Pripadnost skupini
Eden izmed mojih zadnjih stavkov v prejšnjem blogu je bil, da sem kdaj poskušala s poslušanjem glasbe, ki mi drugače ne sede, zaradi družbe.
In v celotnem blogu sem razmišljala o tem kako se lahko človek spremeni...
Misel želim razviti naprej. Veliko je takšnih, ki se spremenijo zaradi drugih, čeprav se v svoji osebnosti in v svojem stilu počutijo čisto dobro. Ampak kaj ko družba tako vpliva na posameznika..
Zanimivo je, da čeprav v današnjem svetu veliko narodov teži k individualnosti ljudi. Človek naj ne bi potreboval za svoje preživetje nikogar razen samega sebe.
Konec koncev je to nekako logična posledica našega načina življenja, ko je vse skupaj usmerjeno v kariero in delo. Povprečen delavec odide od doma zjutraj in se vrne popoldan, ko je že utrujen in mu ni za to, da bi še kam šel.. Ali pa ima takšno delo, da se pripravlja doma za naslednji dan in ne najde časa.
Torej sploh ne potrebuje prijateljev, saj nima časa zanje.
Okej, takšna je moja predstava sveta "odraslih" kot mi je bil predstavljen oziroma sem ga imela priložnost spoznati. Nimam pa pravice soditi. Mogoče se razlikuje od moje predstave, je pa seveda vse odvisno od posameznika.
Lahko pa sodim kako je v družbi najtnikov.
Iščemo se.. Tudi s pomočjo družbe v katero zapademo (slabo ali pa dobro). In družbe kot DRUŽBA - s tem mislim vse tiste skupine ljudi, ki jih druži nekaj drugega kot prijateljstvo - ponavadi temeljijo na skupnih lastnostih. In če te lastnosti zaradi katere je družba nastala nimaš pač nimaš šans, da bi se priključil.
Če pa je želja v tebi po družbi velika pa seveda, da boš storil vse, da boš sprejet v družbo. Torej se boš spremenil.
Včasih je dovolj, da spremeniš samo stil oblačenja ali stil glasbe, ki jo poslušaš, drugič pa to ni dovolj in zahtevajo večje spremembe. Mogoče, da postaneš nesramen, da zafrkavaš vse okrog sebe, da začneš na polno psovati, pozabiš prijatelje, ki te imajo resnično radi..
Ampak v ogromni želji postati član neke skupine ne vidiš slabosti.
Najslabše pa je, da si takrat misliš da boš na ta način našel prijatelje.. Pa jih v bistvu ne. Ali pa samo tiste navidezne, ki te poznajo samo takrat ko ti gre v življenju super. Ko pa ni več tako rožnato pa te ne poznajo več.
Zavila sem s prave teme, ampak zdaj zavijam nazaj na pravi ovinek :)..
Torej spremeniš se samo zato, da bi bil pripradnik neke skupine. Potem pa te sprejmejo v skupino in počutiš se fajn, ker imaš končno "prijatelje", ki trdijo, da ti bodo zmeraj stali ob strani in da jih lahko kadarkoli pokličeš (seveda, če te nekdo pretepe ali ti grozi so vsi takoj tam, pripravljeni na akcijo povratnega udarca).
Ko si slabe volje greš med njih in žalost kar izpuhti, ker te zaposlijo druge misli. Vse super fino fajn, dokler tvoja navdušenost ne začle plahneti in ugotoviš, da ni vse tako super kot je izgledalo na začetku.
Toda kaj storiti? Prijatelje si pustil za sabo, ker si našel novo boljšo družbo. Ne moreš se torej več vrniti.
Lahko ostaneš sam.. Tista stara osebnost, ki dejansko predstavlja tebe samega; ali pa ostaneš del družbe, zato da nisi popolnoma sam. Ampak kot nekdo drug, ki ni niti približek tebe.
Pretvarjati pa se, da si nekdo drug samo zaradi nekoga drugega.. Pa je popolnoma brezveze! Ker se v svoji *tuji* koži ne moraš počutiti dobro.
In ne razumem, kako lahko nekateri dlje časa igrajo da so nekaj, kar niso. Sama osebno se raje iz takšnih stvari odmaknem in preživim čas, ki ga moram s kom ki bi rad, da sem drugačna, raje v tišini in povem samo tisto kar je nujno.
Pa se že ob tem ne počutim ravno najbolje, ker vem da tudi ta tiha Simona nisem ravno jaz.
In v celotnem blogu sem razmišljala o tem kako se lahko človek spremeni...
Misel želim razviti naprej. Veliko je takšnih, ki se spremenijo zaradi drugih, čeprav se v svoji osebnosti in v svojem stilu počutijo čisto dobro. Ampak kaj ko družba tako vpliva na posameznika..
Zanimivo je, da čeprav v današnjem svetu veliko narodov teži k individualnosti ljudi. Človek naj ne bi potreboval za svoje preživetje nikogar razen samega sebe.
Konec koncev je to nekako logična posledica našega načina življenja, ko je vse skupaj usmerjeno v kariero in delo. Povprečen delavec odide od doma zjutraj in se vrne popoldan, ko je že utrujen in mu ni za to, da bi še kam šel.. Ali pa ima takšno delo, da se pripravlja doma za naslednji dan in ne najde časa.
Torej sploh ne potrebuje prijateljev, saj nima časa zanje.
Okej, takšna je moja predstava sveta "odraslih" kot mi je bil predstavljen oziroma sem ga imela priložnost spoznati. Nimam pa pravice soditi. Mogoče se razlikuje od moje predstave, je pa seveda vse odvisno od posameznika.
Lahko pa sodim kako je v družbi najtnikov.
Iščemo se.. Tudi s pomočjo družbe v katero zapademo (slabo ali pa dobro). In družbe kot DRUŽBA - s tem mislim vse tiste skupine ljudi, ki jih druži nekaj drugega kot prijateljstvo - ponavadi temeljijo na skupnih lastnostih. In če te lastnosti zaradi katere je družba nastala nimaš pač nimaš šans, da bi se priključil.
Če pa je želja v tebi po družbi velika pa seveda, da boš storil vse, da boš sprejet v družbo. Torej se boš spremenil.
Včasih je dovolj, da spremeniš samo stil oblačenja ali stil glasbe, ki jo poslušaš, drugič pa to ni dovolj in zahtevajo večje spremembe. Mogoče, da postaneš nesramen, da zafrkavaš vse okrog sebe, da začneš na polno psovati, pozabiš prijatelje, ki te imajo resnično radi..
Ampak v ogromni želji postati član neke skupine ne vidiš slabosti.
Najslabše pa je, da si takrat misliš da boš na ta način našel prijatelje.. Pa jih v bistvu ne. Ali pa samo tiste navidezne, ki te poznajo samo takrat ko ti gre v življenju super. Ko pa ni več tako rožnato pa te ne poznajo več.
Zavila sem s prave teme, ampak zdaj zavijam nazaj na pravi ovinek :)..
Torej spremeniš se samo zato, da bi bil pripradnik neke skupine. Potem pa te sprejmejo v skupino in počutiš se fajn, ker imaš končno "prijatelje", ki trdijo, da ti bodo zmeraj stali ob strani in da jih lahko kadarkoli pokličeš (seveda, če te nekdo pretepe ali ti grozi so vsi takoj tam, pripravljeni na akcijo povratnega udarca).
Ko si slabe volje greš med njih in žalost kar izpuhti, ker te zaposlijo druge misli. Vse super fino fajn, dokler tvoja navdušenost ne začle plahneti in ugotoviš, da ni vse tako super kot je izgledalo na začetku.
Toda kaj storiti? Prijatelje si pustil za sabo, ker si našel novo boljšo družbo. Ne moreš se torej več vrniti.
Lahko ostaneš sam.. Tista stara osebnost, ki dejansko predstavlja tebe samega; ali pa ostaneš del družbe, zato da nisi popolnoma sam. Ampak kot nekdo drug, ki ni niti približek tebe.
Pretvarjati pa se, da si nekdo drug samo zaradi nekoga drugega.. Pa je popolnoma brezveze! Ker se v svoji *tuji* koži ne moraš počutiti dobro.
In ne razumem, kako lahko nekateri dlje časa igrajo da so nekaj, kar niso. Sama osebno se raje iz takšnih stvari odmaknem in preživim čas, ki ga moram s kom ki bi rad, da sem drugačna, raje v tišini in povem samo tisto kar je nujno.
Pa se že ob tem ne počutim ravno najbolje, ker vem da tudi ta tiha Simona nisem ravno jaz.
Komentarji
Objavite komentar