Pesnik in njegova pesem, ki prebudita

Še enkrat glagoli

Stati pokončno, možato,

pa naj že bije v obraz

luč

ali blato.

Molčati

svoj molk 

v sebi globoko

in se ne dati voditi

spremljevalki

bolečini za roko. 

Jokati

samo navznoter

solze pritajene,

samo ko trta, ki joče

za novo rast,

preden odžene.

Dajati

iz sebe in svojih sanj,

sredico sredic,

kakor se daje igralec,

ki klovnovskih lic

zares na odru umre 

igraje. 

Znati 

nastaviti čelo

mirno in zbrano,

ko pride čas,

ko mora biti pospravljeno

in poravnano.

In tedaj, čisto na koncu,

spati.

Spati

in sanjati, kako je velika

muževna steblika,

ki zapiska ljudem

na pomlad

o Jurjevem.

(Tone Pavček)

Ja, Tone Pavček je.. 

Ne, ne najdem pravega pridevnika zanj. Tako da se niti ne bom mučila s tem. Bom rekla preprosto: Tone Pavček je pač Tone Pavček (meni osebno najljubši pesnik in moj moj vzor - vzore pač lahko imamo, čeprav nikoli ne bomo nikoli imeli niti 1% njegovega talenta).

Seveda obstaja še kar nekaj pesnikov, ki jih spoštujem in katerih poezijo rada prebiram. 

Da se vrnem na pesem, ki sem jo prej napisala.. 

Pesem je pesnikov nasvet za življenje. Nasvet kako najbolje preživeti življenje, ki nam je dano in kako premagati težave, ko nam le-te pridejo na pot.

Najprej, pravi, je potrebno vztrajati s pokončno in močno držo, ko nam gre v življenju dobro ali slabo. 

Svetuje tudi, da mora vsak sam prestajati bolečino in da mora bolečino skriti. Ne smemo pa pustiti, da nas bolečina neprestano spremlja in nas zlomi. Iz vsake bolečine se je konec koncev potrebno tudi nekaj naučiti, da lahko na novo zrasemo.
Za dobro in polno življenje se je potrebno dajati ljudem okrog sebe. Dajati jim moramo ljubezen, sočutje in sprejemanje. Najboljše kar zmoremo torej. Stvari, ki se jih lotimo pa moramo končati in jih narediti tako kot to znamo najbolje. 
Ko v življenju izpolnimo in doživimo vse, kar nam je bilo namenjeno pa je čas za slovo. Seveda nikoli ne vemo, kdaj se bomo morali tudi mi posloviti, zato je v vsakem trenutko potrebno imeti urejene stvari z ljudmi in čisto vest. Vsak trenutek je torej potrebno preživeti tako, kot da bomo v naslednjem že umrli.
In na koncu. Pomembno je, da smrt sprejmemo. Da se zavedamo, da s smrtjo ni konec vsega, ampak ostanemo kot del večnega krogotoka življenja (iz atomov, ki sestavljajo naše telo bo namreč nastalo nekaj novega).