v ordinacijo takoj, ko sva prišli, čakanje res ni bilo tako dolgo, kot bi lahko bilo. Čeprav je bilo v čakalnici kar nekaj ljudi, ki so čakali tam že kar nekaj časa. Se je pa razvleklo čakanje, da je zdravnica podpisala recepte. Ja, zaradi te ene ure čakanja tam, točno vem, kako bi bilo.
Prijazno sem ji torej razložila, da pojma nimam, kje je ta njena ginekološka ordinacija in da lahko pridem samo, da jo pospremim domov. In da če želi, me naj pokliče, ko jo bo zdravnica poklicala noter in mi pove, kje se točno nahaja. Da bom prišla pravočasno. No in potem me pokliče nekaj minut čez devet: "Pridi!" - "Ja, kje pa ste?" - "Doma, pridi, bome kartali."
No in tako že drugič danes sedim pri njej in gledam tole turško stvar (ki traja ravno toliko časa, da sem nekaj nakracala na blog). Ko se konča pa greva še malo kartat. Saj sva prej tudi. Pa ko je slišala, da se začenja tole je rekla: "Pridi, greve gledat. Je jako zanimljivu!"
Problem vsega skupaj je torej, da več visim tam kot pa doma. Da doma slišim očitke, da sem skoz tam in da se itak lahko preselim. Da nima smisla, da sploh še hodim domov.
Tudi sama se zavedam, da sem tam preveč časa. Proti svoji volji. Ampak ne morem ji preprosto rečt: "Nehajte mi klicat, dost vas mam. Delajte se, kot da ne obstajam. Aja in še to: niste moja mama, da mi tako ukazujete, kot mi. Ker mi niti mama ne teži tako kot vi."
Preprosto ne morem, čeprav nekaj bom morala narediti, ker tako res ne gre več naprej. Doma ne morem nič, ampak res nič narediti... Ker kadar ima "dober" dan, me pokliče tja vsaj dvakrat. In me ustavi z "Kaj ti mene zajebavaš?" ko hočem domov, pa njej še ni dovolj.
Če si se prebil do konca "pritoževalnega eseja" sedaj točno veš, zakaj sem na začetku napisala: Toda nekateri so mojstri, da namesto ponujenega prsta zagrabijo celo roko. Vse do rame (verjetno pa bi še več, če bi se roka nadaljevala..). Dobesedno!
Komentarji
Objavite komentar