O njem želim izvedeti vse!

Pa se je začelo šolsko leto, ki si zasluži to poimenovanje.. Čeprav ne! Zasluži si poimenovanje: maturantsko šolsko leto.
Vsak teden vsaj dva testa, vmes še kakšno spraševanje (dobro, na srečo moram biti vprašana še samo slovenščino - in z njo se bom spopadla naslednji teden) in potem vsi dodatki: napiši poročilo o vaji štetja prometa (ki meji na seminarsko nalogo), naredi cilje za seminarsko nalogo pri psihologiji, poišči literaturo..

Tako da.. Huh tole bo še zabavno zelo :).. Ampak pustimo sedaj šolo na strani vse dokler ne napišem tegale zapisa do konca, potem pa se spravim na učenje nemščine..

Če bi včeraj preštela vse klice in sms-e, ki sem jih dobila od moje "ljubezni" (zakaj se to nahaja v oklepaju izvete kasneje), bi številka bila višja od 100 in to samo v enem tednu in pol, ko nisem imela volje odpisovati na sms-e, ki so bili vsi skoraj popolnoma enaki.

Zjutraj so se glasili: "čaw. kako si. kako si spala. si že v šoli."
Popoldan: "čaw. kako si. se že doma. kaj počneš.
Zvečer: "čaw. kako si. že spiš."

Kot vidite očitno človek ne pozna niti kakšnih vprašajev, znakcev, ki jim pravimo smajliji. In njegovi sms-i so zeloooo pusti. In ko se pogovarjava, so pogovori prav tako pusti in popolnoma brez vsebine.
Popolnoma enako se odvijajo vsa srečanja..

Poznava se že... Huh.. Ravnokar ugotavljam, da sem ga spoznala že v osnovni šoli, nekje na začetku šolskega leta.. Kar pomeni, da ga poznam že peto leto. Poznam mislim tako, da vem da obstaja.

Ker glagola poznati ne bi rada uporabila v napačnem pomenu. Kajti zame pomeni poznati nekoga vedeti kaj človek počne v življenju, katere stvari ima rad, katerih ne mara in kako razmišlja.
In nekoga s katerim želiš graditi nek odnos moraš spoznavati. Spoznavaš pa ga z druženjem in s pogovorom.
Po tej definiciji lahko rečem, da jaz njega ne poznam.
Ker se človek ne zna pogovarjati o ničemer razen o popolnoma banalnih stvareh! Ne zna se odpret!.. In čeprav mi je že najmanj milijonkrat obljubil, kako se bo spremenil in bla bla.. Se to še zmeraj ni zgodilo.
Mogoče se je na začetku res malo trudil, potem pa je bilo spet vse po starem.

In če dobro premislim.. Sploh ne gojim več nobenih čustev do njega.
Bili so časi, ko sem se veliko presekirala zaradi njega, veliko prejokala in si želela, da bi nadaljevala tako imenovano vezo. Po kakšnem letu premora in njegovem vsakdanjem obnašanju pa mi je popolnoma vseeno zanj.

To sem mu že omenila, pa pravi, da bi se morala samo dobiti in bi se ponovno zaljubila vanj. Okej, mogoče bi se stara čustva res vrnila, toda res samo mogoče. Ker se poznam v tolikšni meri, da vem da se ne morem prepričati, da bi vzljubila nekoga, ki me je razočaral.

V enem od prejšnjih blogov sem napisala, da je potrebno vsakemu dati priložnost, da postane popoln s pomočjo naše ljubezni. Sedaj pa si nekako kontriram.
Ampak mislim, da sem mu v petih letih dala dovolj priložnosti, da bi se lahko izkazal. In takrat nisem pričakovala, da bo sprememba potekla v eni noči - ker se zavedam, da je to popolnoma nemogoče. Toda.. Tolikokrat ko sem mu želela povedati kaj čutim glede tega, mu razložiti kaj si jaz želim od veze.. In po toliko obljubah, ki jih je dal, pa mislim da bi sedaj že morala biti nekakšna razlika.

Edina stvar, o kateri se je zmožen pogovarjati ure in ure je seks. Kako je to počel do sedaj, kako in kaj bi to počel z menoj.. Mogoče potem kdaj še omeni, da bi lahko šla zvečer kam skupaj. Vendar sta možnosti samo dve: savna ali pa gostilna v... Šempetru (kraj mi je še vedno velika neznanka, ker ne živi tam). Kadarkoli omenim, da bi z njim rada počela kaj drugega, obrne pogovor na tako, kako naj se oblečem za v gostilno. Pa halo! Kot da ne bi znala sama primerno obleči, pa mi more tip natančno izdelati mojo opravo.

Ja iz tega sestojijo pogovori, ki se jim - sedaj verjetno tudi vam že znanega razloga - izogibam. Da mu ne naredim krivice naj pripomnim, da kdaj pa kdaj vpraša celo kako mi gre v šoli in kakšne ocene imam. In če ocene slučajno niso ravno petke slišim kako sem lahko tako neumna (ne ne reče tega dobesedno, je pa to zelo razvidno če berem med vrsticami), da on pa je imel v srednji šoli same petice in štirice.
Zakaj se temu ne čudim, če je hodil na najlažjo srednjo šolo v Celju, jaz pa hodim na gimnazijo, ki pa se njemu itak zdi podn od podna.
Da ne pozabim.. Vsaka punca ima rada, da ji fant kdaj podari kakšno rožico, pliškota ali kaj podobnega. Ni potrebno veliko, važna je pozornost. On pa se nikoli v teh petih letih ni spomnil niti, da imam rojstni dan.

Če ne bi poznala kar nekaj fantov s katerimi se je mogoče pogovarjati o prav vsem, kar ti pade na pamet, mogoče ne bi hrepenela po takem fantu.
Po nekom, ki se je zmožen pogovarjati o vsem, ki je zgovoren, je sposoben hrati tudi poslušati drugo mnenje.
Po nekom, ki rad hodi na dolge sprehode po naravi, ki vidi kdaj imaš nečesa dovolj, te ne sili v določene stvari in ki je spontan.
Predvsem pa takega, ki mu ne pomenijo vse samo spolni odnosti ampak se zaveda, da se veza gradi na zaupanju, spoštovanju, pogovoru in skupnem preživljanju prostega časa kjerkoli ne samo na določenih lokacijah...

Moje iskanje je usmerjeno k temu da najdem nekoga, ki se bo znal odpreti in o katerem bom lahko zvedela popolnoma vse!
Seveda more vsak človek imeti skrivnosti, ki jih ne izda niti svoji boljši polovici. To popolnoma razumem, saj jih imam tudi sama.
Tega ne štejem pod vse. Želim pa vedeti kaj ima rad, v čem uživa, kaj rad počne, kaj rad je, pije, kako razmišlja in kakšni so njegovi načrti za prihodnost.
Svojega fanta želim POZNATI!