Ko se popolna ljubezen začne rušiti pod bremeni sveta...

Včasih pišem tudi zgodbe... Tukaj je ena izmed njih..

VELIKA BRITANIJA 2039

Bila je lepa in sveža pomlad v Londonu. V tem letnem času je ponavadi vse cvetelo, toda ne ljubezen med Andrejo in Matjažem.
         Andreja se je navadila na malce bolj razkošno življenje, ki so si ga lahko privoščili zaradi njunih dobrih delovnih mest, življenja, ki ga v mladosti nikoli ni bila deležna. Vsako leto so med poletjem, ko so njuni otroci imeli počitnice, odšli na kakšno prestižno obalo svetovnega slovesa. Tudi letos je Andreja imela v mislih takšen dopust. Tokrat si je zaželela Balija. Pripravljen je imela že ves dvotedenski program in predstavitev za svojo družino.
         Tudi Matjaž je imel rad takšna potovanja, saj se je na njih zmeraj spočil od vsakdanjih težav, ki so ga pestile na delovnem mestu direktorja. Toda letos se je zalomilo. Ves svet je bil v ponovni finančni krizi in obisk v Britanskem muzeju je drastično upadel. Vsi delavci so zato prejemali manjše plače, vključno z njegovim direktorjem. Matjaž si tega ni upal priznati Andreji, saj je vedel, da se v njeni agenciji ta problem še ni pojavil, poleg tega pa je vedel, da bo Andreja jezna nanj in da ne bo razumela, da se to ni zgodilo po njegovi krivdi. Rekla bi mu: "Zmanjšaj plače nižje zaposlenim, njihov preostanek pa spravi v svoj žep!" Toda Matjaž je razumel stisko svojih delavcev, ki so mu bili zelo pri srcu, z vsakim je namreč imel prav prijeten odnos, zato jim tega ni mogel storiti.
         Denarja za Bali torej ni bilo pri hiši, zato je imel Matjaž to leto prav poseben načrt za njihov dopust. Družina Razteg je sicer velikokrat odšla na obisk k njunim staršem v Slovenijo, toda otroci še nikoli niso bili v stiku s kmetijo. In žal mu je bilo, da je bilo tako, saj je on rad kdaj pa kdaj obiskal kakšno kmetijo. V Sloveniji je poznal turistično kmetijo, odmaknjeno od mestnega vrveža, ki so jo ljudje lahko najeli in pri dopustu pomagali lastnikom pri delu na kmetiji, če so si tega seveda želeli. Pa še tako drago ni bilo, da si tega ne bi mogli privoščiti. Zato je Matjaž že zelo zgodaj rezerviral tritedenski termin v avgustu, da bi lahko kmetijo imeli popolnoma zase. Seveda je pri rezervaciji izrazil željo po tem, da se bodo z veseljem udeležili vsakršne dejavnosti, ki se bo odvijala na kmetiji.
         S to novico je čakal, do dne, ko je začela pogovor o dopustu Andreja.
         "Veš Matjaž, razmišljala sem, da bi letos odšli nekam, kamor si želim že celo življenje."
         "O, a res, metuljčica? In kam torej bi ti želela?"
         "Letos gremo na Bali!" mu je ukazovalno odgovorila Andreja.
         "Hmmm.. Ja super lokacija, se strinjam. Toda jaz imam malo drugačne načrte. Hotel sem te presenetiti," ji je s strahom v glasu odvrnil Matjaž.
         "Oooo, a res? A me boš peljal na Havaje? Tudi tja si že zelo dolgo želim. Sicer so manj lepi od Balija, a so mi vseeno všeč. Komaj čakam," je Andreja hlinila navdušenje.
         "Veš, srček. Niso ravno Havaji," je bil sedaj še bolj previden Matjaž.
         "Las Vegas?"
         "Tudi to ne. Mislim da ne boš uganila, kaj je moje presenečenje."
         "Počakaj, ljubček, da pomislim... A! Že vem! V Hollywood nas boš peljal. In potem me bo opazil znan producent in me povabil, naj zaigram v filmu. Hvala dragi!" je bila zdaj že vsa navdušena Andreja.
         "Ne, ne! A lahko nehaš ugibati in me malo poslušaš, prosim?" je Matjaž odvrnil ostro.
         "No ne deri se name in mi enkrat že povej kakšno je to tvoje presenečenje, da slišim!"
         "Veš.. V službi imam malo težav s financami. Kriza je zajela tudi naš muzej in sedaj smo vsem uslužbencem zmanjšali plače. Seveda si moram tudi jaz malo trgati stran od svoje, da lahko muzej še naprej deluje," je začel razlagati Matjaž, a ga je Andreja prekinila:
         "Koliko je to malo, Matjaž? In kaj mi hočeš povedati? Da bom cel dopust presedela doma in noge namakala v kadi?" je bila vidno jezna Andreja.
         "Ja.. Malo pač," je zavlačeval Matjaž.
         "Povej številke in to takoj!"
         "Več kot polovico plače."
         Andreja se je zamajala na stolu in zdelo se je, da bo zdaj zdaj padla z njega. Toda uspelo se ji je obdržati na njem in presenečeno in malo jezno je rekla:
         "Kaj, kako je to možno? Zmanjšaj plače nižje zaposlenim, njihov preostanek pa spravi v svoj žep! Pa bo stvar rešena."
         "Saj sem vedel."
         "Kaj si vedel, kaj si vedel, Matjaž!!! Če si vedel, karkoli si že vedel, bi se lahko tega spomnil že prej, ne pa da sedaj nimamo denarja!" je bila besna Andreja.
         "Kako moreš biti tako brezsrčna? Kako naj znižam plače tistim, ki nimajo niti toliko denarja, da bi se lahko pošteno najedli vsak dan? Mi pa, ki se kopljemo v denarju, pa sedaj ne bi mogli malo stisniti?" je bil sedaj jezen še Matjaž, saj ni vedel, da bi njegova žena rada prišla do denarja preko vseh trupel ubogih ljudi.
         "Matjaž, kako me lahko prikrajšaš za dopust mojega življenja?" je Andreja še zmeraj vztrajala pri svojem, kot da bi ne slišala ničesar, kar je Matjaž rekel. In bila je na robu joka.
         "Andreja, poslušaj me! Ne morem tega narediti svojim delavcem! Ne vem kako tega ne razumeš. Odkar sem postal direktor, si tako razvajena, kot ne vem kaj. Letos pač ne bomo šli na morje, ampak v Slovenijo na turistično kmetijo. Vem da se bomo imeli prav lepo. Predvsem najini otroci, za katere bo to čudovita izkušnja. Če pa se ti ne moreš zadovoljiti s tem, me pa prav briga in zaradi mene lahko ostaneš tudi doma!" se je Matjaž drl na njo, tako da mu je pri zadnjem stavku že zmanjkovalo glasu.
         Andreja je planila v jok in odvihrala v spalnico ter se zaklenila vanjo. Iz nje je prišla šele zvečer, ko je Matjažu pred vrata vrgla vzglavnik ter odejo in se zadrla v njegov kabinet, da ga ne želi videti in da naj prespi na tleh. Matjaža to ni ravno prizadelo, kajti tudi on je bil še vedno besen, ker ni razumel svoje žene, kako je lahko tako brezsrčna in razvajena.
         Njuna jeza se ni ohladila vse do odhoda v Slovenijo. Hodila sta po hiši in se delala kot da drug za drugega sploh ne obstajata. Otroci so se temu čudili, saj niso bili navajeni, da bi bila njuna starša kadarkoli skregana. Vseeno pa so se veselili počitnic in bili polni pričakovanja nad dogodki, ki so jih čakali na kmetiji. Ves čas so se pogovarjali o tem, kaj vse bodo tam videli in doživeli.
         Andreja je videla, da s svojo jezo ne bo ničesar dosegla in da bo dopust pač morala preživeti na kmetiji, a popustila ni. Z Matjažem sta govorila samo o nujnih stvareh, o stroških, ki bodo nastali, kam bosta dala njihovega psa za čas dopustovanja, kdo jim bo zalival rože na oknih ter skrbel za vrt, kdo bo pobiral pošto in kaj vse morajo vzeti s seboj v Slovenijo. Prav tako je v tišini potekal let do Slovenije. Le pred starši, ki so ju prišli pozdravit na letališče sta se pretvarjala, da sta še zmeraj srečen par.

         Ko so prišli na kmetijo so bili vsi razen Andreje navdušeni in očarani nad naravo. Lastnica jih je pospremila v njihove sobe in jim rekla, da se dobijo ob petih, da odidejo na ježo, po ježi pa bo potrebno poskrbeti za živali v hlevu. Zadnji stavek je zelo presenetil Andrejo, saj ji je Matjaž po njunem prepiru raje zamolčal del, da bo na kmetiji potrebno tudi kaj postoriti. Počakala je, da je lastnica odšla iz sobe, potem pa je izbruhnil nov prepir.
         "Matjaž, kaj pomeni to, da je po ježi potrebno poskrbeti za živali v hlevu?"
         "Veš, tukaj ponujajo možnost, da se kmetiji bolj približaš na ta način, da jim pomagaš pri vsem, kar se počne na kmetiji. A ni to lepo? Tako ti ni treba samo lenariti, ampak storiš tudi kaj za svojo dušo in telo."
         "No, veš kaj! Jaz dopusta nimam zato, da bi delala. Tako da ti kar pojdi, jaz pa tega že ne bom počela, da veš! In še zmeraj ne govorim s teboj!" se je jezila Andreja in odvihrala v kopalnico ter se zaklenila vanjo. Matjaž je slišal samo še vodo izpod tuša. Ker je imel še nekaj časa, se je odločil da bo razpakiral svoje stvari. Denar, ki ga je imel s seboj, da bi kljub pomanjkanju svoji družini privoščil še kaj razvajanja v bližnjih toplicah pa je spravil med svoja oblačila, saj je bil prepričan, da Andreja ne bo brskala po njih.
         Andreja se jim je vseeno pridružila na ježi in je začela uživati v naravi, vendar tega seveda za nič na svetu ni hotela priznati Matjažu, ker bi mu s tem priznala, da je imel on prav, ne pa ona. V hlevu pa vseeno ni hotela pomagati. Pri večerji z družino, ki je imela v lasti kmetijo so se pogovarjali o planu dela za naslednji dan. Lastnik je en teden prej pokosil travo in ker so vremenarji napovedovali slabo vreme, je bilo treba krmo spraviti domov. Prosili so jih za pomoč pri spravljanju, ker so bile pokošene velike površine. Vsi razen Andreje so velikodušno ponudili svojo pomoč, ona pa je zajamrala nekaj v smislu, da jo boli hrbtenica in da se je verjetno prehladila, zato bo raje ostala doma.
         Zjutraj so se res zgodaj zbudili, da bi večino dela postorili pred popoldansko vročino. Andreja je ostala doma. In po eni uri se je začela dolgočasiti. Odšla je na sprehod in na kavico v bližnje mesto. Tam se je usedla za mizo in pregledala reklame, ki so ležale na mizi. Obleke so bile tako lepe, da so se ji kar ponujale. Pa še vsi popusti, ki so se tako bahali na tistih straneh. Vsaka cena posebej ji je kar kričala, da si mora vse to kupiti.
         Toda sama s seboj ni vzela skoraj nič denarja, zato si vsega tega ni mogla privoščiti. Vedela pa je, da je njen mož sigurno vzel s seboj nekaj denarja. Le tega ni vedela kam ga je dal. Ker je bila ura še zgodnja, je bila prepričana, da njene in lastnikove družine še kar nekaj časa ne bo nazaj domov. Odpravila se je nazaj in odšla naravnost v sobo. Zagrnila je zavese, da kakšen naključen sprehajalec ne bi videl njenega početja in začela brskati po moževih stvareh. Najprej je skrbno preiskala vsak kotiček njegove potovalke, a tam ni bilo ničesar, nato pa je vse stvari zložila iz omare in se trudila, da bi si zapomnila točno razporeditev oblačil, da mož ne bi posumil, da je kdorkoli kaj počel v njej. Nekaj oblek je premaknila in ko je skoraj že obupala, je iz zelene majice pogledala moževa denarnica. Odprla jo je in preštela koliko denarja ima na voljo. Ponujalo se ji je tri tisoč evrov. Vedela je, da ne more vzeti vsega naenkrat, zato se je zadovoljila s tisočimi evri, ki jih je skrbno spravila za svoj nedrček in pospravila ostale obleke nazaj v omaro. Z denarjem je nato hitro odšla do lastnikove hčere, ki je ostala doma, da bi poskrbela za kosilo in jo prosila, če ji lahko posodi avto, da ima nujen opravek v Ljubljani. Dobila je ključe in se odpeljala.
         Med potjo je poklicala prijateljico iz otroških dni, Zalo, in jo povabila na kavo. Res sta se dobili v Ljubljanskem BTC-ju, ki je bil sedaj mnogo večji, kot se ga je spominjala. Spili sta kavo, potem pa odšli v trgovine. Po vsakem odhodu iz trgovine je bil kup oblačil, čevljev, torbic in kozmetike v avtu vse večji. Hodili sta in hodili, ter pokupili vse, za kar se je Andreji zdelo, da bo kdaj potrebovala.
         Medtem pa so se naši pridni delavci vrnili iz travnika, da bi v miru pokosili in po kosilu spravili krmo, ki so jo pripeljali domov, na senik. Matjaž je pričakoval, da bo Andreja prišla na kosilo in upal da se bo vsaj malo omehčala, opravičila in da se bo njuna ljubezen vrnila na stare tire. Kajti v resnici, je zelo pogrešal njune intimne trenutke. Toda če ni popustila Andreja, si je rekel, tudi on ne bo.
         Vendar Andreje ni bilo na kosilo, zato se je Matjaž vsem zbranim za mizo opravičil ter jo odšel iskati v sobo, vendar Andreje tudi tam ni našel. Razočaran se je vrnil za mizo, po tiho pa je upal, da jo je narava tako navdušila, da se je odločila za tek v gozdu ali kaj podobnega. Njegove upi pa so se razblinili, ko mu je lastnikova hči povedala, da jo je Andreja pred štirimi urami prosila za ključe od avta in da se je odpeljala, a ni povedala kam.
         To je Matjaža razjezilo, kajti tja niso prišli zato, da bi eden od njih pohajkoval okrog. V roke je vzel telefon, se zopet opravičil in odšel ven, da bi jo poklical in izvedel kje je in kaj počne. Telefon pa je zvonil v prazno..
         V Ljubljani se je Andreja zdrznila, ko ji je zazvonil telefon. In ko je videla, da jo kliče mož, jo je začela peči vest. Na hitro se je poslovila od Zale in se odpeljala nazaj, med potjo pa si je izmišljevala zmeraj nove izgovore, da Matjaž ne bi bil preveč jezen nanjo. Najboljši izgovor, ki ji je prišel na misel je bil, da jo je obsedel hudi duh in da ni vedela kaj počne. Toda Matjaž ne verjame v takšne stvari in ga zato ne bo mogla prepričati z njim.
         Ko je prispela na parkirišče, jo je Matjaž že čakal tam. Zdel se ji je zelo jezen, zato je plašno izstopila iz avta in mu namenila prelep, nedolžen nasmeh. Toda nič ni pomagal, kajti Matjaž je vseeno vzrojil:
         "Kaj pa si misliš, da takole odideš nekam, brez da bi komu kaj povedala? Kaj si počela?"
         Andreja je vedela, da se lahko zlaže o tem kaj je počela, če ji le uspe vse nakupljene stvari skriti v prtljažnik, zato je že v Ljubljani vse stvari strpala v prtljažnik, tako da je sedaj lahko lahkotno rekla:
         "Oh, pač mi je bilo dolgčas in sem se odpeljala do Zale na obisk. Skuhala mi je kavo, potem pa sva se zaklepetali. Saj veš kako dolgo se že nisva videli. Oprosti, Matjaž. Obljubim, da tega ne bom več počela," in se mu še enkrat sladko nasmehnila, tako da je nasmeh dobil pridih obžalovanja in mu padla v objem. To je Matjaža končno zmehčalo in je v trenutku pozabil na jezo. Odšla sta v spalnico in se po dolgem času popolnoma predala drug drugemu.
         Zvečer pri večerji je Andreja izvedela, da kljub trdemu delu še niso uspeli pospraviti vse krme domov in da se naslednji dan zgodaj zjutraj spet odpravljajo na delo. Ker je vedela, da nihče več ne bo nasedel njenim izgovorom o boleči hrbtenici, se je raje ponudila, da ona pripravi kosilo. Sklenila pa je, da naredi nekaj preprostega in hitrega in tudi jutri odide ven, kajti sedaj je že vedela, kje imajo shranjene ključe od avta.
         Res se je zjutraj zgodaj vstala, dala v pečico piščanca, narezala krompir in otrebila solato. Počakala je, da se piščanec in krompir spečeta in ju pustila v pečici, da se ne bi ohladila, potem pa se je z denarjem, ki ga je pred tem vzela iz moževe denarnice, usedla v avto ter se odpeljala v toplice. Privoščila si je tajsko masažo telesa in mnogo plavanja v prijetno hladni vodi. Toda ves čas je pazila na uro, da bi se vrnila še pravi čas.
         Na parkirišče se je pripeljala ravno tak čas, da je imela čas vse stvari, ki si jih je kupila prejšnji dan, odnesti v spalnico, vse skupaj stlačiti pod posteljo, se preobleči in oditi v kuhinjo, da bi pogledala, kaj se dogaja s kosilom, ko je vesela druščina s praznimi želodčki prišla domov.
         Iz pečice se je vil dim in po celi kuhinji je smrdelo po nečem zažganem. Lastnica kmetije je odprla pečico in v njej zagledala piščanca, črnega kot premog. Matjaž je očitajoče pogledal Andrejo in vprašal:
         "Kaj si se pa tokrat šla? Kako si lahko pustila, da se ti piščanec zažge in kako to, da nisi že prej vonjala, da smrdi po zažganem?"
         Andreja je panična iskala izgovor, potem pa je rekla:
         "Vse skupaj sem dala peči, potem pa sem slišala kako pes laja in sem šla pogledat, kaj se dogaja z njim. Ugotovila sem, da mu nagajajo kokoši, ki želijo priti do njegove hrane in si jih želi odgnati stran, zato sem šla v klet po hrano za kokoši in jim jo natrosila, da bi se lahko najedle in bi psa pustile pri miru. Potem pa se je okrog mene začela sprehajati majcena mucka, ki sem jo preprosto morala vzeti v naročje in jo pobožati. Popolnoma sem pozabila na čas. Se opravičujem."
         Lastnik kmetije je izgovor poslušal, vendar je takoj vedel, da to ne bo držalo in to tudi jasno izrazil:
         "Gospa Razteg, mogoče vam vaša družina verjame, toda jaz vam ne morem, se opravičujem. Kajti naše kokoši se grozno bojijo našega psa in se mu ne približujejo. Tako da to ne bo ravno res. Ali pač?"
         Andrejo je postajalo vedno bolj strah. Potrebovala je nov izgovor.
         "Seveda, seveda, imate prav. Samo nasmejati sem vas hotela, a očitno šala ni vžgala. V resnici sem, potem ko sem dala vse skupaj v pečico, odšla v naravo, da bi se malo razmigala. Mislila sem, da se bom vrnila v pol ure, saj se v pol ure ne more nič zažgati, potem pa sem se izgubila in sem mogla iti po daljši poti, medtem pa se je vse skupaj že zažgalo. Žal mi je," spet si je nadela tisti nasmeh, ki je dan prej njenega moža prepričal v njeno nedolžnost.
         "Naj vam bo, gospa, je že dobro," je rekla lastnica: "Sedaj bomo pač morali na kosilo v restavracijo in si privoščiti pice. Upam da jih imate radi."
         Otrokom so se zasvetile oči in takoj so se šli preobleči za restavracijo.
         "Le pohitite, potem pa vsi hop v avto in gremo," je pristavil še lastnik.
         Matjaž, ki ga je imel slabo vest, je takoj pomislil na ves denar, ki ga je vzel s seboj in si rekel, da ne bo nič narobe, če danes on časti kosilo, glede na to, da ga doma ravno zaradi njegove žene niso mogli imeti.
         "Ideja mi je zelo všeč. In ker je Andreja kriva za to, da smo sedaj lačni, pice danes častim jaz!"
         "O gospod, zelo prijazno od vas, toda ali ne bo to prevelik strošek za vas? Nas je le veliko," se je pozanimal lastnik.
         "Ne, ne skrbite gospod."
         In odpravil se je v sobo, v omaro med svoja oblačila, da bi iz denarnice vzel denar. Takoj ko jo je prijel v roko, se mu je zdela tanjša kot prvi dan, ko jo je spravil tja. Odprl jo je in začel šteti denar. Na njegovo presenečenje je tam bilo samo tisoč evrov, dva tisoč manj kot jih je bilo prej. Od presenečenja se je sesedel sredi sobe. In ko je bil takole pri tleh, je opazil da izpod dolge prevleke za posteljo gledajo črni lakasti čevlji, ki jih prvič vidi. Odločil se je malo raziskati. Dvignil je prevleko in tam se je skrival kup stvari, ki jih je videl prvič. Vse je zmetal izpod postelje nato pa jezen odšel po Andrejo, da bi mu razložila kaj te stvari delajo tam in če imajo kaj z njegovim manjkajočim denarjem.
         "Andreja, kaj je to?"
         "Obleke? Pa nekaj čevljev? In kozmetike? Zakaj vprašaš, Matjaž?" je z najbolj očarljivim glasom vprašala Andreja.
         "Zakaj vprašam? Prekleto Andreja, kako si upaš takole govoriti z menoj? Vidim, da so obleke in ne nekaj čevljev, temveč ogromno čevljev. Je to tvoje?" je sedaj že kričal nanjo.
         "Seveda je moje. Od koga drugega pa bi lahko bilo?"
         "Kje pa si jih dobila in zakaj so pod posteljo?"
         "Kupila sem jih v Ljubljani. Pod posteljo pa so zato, ker so presenečenje."
         "Presenečenje za koga, Andreja? A so kupljene z mojim denarjem? Zakaj to sploh sprašujem. Seveda so kupljene z mojim denarjem, ki ga kar naenkrat ni več v moji denarnici. Ženska! Zakaj? Mi nisi mogla reči za denar? Ne! Saj sploh ne potrebuješ vsega tega! Jaz pa sem denar vzel s seboj, da bi odšli na nekajdnevno razvajanje v toplice. Ti mi ga pa vzameš. Ne, nisi ga vzela. Ukradla si ga. Prekleto, kako si dovoliš? Tega si nikoli ne bi mislil o tebi!" Bil je tako jezen, da jo je udaril po licu.
         Andreja je planila v jok in stekla v kopalnico, se zaklenila in v histeričnem joku zakričala:
         "Kako si ti drzneš udariti svojo ženo?"
         Matjažu pa je bilo vsega dovolj in je rekel samo:
         "Grem!"
         Odšel je v gozd, v prijeten kotiček, ki mu ga je pokazal lastnik, s katerim sta sedaj postala že dobra prijatelja, se usedel in razmišljal. Sklenil je, da ima vsega dovolj in da tako ne more več živeti naprej. Da ga Andreja samo utesnjuje, mu ukazuje in zapravlja njegov denar. In sedaj je šla celo tako daleč, da mu je denar začela krasti. Ko je prišel nazaj na kmetijo je prosil lastnico za nekaj listov papirja in svinčnik. Začel je pisati pismo.


Draga Andreja,
na začetku naj ti povem, da te še zmeraj ljubim, kot sem te ljubil na začetku. Ravno zaradi tega sem se trudil, da bi te sprejel takšno kot si. Z vsemi pozitivnimi pa tudi negativnimi lastnostmi, za katere si moraš priznati, da jih imaš kar nekaj.
In ravno slednje mi zadnje čase ne gre ravno od rok, čeprav se zelo trudim. Mogoče je napaka v meni, ali pa, če vprašaš mene, ti vse te svoje napake zmeraj bolj izpostavljaš.
In tega ne zmorem več prenašati. Sploh pa s temi zadnjimi dogodki, ki so se zgodili in jih raje ne bom omenjal, ker se mi zdijo preveč nizkotni, so me nekako prizadeli. Kajti nikoli si ne bi mislil tega o tebi.
Draga Andreja, VSEGA IMAM DOVOLJ in odhajam.
Odhajam domov v najin bivši dom. Mogoče vas počakam, da se vrnete, mogoče ne.
Prosim zavedaj se, da bom vse svojo moči napel v to, da dobim skrbništvo za najine otroke, ker se mi zdi, da sem boljši starš kot ti.
Mogoče še kdaj pristaneva skupaj, a le, če se boš zavedla svojih napak, se  pokesala in se spremenila.
Oprosti, toda res ne vidim nobenega drugega izhoda iz tega stanja.

Z ljubeznijo, Matjaž
P.S.: Puščam vam nekaj denarja, da se boste lahko vrnili.

         Počakal je, da je Andreja odšla na sprehod, odšel v spalnico, spakiral svoje stvari, pismo pustil na nočni omarici, dodal rdečo vrtnico in odšel do otrok, da jim razloži situacijo. Vsi trije so se razjokali, saj si nikoli niso mislili, da lahko med staršema pride do česa tako hudega, da bi se ločila. Radi so imeli oba, a sedaj so nekako začutili odpor do matere, kajti bila je kriva za vse. Ko se je od vseh poslovil, je prosil lastnika, da ga odpelje na letališče in odletel novemu življenju naproti.
         Andreja pa je šele po njegovem odhodu prebrala njegovo pismo. Po eni strani ga je razumela in je obžalovala stvari, ki jih je storila narobe. Po drugi strani pa je bila še zmeraj stara, popolna Andreja in si je kljubovalno mislila:
         »Spet sem vsega kriva jaz. Kar naj gre. Z otroci se bomo imeli bolje brez njega. Ne potrebujem ga.«
         Potem pa je pomislila na vse, kar je lepega doživela z njim, na zakon v katerem do sedaj nista poznala prepira in se je bridko zjokala. Toda vedela je, da je prepozno.

****************

          Matjaž je prispel na letališče, se postavil v vrsto in ko je bil že skoraj na vrsti, si je premislil. Izstopil je iz vrste in pred letališčem poiskal taksi ter se usedel vanj.
         »Do Prekmurja prosim.«
         »Pa ste prepričani, gospod? To Vas bo drago stalo.«
         »Vem, toda denar v tem trenutku res ni pomemben. Kar peljite.«
         »Prav.«
         V tistem trenutku je potreboval nekoga, ki ga bo razumel. Nekoga, ki pozna Andrejo in ve, kakšna lahko postane. Nekoga, ki mu bo lahko vse zaupal. Poznal je le eno takšno osebo in ta je živela v Prekmurju.
         Pot se mu je vlekla. Komaj je čakal, da pozvoni na njena vrata. V glavi si je že sestavljal, kaj ji bo rekel, ko ga bo zagledala, saj prihaja nenajavljen. Pred njenim domom pa se je odločil, da bo rekel, kar mu bo padlo na pamet. Ona ga bo že razumela, ona bo že vedela kaj reči, da se bo bolje počutil. Mogoče mu ne bo potrebno vsega obnavljati.
         »Tole bo 412,34€ gospod.«
         Izročil mu je še zadnji denar, ki ga je imel pri sebi, toda od srca se mu je odvalil kamen, ko je stopil na predpražnik pred Kajino hišo.
         Pozvonil je in čakal. Pozvonil je še enkrat, a še zmeraj ni nihče prišel odpreti vrat. Odločil se je, da pogleda okrog hiše, če je kdo zunaj, a vse kar je videl je bil kup razmetanih igrač okoli peskovnika in zapuščen parkirni prostor.
         Videl je, da ga s sosednje hiše nekdo opazuje.
         »Oprostite, ali mogoče veste kam so šli in kdaj se vrnejo?«
         »Kdo pa sploh ste gospod? Ste prišli na počitnice?«
         »Sem Kajin stari prijatelj, in ja, mislim da bom ostal nekaj časa pri njej. Če se vrne seveda. Ali mogoče veste kam so šli?«
         »Pa saj to ste me že vprašali. Ja vem. Šli so se kopat. Mislim, da se vrnejo danes zvečer.«
         »Najlepša hvala. Bom kar počakal.«
         Usedel se je na verando za hišo in zaspal.

         Kaja in njena družina se je res zvečer vrnila domov, kot je napovedal sosed. Najmlajši sin, Luka, je takoj stekel na verando, saj je, preden so odšli, tam pustil svojo najljubšo igračo in čez dan jo je tako zelo pogrešal, da jo je moral takoj objeti.
         Toda namesto igrače je na verandi najprej zagledal neznanega gospoda.
         Ustrašil se ga je in zbežal do očeta:
         »Oci, oci!! Nekdo je vlomil!«
         »Kako to misliš vlomil? Saj ni nikakršnih sledi o vlomu, Lukec. Umiri se,« ga je skušal umiriti Kajin mož.
         »Oci, oci, ja pa je, ja pa je. Kal pogledat pojdi!!« se je še zmeraj jokal Luka.
         Popustil je in dovolil sinu, da ga je za roko odvlekel na verando, da bi videl kaj se dogaja. In res je na njegovem najljubšem stolu nekdo sedel in glasno smrčal. Na začetku sploh ni prepoznal postave, čeprav mu je bila znana. Poklical je svojo ženo:
         »Kaja, zgleda, da imamo nepovabljenega gosta, ki povrhu vsega še nekulturno drnjoha na mojem stolu.«
         Zadrl se je tako glasno, da se je speči gost prebudil.
         »Mjah, kje pa sem? Oooo, seveda! Zdravo Goran! Oprosti, da sem te takole prestrašil. Vidim da imata novega člana družine.«
         »O poglej, koga vidim! Matjaž! Kaj pa ti tukaj? Si sam? Kaja, pridi pogledat, koga imamo na obisku! Res si nas prestrašil. Kako dolgo pa si že tukaj?«
         »Oprosti še enkrat.« V tistem trenutku je prišla na verando še Kaja.
         »Z Andrejo sva se sprla, pa nimam kam iti. Ali bi lahko nekaj časa bil pri vas?«
         »O, Matjaž pozdravljen. Lepo te je po dolgem času spet videti. Kako to misliš skregala? No, saj nama boš vse razložil. Pridi, gremo nekaj pojest, mi smo lačni, verjetno si tudi ti?«
         »O, ja sem,« je odvrnil Matjaž, saj se mu je od lakote že oglašal želodec.
         Odšli so v kuhinjo in Matjaž jima je obnovil vse, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih med njim in Andrejo. Goran in Kaja sta obsedela brez besed. Oba sta poznala Andrejo, a si nikoli ne bi mislila, da je sposobna česa takšnega. Vprašala sta ga kaj namerava narediti glede otrok.
         »V Londonu bom sprožil ločitveni postopek in zahteval skrbništvo nad otroci. Mislim namreč, da jim bo v moji družbi bolje. Finančno mi gre kljub krizi v muzeju bolje od nje, kajti dela samo honorarno. Kaj hitro lahko izgubi službo, saj sem od njenih sodelavcev slišal, da je postala malo neresna, ampak tega do sedaj seveda nisem verjel. Rad pa bi, da bi moji otroci hodili na ugledne šole, katerih šolnine pa so drage in mislim da ona tega ne bi bila sposobna plačevati. Poleg tega pa, če ostanejo otroci z njo, bo tudi njim denar pomenil več kakor vse ostalo. In bojim se, da bi jo začeli posnemati.«
         »Seveda, seveda. Tako bo najbolje za otroke,« sta se strinjala.
         »Do takrat pa bi nekaj časa ostal pri vama, če vam nisem v napoto.«
         »Nisi nam v napoto, seveda ne. Ti kar bodi naš gost.«
         In tako je Matjaž ostal pri Kaji za nedoločen čas. Že drugi dan je poklical v London in se dogovoril za ločitveni postopek. Ves čas, ko je bil pri Kaji, pa ni vedel kaj se dogaja z njegovo ženo.

         Andreja je bila vsak dan bolj žalostna. Vsak dan bolj je pogrešala svojega moža. Vedela je, da je močno jezen nanjo in da je njegova jeza upravičena. Toda upala je, da bosta na vse skupaj pozabila, ko bodo z otroci prišli domov.
         V mladosti je velikokrat napisala kakšno zgodbo o njunem življenju. Opisovala je njuno preteklost, ter si izmišljevala zgodbe o njuni prihodnosti. Matjažu so bile zmeraj zelo všeč, čeprav je bilo v njih veliko pravopisnih napak. Kadarkoli sta se sprla, mu je napisala nov del in mu ga poslala, in zmeraj sta se pobotala.
         »Sedaj nisva več tako mlada, a zgodba o najini ljubezni bi ga lahko ponovno pripeljala nazaj k meni,« je razmišljala, se usedla za mizo in začela pisati.
         Napisala je 20 strani dolgo zgodbo in vanjo vključila vseh 20 let njunega skupnega življenja. Zgodba se je prepletala z njenimi občutji. Ko jo je prebrala, se ji je zdelo, da ji je končno uspelo napisati najboljšo zgodbo, kar jo zmore in v tistem trenutku je vedela, da ko jo bo prebral, se ji ne bo mogel upreti, ampak jo bo rahlo objel in zvrnil v posteljo.
         Z otroci so se domov odpravili štiri dni prej, kot je bilo načrtovano, saj nihče ni imel več energije. Otroci so si želeli domov, da bi zopet objeti svojega očeta, globoko v sebi pa so še zmeraj bili jezni na svojo mamo, ki je vse skupaj zakuhala, čeprav se je zadnje dni trudila biti čim več z njimi, da bi manj pogrešali očeta. 
         Hiša v Windsorju se jim je zdela zapuščena. Odklenili so vrata in otroci so začeli klicati očeta, vendar se jim ta ni oglasil. Potem so stekli in ga iskali po celi hiši, a ni bilo nobene sledi, da bi njihov oče zadnje dni bil kaj doma. Vse skupaj je zagrabila močna panika, saj se jim niti sanjalo ni, kje bi Matjaž lahko bil.
         Andreja se je usedla k telefonu in najprej poklicala vse sosede in prijatelje iz Londona, a nihče ni vedel ničesar o njem. Potem je poskusila poklicati Kajo, saj je sklepala, da če nihče drug ne ve, kje bi lahko bil, je vsaj njej sporočil kam je odšel. Toda telefon je zvonil v prazno.
Poklicala je še enkrat in oglasil se ji je nežen glasek.
         »Plosim, zelite?«
         »Sem dobila Kajo?«
         »Ne, ona je moja mamica. Kdo jo pa zeli?«
         »Reči ji, da kliče Andreja in da moram nujno govoriti z njo.«
         »Vledu.«
         Mali Luka je odložil slušalko in stekel na verando, kjer so vsi počivali po dobrem kosilu.
         »Mami, mami. Klice neka Galeja in plavi, da je nujno.«
         »Uh, ali misliš Andrejo, Luka?«
         »Pa saj sem lekel, Andlejana,« se je Luka trudil še enkrat ponoviti Andrejino ime, a tokrat še manj uspešno. Vsi so se mu nasmejali.
         »Matjaž, kaj naj ji rečem?« je zaskrbljeno vprašala Kaja.
         »Reči ji, da se ti nisem nič oglasil in da pojma nimaš kje bi lahko bil.«
         Kaja je odšla in se oglasila na telefon. Mislila je, da bosta z Andrejo imeli umirjen pogovor, a se je Andreja drla na njo.
         »Kaja, takoj mi povej, kje je Matjaž!«
         »Alo, počasi, Andreja. Kako naj ti povem kje je Matjaž, če se že pol leta nisva slišala. To, kje se nahaja tvoj mož, bi morala ti najbolje vedeti,« je z mirnim glasom odgovorila Kaja.
         »No pa ne vem, kje je. Vem pa da veš ti, zato mi povej!« je vztrajala Andreja.
          Glas je povzdignila tudi Kaja, saj je imela dovolj Andrejinega nadiranja:
         »Poslušaj ženska, ne vem kaj imata vidva z Matjažem, ne vem kje je in prosim, da se nehaš dreti na mene. Kaj pa misliš da si?«
         »V redu, pa ne veš,« je še rekla Andreja in odložila slušalko. Na Kajini strani se je slišalo se samo »tututut«. Kaja je planila v smeh in odšla na verando, da bi Matjažu povedala kakšen histeričen glas je imela njegova ljuba žena.

         Andreja je bila po pogovoru s Kajo res obupana, saj je preklicala vse znance, a ni izvedela prav ničesar o Matjažu. Kaj če je bil že mrtev?
         »Ne, Andreja, počakaj. Razmišljaj trezno! Če ni pri Kaji je pa pri starših. Ja točno! Pri starših je!« si je govorila in vtipkala številko domačega telefona svoje tašče in tasta.
         Telefon je zvonil in odzvonil do konca. Poskusila je še enkrat, a se še zmeraj ni nihče oglasil. Potem pa ji je bilo vsega dovolj in je odšla do bara, si vzela steklenico konjaka in začela piti kar iz steklenice. Močan konjak ji je žgal grlo, a ji je ta občutek prav ugajal.
         Poskusila je poklicati še enkrat, tokrat je zazvonilo samo štirikrat, potem pa je nekdo dvignil slušalko. Toda bil je neznani glas:
         »Stanovanje Razteg, želite?«
         »Rada bi govorila z Jasno, prosim.«
         »Oprostite, ampak ni je doma. Z možem sta odšla na morje in kolikor vem, se vrneta šele čez dober teden. Mene pa sta prosila, da poskrbim za njune rože.«
         »Oh, vseeno najlepša hvala.«
         Soseda je že hotela odložiti slušalko, saj je mislila, da je pogovora konec, a se je ženska na drugi strani telefona zadrla:«
         »Oprostite! Toda njun sin je pa zagotovo doma?«
         »Ne, gospa ni ga. Ne vem o čem govorite. On že nekaj časa ne stanuje tukaj. Oprostite.«
         »O ne, ne. Vem da je pri vas. Prav gotovo se skriva v kakšni omari pred menoj. Takoj ga izvlecite ven in mu povejte da bi njegova žena rada govorila z njim!«
         »Oprostite, res ne vem o čem govorite. Stanovanje je popolnoma prazno. V njem sem trenutno le jaz. No in nekaj pajkov, ki pa jih bom še ta trenutek spodila ven. Pa lep dan še naprej,« je rekla soseda in odložila.

         Minil je teden, a Andreja še kar ni obupala v iskanju svojega moža. Prav vsakogar v imeniku je klicala vsak dan in spraševala po njem.
         Z otroci je sedaj komunicirala le še takrat, ko jih je pošiljala v trgovino po nov paket žgane pijače.
         Potem pa je deževnega jutra prišel poštar s priporočenim pismom za Andrejo. Na njem je bil naslov Londonskega sodišča. Hitro ga je raztrgala in ko je videla za kaj gre, se je sesedla in razbila lučko, ki je bila v njeni bližini. Pisal ji je namreč družinski odvetnik, da naj čim prej podpiše ločitvene papirje, ker se njen mož želi ločiti in da naj si poišče drugega odvetnika, saj on sedaj zastopa samo še njenega moža.
         Ko se ji je končno uspelo pobrati po vnovičnem hudem udarcu, je v roke vzela telefon in poklicala njegova starša. Tokrat sta bila doma.
         »Dober dan, Jasna.«
         »O, dober dan Andreja. Upam da ste z otroci v redu, po tem kar se je zgodilo.«
         »No, jaz nisem, ampak…«
         »Najbolj pa me skrbi za vnučke. A oni so v redu? Verjetno zelo pogrešajo očeta, saj ga imajo zelo radi?«
         »Seveda ga pogrešajo, vendar ga jaz bolj.«
         »Bogi otroci, saj niso nič krivi.«
         »Ja, se strinjam. Toda, Jasna, kaj pa jaz? A jaz se ti pa nič ne..«
         »Mislim, da si niso tega zaslužili, tako pridni kot so. Upam, da se bo vse uredilo,« se v svoji skrbi za vnuke ni pustila zmesti Matjaževa mama. Andreja je videla, da pri njej ne bo dosegla ničesar.
         »Ali mogoče veš, kje je Matjaž?«
         »Pri Kaji je že odkar je odšel s kmetije. Mislim, da mu tam nič ne manjka, razen njegovih otrok seveda. Pa lepo se imej. Moram dokončati kosilo, dobim obiske.«
         »Na svidenje.«

         Andrejo je najbolj razjezilo dejstvo, da se je Matjaž skrival pri Kaji, ona pa ji je lagala, da ga ni tam. Sklicala je otroke in jim sporočila, da se vrača v Slovenijo po njihovega očeta. In ko se bosta vrnila bo spet vse po starem.
         Otroci so ji naivno verjeli in takoj, ko se je s taksijem odpeljala izpred hiše, začeli pospravljati hišo in delati napis: »Welcome back, dear dad!«.
         Andreja je vso pot do Slovenije in nato naprej do Prekmurja nihala med občetki jeze in ljubezni. V enem trenutku je želela Matjažu pasti v objem, se mu opravičiti, iti na kolena, če bo želel, že v drugem trenutku pa je razmišljala o tem, kako mu bo vrnila klofuto, ki jo je ona dobila od njega. Vendar bo ta njena močnejša kot njegova, si je obljubila.
         Trenutek, ko je izstopila iz taksija pred Kajino hišo je bil zaznamovan s trenutkom jeze na Matjaža in Kajo, ki ji je skušala prikriti, da se njen mož skriva pri njej. Čutila je željo po tem, da bi kaj razbila na njihovem urejenem vrtu. Potem pa ji je pozornost pritegnila pištola, ki se ji je kar ponujala v kotu. Seveda je vedela, da ni prava. Kaja ne bi doma imela pravega orožja, a na srečo je bila videti kot prava. Zagrabila jo je in z njo v rokah pozvonila. Slišala je, da je srečna družina, vključno z njenim možem zbrana na verandi. Odpret je prišla Kajina starejša hči, ki se je Andreje s pištolo močno prestrašila in stekla na verando, pri tem pa pustila vhodna vrata odprta.
         »Na pomoč!« je vpila glasno kot je le lahko.
         »Pa kaj je spet, ljuba hči?« je mirno vprašal Goran.
         »Na pomoč!!!! Andreja je tukaj s pištolo!«
         »O ljubi Bog! Kaj pa ji je sedaj? S pištolo?? Si prepričana?« je zagnala paniko Kaja.
         »S pištolo ja, pa veš kako veliko!«
         »Matjaž, hitro se skrij v tole omaro, bom že jaz uredil,« je Matjaža hotel pomiriti Goran.
         Matjaž se je skril v omaro in poskusil biti čimbolj tih. Družina pa je prevrnila plastično mizo, ki so jo imeli na verandi in se skrila za njo, da so se počutili vsaj malo varno.
         Jezna se je na verandi pojavila Andreja. Goran se je opogumil, vstal izza mize in rekel:
         »Andreja, prosim te da se umiriš.«
         »Tiho bodi ti.. Ti.. Mož največje lažnivke, kar jih poznam. Kje se skriva?« se je drla Andreja, tako da so jo lahko slišali tudi sosedje.
         »Kaj te briga kje je, sooči se z menoj ali z nikomer,« je vse skupaj branil Goran.
         »Kolikokrat naj ti še povem, da hočem govoriti s tvojo ženo ali pa, še bolje, z mojim možem. Kje se skrivata? Povej, če ne te ustrelim!« je spet glasno zavpila Andreja.
         Medtem pa so sosedje, ki so prepir spremljali, ob besedni zvezi »ustrelila te bom«, že poklicali policijo. Primer se je načelniku zdel zelo resen in je takoj aktiviral dva policijska avtomobila. Medtem ko so se vozili do pravega naslova, Andreja še kar ni utihnila.
         Matjaž je dobil nekaj poguma in je prišel iz svojega skrivališča. V trenutku ko ga je Andreja zagledala, je postala krotka, zjokala se je in priznala vse svoje grehe, ampak pri Matjažu to ni več imelo učinka. Trdno se je odločil, da ne more več živeti s svojo ženo, ki se mu je zadnje čase zdela malce neprištevna.
         Policija je vstopila na verando in Andrejino razpoloženje se je zopet menjalo. Obrnila se je in poskušala ustreliti policista, a je iz pištole prišel le droban curek vode. Policisti okrog njega so se zasmejali, on pa je ostal resen.
         »Kaj se tukaj dogaja?«
         »Gospa nam je grozila, gospod policist,« se je zdaj prikazala še Kaja.
         Policist se je obrnil k Andreji in jo vprašal:
         »Ja, gospa. Kaj pa se je vam zgodilo tako groznega, da ste morali razbiti pol stanovanja in groziti z vodno pištolco?«
         »Tale tukaj skriva mojega moža. Stavit grem, da ima z njim skrivno afero! Zmeraj sta se mi zdela sumljiva. Zato pa me nikoli ni marala. In sedaj me je moj čudoviti mož zapustil zaradi nje!«
          Policistu se je komaj zadrževal, da ne bi planil v smeh, obrnil se je k Goranu in ga vprašal:
         »Gospod, ali ste vi mož te gospe, ki naj bi imela afero z njenim možem?«
         »Sem gospod, in prepričan sem..«
         »Hahaha, da vaša žena ne bi imela afere z nekom, še posebej pa tega ne bi počela v vaši hiši, a ne?«
         »Točno tako.«
         »No, vidim da ni nič resnega tukaj. Hahaha, dobro ste me nasmejali. Toda gospa,« se je obrnil k Andreji in nadaljeval v resnem tonu: »Vas bomo morali odpeljati na policijsko postajo in zadržati, če se seveda družina odloči, da vas tožijo zaradi motenja miru, razbijanja po stanovanju in grožnje. Pa čeprav z vodno pištolo.«
         Kaja in Matjaž sta se spogledala in pritrdila policistu, da naj jo kar odpeljejo. Iz Andreje pa se je zopet vsul plaz kletvic, namenjenih vsem zbranim. Toda pet policistov jo je umirilo in utišalo, tako da se je mirno usedla v policijski avto in odpeljali so se. Mali Lukec pa je bil navdušen nad policijsko sireno:
         »Oci, oci, a lahko ti tudi kupis tako sileno? Lej kako lepo dela. Vijuu, viju..«
         Matjaža je Luka razbremenil in zavedel se je, da se začenja novo obdobje v njegovem življenju. Komaj je čakal, da ga zaživi.

Še isti dan je Matjaž obiskal Andrejo v zaporu, da bi jo prisilil, da podpiše privoljenje za njuno ločitev.
         Ko ga je Andreja zagledala v zaporu, se ji je odvalil kamen od srca, saj ji je njegov obisk dal vedeti, da jo še vedno ljubi. Upala pa je tudi, da bo plačal varščino in se bosta skupaj odpravila domov. Toda Matjažev izraz na obrazu, ko jo je zagledal, je njene misli pregnal, kajti bil je temačen in prav nič ni kazalo, da je vesel, da jo vidi.
         »Andreja, čim prej želim oditi od tod, tako da prosim, ne povzročaj dodatnih težav,« ji je z mrkim glasom dejal Matjaž.
         »Seveda, ljubi mož, tudi jaz,« je odvrnila Andreja s kančkom upanja, da je izraz na njegovem obrazu narejen in bi jo mož rad presenetil.
         »No, zate ne vem kdaj boš odšla. Prosim, podpiši mi tale list.«
         Andreja je pogledala na list in videla da na njem ni nikakršne omembe predčasne izpustitve iz zapora, temveč njeno privoljenje ločitve. Po licu so ji začele teči solze, toda tudi te niso omehčale Matjaža.
         »Nehaj delati sceno in podpiši. Tako ne moreva naprej ne jaz, ne ti. Še najmanj pa najini otroci,« je hladno odvrnil Matjaž.
         »Toda Matjaž… Jaz te še vedno ljubim, in ljubezen lahko premaga vse ovire,« je še vztrajala Andreja.
         »Najina pač ne več. Želim da je vsega konec!«
         Andreja je segla v žep, iz njega potegnila zmečkano pisemsko ovojnico, jo med rešetkami podala Matjažu in mu rekla:
         »Prosim, preberi to, potem pa se odloči. Prosim, to je moja zadnja želja preden podpišem ločitev. Prosim, prosim, prosim,« iz nje pa je lilo vedno več solz. Matjaž se je predal, vzel pismo in brez besed odšel iz zapora. Odšel je v majhen park blizu zapora, se usedel in začel brati.
         Vsakič ko je obrnil stran se je bolj bližal svojim nekdanjim občutkom. Z vsako prebrano stranjo je njegova ljubezen do Andreje rasla. Malo je manjkalo, da bi.. Končal je z branjem in resno premišljeval o njunem odnosu. Na eno stran tehtnice je dal vse, kar je pisalo v Andrejinem pismu, na drugo stran pa vse, kar se je zgodilo v zadnjem času. Tehtnica je bila kar nekaj časa uravnovešena. Toda takoj, ko je pomislil, kaj se dogaja z njunimi otroci v tem času, se je odločilno prevesila.
         »Konec je z najinim zakonom,« si je rekel. »Morala bova zaživeti vsak na svojem koncu.«
         Vrnil se je v zapor in Andreji rekel:
         »Ne morem več. Konec je.«
         Oba sta se zjokala, Andreja pa je, zdaj ko je videla, da ne more storiti prav ničesar več, da bi preprečila katastrofo njenega življenja, tiho podpisala dovoljenje. Potem pa je Matjaž brez besed odšel.

         Pri Kaji se je zaprl v sobo za goste, čeprav nikogar ni bilo doma, da bi imel popolni mir, in razmišljal o tem, kar je pravkar storil.
         Andrejino privoljenje je že odposlal v London. Preklicati ločitve torej ni več mogel. Že čez nekaj mesecev bosta z žensko, ki mu je do sedaj pomenila vse, ločena. Toda, kako se bosta do takrat lahko gledala pod isto streho? Mar naj jo nažene? Naj se on preseli drugam? Pekla ga je vest. Njegova prihodnost pa se mu je zdela nejasna, kot nikoli prej.
         Med njegovim premišljevanjem pa je v sobo vstopila Kaja. Njeni otroci so se zunaj drli, on pa jih sploh ni slišal.
         »Je podpisala?« ga je vprašala.
         »Je,« je nekoliko žalostno odvrnil Matjaž.
         »Čakaj, čakaj. Od kod pa ta žalost? A nisi vesel, da si se rešil življenja, ki te ni bilo vredno?« se je čudila.
         »Sem, ampak. Veš, ampak še vedno jo ljubim. Ne vem kako bom lahko živel brez nje.«
         »Če kdo ne bo mogel živeti brez drugega bo to ona. Tebi pa bo mogoče na začetku malo hudo, toda prepričana sem, da se boš navadil na novo življenje, brez izsiljevanja za denar. Poglej to s pozitivne strani. Svoboden boš,« ga je spodbujala Kaja, ki se ji je za trenutek zdelo, da bi se lahko zlomil in jo pobrisal nazaj k Andreji.
         Matjaž pa se je vstal in izpod postelje potegnil kovček.
         »Grem. Nazaj v London. Skrbi me za otroke. Ne vem ničesar o njih, niti to, kdo skrbi za njih, medtem ko mene in Andreje ni doma,« je sedaj že z vedrejšim in odločilnejšim glasom rekel Matjaž.
         »Prav je tako! Želiš, da grem s teboj?« ga je vprašala Kaja.
         »Kaj pa tvoja družina in otroci?«
         »Mislim, da nikomur ne bi škodil oddih v Londonu, kaj praviš? Če nas seveda sprejmeš k sebi domov,« se je nasmejala.
         »Seveda, dobrodošli!«
         In tako sta se Kaja in Matjaž že tisti dan usedla na letalo za London. Goran in otroci pa naj bi prišli naslednji dan.
         V Londonu pa ju je čakalo neprijetno presenečenje. Zunanjost hiše je bila sicer obetajoča, kajti na vratih je visel lep, barven napis »Welcome home, dear daddy!«. Toda kar ju je čakalo v hiši, je razjezilo Matjaža, tako da je pozabil na to, da je kdaj ljubil Andrejo in v tistem trenutku je imel željo, da bi jo ustrelil. Toda na srečo, je bila na varnem v Slovenskem zaporu.
         Otroci in pes so že tri dni stradali, saj jih je njihova mama pustila doma v zaklenjeni hiši, tako da si po tem, ko so izpraznili zalogo hrane v hladilniku, niso mogli iti po novo hrano.
         Otroci so se ju zelo razveselili, še bolj pa so se razveselili Kajinega predloga, da bi odšli na večerjo v bližnjo restavracijo. Med večerjo sta jima obrazložila, kako je z mamo in da se bosta njihova starša ločila. Dvojčka Dominic in Ron, ki sta bila že starejša, sta očeta popolnoma razumela, kajti tudi ona dva sta začela opažati, da se mama zadnje čase čudno obnaša ter da je vedno bolj zahtevna in lena. Najbolj pa sta ji zamerila to, kar je storila z njimi, ko se je na hitro odpravila nazaj v Slovenijo. Malo več težav je Matjaž imel z najmlajšo Lucy, ki je bila stara komaj deset let in še ni opazila, da njena mama ni popolna ženska. Ko ji je omenil, da žal ne bodo več mogli živeti skupaj, saj se ločujeta, je zajokala. Toda starejši brat Dominic jo je hitro potolažil. Obljubil ji je, da ji bo on, skupaj z bratom in očetom, namenjal več pozornosti in da sploh opazila ne bo, da mame ni več z njimi. Matjaž pa ji je obljubil, da bo mamo lahko videla, kadar bo hotela.
         Čez dva dni je za njima prišel tudi Goran z Lukom. Sina in hčer je pustil v Sloveniji pri svojih starših, saj je bil do šole samo še en teden.
         Luka je bil ves navdušen nad tako velikim mestom. Ni pa mu bilo prav, da ni nikogar, ki je šel mimo njega, razumel. Ampak dokler mu je očka odgovarjal na vse kaj-e in zakaj-e je bil povsem zadovoljen.
         Ko sta prispela do Matjaževe hiše, se kar ni mogel načuditi nad lepoto vrta pred njo. Na njem je namreč stal čudovit vodnjak, pri katerem je voda iztekala kar čez ribico. Tega fantič ni mogel razumeti, ampak ker je videl, da se očku mudi v hišo, se je odločil da ga o tem povpraša kasneje.
         Matjaž in Kaja pa sta imela na obisku soseda Johna in Mary, ki sta bila zaskrbljena zaradi stanja otrok. Ravno sta jima pripovedovala, kako sta tisti večer, ko je Andreja na hitro odvihrala nekam poskušala priti do otrok. Kako sta trkala na glavna vhodna vrata, pa se jima nihče ni oglasil, da sta že mislila, da je Andreja otroke že prej kam odpeljala in kako sta nato naslednji dan ugotovila da so otroci vseeno doma, a ne morejo iz hiše. Tisti dan, ko sta prišla Matjaž in Andreja sta že nameravala klicati policijo.
         Ravno ko je začel Matjaž pripovedovati svojo plat zgodbe pa je pri vratih pozvonilo. Odšel je odpret in pozdravil Gorana, Luka pa se je zagnal do mame in jo tako močno objel, da bi skoraj padla s stola. Nato jima je postregla s kosilom, saj sta bila po dolgi poti sestradana. Medtem ko sta jedla, pa so nadaljevali pogovor. Luka jih je nekaj časa prijazno poslušal, čeprav tega čudnega jezika sploh ni razumel, potem pa mu je bilo dovolj, da vsi vedo o čem teče beseda samo on ne.
         »Plosim da se pogovaljate tako, da bom tudi jaz kaj lazumel,« je povedal s polnimi usti. Vendar so bili vsi tako zaposleni s pogovorom, da ga ni nihče slišal, zato je stopil na stol, počakal, da je vse, kar je imel v ustih, pogoltnil in glasno rekel:
         »Tudi jaz bi lad kaj vedel. Zakaj govolite v malsovscini?«
         Slovenski del druščine je padel v smeh, Mary in Johnu pa ni bilo nič jasno, zato jima je Matjaž prevedel in tudi ona dva sta se nasmejala malemu nadebudnežu, Goran pa mu je poskušal razložiti, kaj se dogaja:
         »Pa saj to ni marsovščina, Lukec. Veš v različnih delih sveta, govorimo različne jezike.«
         »Zakaj?« je zanimalo Lukca.
         »Veš včasih, ko še ljudje niso poznali prevoznih sredstev, se niso mogli obiskovati na tako velike razdalje in so se razvijali vsak po svoje in razvili vsak svojo govorico,« je Matjaž postregel z najbolj preprosto razlago, ki se jo je spomnil.
         »Ahaaa! Ze lazumem! Ampak zakaj pa vi znate ta cuden jezik? Potem tudi ta stlic in teta lazumeta, kaj jaz govolim. Naj tudi ona tako govolita,« je pri svojem vstrajal Luka. Matjaž in Goran pa preprosto nista več vedela, kaj naj mu odgovorita, zato je vskočila Kaja:
         »Veš, ta jezik, ki ga sedaj govorimo je angleščina in je najbolj znan jezik na svetu. Danes ga zna že skoraj vsak. Tudi ti ga boš nekoč znal. Slovenščino pa znamo samo mi, ki živimo v Sloveniji in tisti, ki so nekoč živeli tam. Tako da ta stric in teta ne moreta znati slovensko. Žal, Luka.«
         »Toda jaz bi lad lazumel kaj govolite!« je bil že malo jezen Luka.
         »Mogoče čez nekaj let Luka. Takrat pa, sem prepričana, boš angleščino obvladal bolje od nas vseh,« ga je skušala pomiriti Kaja.
         »Oci, gleva,« je rekel Luka, prijel Gorana za roko in ga odpeljal na vrt. Gorana je reakcija presenetila, a je pustil, da ga odpelje, kamor želi. Ostala druščina je nadaljevala pogovor.
         Luka si je zaželel angleškega tečaja. Kajti ni mogel čakati še nekaj celih let, da bo starejše kaj razumel. To se je slišalo predolgo, skoraj kot cela večnost.  In tako sta z očijem do večera sedela na travi in ponavljala osnovne besede. Čeprav so se očijevi stavki slišali popolnoma drugače kot njegovi, je zvečer ponosno stopil pred vse odrasle in naznanil, da sedaj zna pa tudi on angleško.
          »Mine name ris Luka. Aj en fajv jel olt,« je rekel Luka in sijal od ponosa.
          Pričakoval je bučen aplavz, ki ga je tudi dobil, vendar ga je spremljal še močan smeh. Odrasli so se namreč tako smejali, da so jim od smeha tekle solze. In ko so se končno vsi umirili, se je Kaja odločila, da ima Luka za ta dan dovolj novega znanja in da je čas da gre spat. Pomagala mu je, da se je umil, oblekel v pižamo in ga odnesla v posteljo. Luka pa je nadaljeval s svojo polomljeno angleščino in ji lahko noč voščil malo po svoje:
       »Gut najs, mama.«
       »Good night, Luka,« mu je odvrnila Kaja.
       »Kaj si to lekla, mami? Lece se gut najs!« jo je podučil Luka.
       »Prav pa Gut najs, Luka. Lepo spi.« je še dodala Kaja, ugasnila lučko in tiho zapustila sobo.

       Andreja je v zaporu, tista dva dni ko je bila zaprta, imela čas za razmislek. Odločila se je, da se bo spremenila. Nič več ne bo pila, prijazna bo do moža, ne bo si več privoščila tako dragih stvari kot do sedaj, oblačil si nekaj časa ne bo več kupovala, saj ima še starih dovolj, potrudila se bo biti bolj romantična do svojega moža, prebrala bo nekaj knjig, ki so možu tako ljube, ne bo več zanemarjala službe, če bo šlo se bo potegovala za višje delovno mesto. Storila bo vse, da bo Matjažu žal, da jo je pustil. Nato se bo delala malo nedosegljivo, ne želi namreč, da bi Matjaž videl kako ji je žal, in da se je spremenila ravno zaradi njega. In ko jo bo dovoljkrat poklical in ji pokazal, da jo on pogreša, se bo omehčala in zaživela bosta staro življenje.
       Matjaž se je zavedal, da bo Andreja kmalu izpuščena iz zapora in pripravljen jo je bil sprejeti v hišo, vsaj do konca sojenja, saj se je zavedal, da ne more nikamor drugam.
       Ko je Andreja končno prišla domov, jo je Lucy navdušeno pozdravila, dvojčka pa sta do nje pristopila malo zadržano, kar jo je zelo presenetilo, a se je odločila, da bo stvari pustila takšne kot so. Matjaž, ki se je medtem že vrnil na svoje delovno mesto, je bil ta dan zaposlen do večera. Andreja je družini medtem pripravila okusno in bogato kosilo za pet oseb, saj ni vedela, da Matjaža ne bo.
       Okoli druge ure je slišala, da je v ključavnici na glavnem vhodu zaškrtalo in odšla je pozdravit svojega moža, namesto moža pa jo je tam čakalo neprijetno presenečenje. Vstopila je Kaja s svojim možem in najmlajšim sinom.
Andreja je že hotela znoreti, a se je spomnila na svoje obljube. Kajti če je Kaja tukaj, lahko to pomeni samo, da bo tudi ona prisotna na sodišču in če bo sedaj vzrojila, ne bo ravno naredila dobrega vtisa nanjo.
       »O, pozdravljeni, kar naprej. Kaj pa je vas prineslo?« je bila narejeno prijazna Andreja.
       »Pozdravljena. Trenutno smo tukaj na počitnicah in živimo tukaj v tvoji, oziroma Matjaževi, hiši.«
       »A res? No dobrodošli! Mogoče veš, kdaj se vrne Matjaž?«
       »Zadnje čase je v službi do večera, med dopustom se mu je nabralo veliko stvari, ki jih mora urediti.«
       »Aha, no prav, potem pa pridite vi na kosilo, ki sem ga skuhala. Mislim da bo dovolj za sedem ljudi.«
       »Hvala za povabilo, Andreja, a smo jedli zunaj. Gremo kar na vrt malo počivati. Pa dober tek!« je še rekla Kaja in odšli so stran. Andreja pa je stala tam z odprtimi usti, jezna kot ris.
       S svojimi otroci je pojedla kosilo, posodo naložila v umivalnik, se lepo uredila in se odpeljala proti muzeju.
       Matjaž je ravno pisal pismo ministru za kulturo, da bi muzej dobil nekaj denarja, ko je vstopila prestrašena uslužbenka:
         »Gospod direktor, v preddverju stoji neka razjarjena ženska in zahteva vas. Pravi, da če se hudičevi lizunski direktor ne naslika pred njo, bo začela uničevati zbirke, pravi pa da se bo spravila tudi na Antarktiško zbirko.«
         »Aha, domnevam da je to moja žena. Pošlji jo sem.«
         Uslužbenka je odšla do Andreje in ji rekla:
         »Kar pojdite, mož vas pričakuje.«
          Andreja je vstopila v pisarno in še preden je uspela zapreti vrata se je začela dreti:
         »Kaj si pa misliš, da v našo hišo spustiš Kajo! Kaj če medtem ko te ni doma kaj ukrade, a? In a se ti ne zdi, da je dovolj stvari zakuhala že, ko naju je spravila narazen? Prosim, da jo še danes naženeš! Takšne golazni že ne bom prenašala v moji hiši! In tisti mali pamž, si videl kako je neolikan! Najini otroci nikoli niso bili takšni!«
          Matjažu je bilo vsega dovolj, a se ni hotel spustiti na njen nivo. Preprosto je vtipkal številko varnostnika in ga prosil naj pride posredovati. Andreja je še naprej nadaljevala s pridigo, ko sta jo presenetila dva varnostnika, jo prijela vsak na svoji strani in odvlekla iz pisarne. Matjaž pa ji je sporočil samo:
         »In mimogrede, Antarktiška zbirka ne obstaja. Se vidiva doma. Umiri se do takrat.«
         Odšla je domov in se do večera izogibala Kajini družini, hkrati pa upala, da se jih bo Matjaž res znebil.
         Toda ko je zvečer Matjaž prišel domov je vse poklical k jedilni mizi in naredil »družinski« sestanek. Čeprav Andreji ni bilo všeč, kako je imenoval sestanek, kajti Kajina družina že ni spadala v isti koš kot njena.
         »Zdi se mi prav, da vsi veste, da je Andreja danes prišla k meni v službo in hotela razbiti cel muzej. Razlog je menda to, da ti Kaja ne spadaš v to hišo in da bi nam lahko kaj ukradla, medtem ko ste sami doma. Sedaj pred vsemi želim povedati tudi to, da sem popolnoma prepričan v to, da z Andrejo ne moreva obnoviti odnosa. In pri tej trditvi ostajam. Komaj čakam, da se začne postopek ločitve in da se vse skupaj končno konča. Za otroke se bom potegoval, prav tako za hišo. Ne zanima me, kaj bo pri tem s teboj, Andreja. In Kaja, želim da veste, da ste pri meni zmeraj dobrodošli,« je povedal svoje Matjaž.
         »Sploh te ne razumem več, Matjaž. Kako lahko držiš s to žensko, ki je zakrivila vse skupaj!« je bila spet glasna njegova žena.
         »Kako to misliš?«
         »A nisi opazil, da je ona vedno delala v to smer, da bi se midva razšla? In zdaj ko ji je uspelo, zmagoslavno sedi v najini hiši. Najini. Naši,« je vztrajala Andreja.
         »Kaja ni čisto nič kriva, če se ti obnašaš tako kot se in pika. Sedaj pa nehaj in glej, da te bom v prihodnjih dneh videl in slišal čim manj. Jasno? Pa tudi kakšen tečaj samoobvladovanja ali pa obisk pri psihologu ti ne bi škodil,« ji je zadal zadnji udarec.
         Andreja je obupala, odšla v  spalnico, se ulegla na posteljo in se zjokala. Že čez tri dni so se morali zglasiti na sodišču. In takrat bi lahko bilo konec z njo. Morala se bo izseliti in pustiti otroke možu.
         »Ne, tega ne morem dopustiti!« si je rekla.
         Toda zmotilo jo je trkanje na vrata in vstopila je Kaja:
         »Andreja, žal mi je, ampak Luka gre spat.«
         »Ja in kaj to mene briga, če gre ta pamž spat? Pusti me na miru!«
         »Saj bi šel, ampak ti zasedaš njegov prostor za spanje.«
         »To je moja spalnica. Moja. Ti pri tem kaj ni jasno?« je bila sedaj že razjarjena Andreja.
         »Ja, je bila. Sedaj pa v njej spimo mi trije. In Luka je res že utrujen. Odstrani se,« je sedaj glas povzdignila tudi Kaja, tako da jo je Matjaž lahko slišal v dnevno sobo in prišel, da bi podprl Kajo.
            »Andreja, Kaja ima prav. Najdi si drugi prostor za spanje. Sedaj tukaj spijo moji gostje.«
            Vzela je vzglavnik in odejo iz omare ter odšla spat v dnevno sobo. Odločila se je, da bo potrpela vse, kar so ji pripravili in da ne bo več pustila, da jo prevzame jeza.
         Naslednji dan se je zgodaj vstala, pripravila zajtrk za vse, ki so bili nastanjeni v hiši, nato je odšla na vrt urejat svoje rože. Medtem pa si je ves čas veselo prepevala. Ko so se ji rože zdele dovolj urejene, je v lopi vzela kosilnico ter pokosila vso travo, nato je skuhala kosilo, pomila posodo, še tisto od prejšnjega dne in ko je vse to končala, se je odločila da še malo pospravi po hiši. In cel ljubi dan si je prepevala, tako da so jo na koncu dneva že vsi imeli dovolj. Pela je tudi medtem, ko je stregla večerjo. In Lukec se je odločil, da ima vsega dovolj in da ga bolijo ušesa:
         »Plosim, da se nehas tako dleti, kel te nihce vec ne mole poslusat! Hvala!«
         In Andreja je od presenečenja utihnila. Čeprav Kaje ni marala, ji je bil Lukec v resnici zelo simpatičen otrok. Še posebej takrat, ko je takole govoril in si predstavljal, da je že odrasel.
         Prav v takem vzdušju sta minila še ostala dva dni do obiska na sodišču, samo da Andreja ni več pela. Vsi so hodili mimo nje, kot da ne obstaja. Pa tudi ona ni drezala v nikogar. Dneva sta se ji vlekla kot stoletje. Samo z Lucy se je še lahko ukvarjala, ker je bila edina, ki ji je še zmeraj izkazovala ljubezen. Hvaležna ji je bila za to. Izgubila pa je upanje, da bo še kdaj v Matjažu preskočila iskrica ljubezni.

*****************

Napočil je dan za obravnavo na sodišču in zjutraj so se starejši zbudili slabe volje. Tega mali Luka in Lucy nista mogla razumeti. Zanju je bil dan, kot vsak drugi. Zunaj je tako lepo sijalo sonce, da sta takoj, ko so pozajtrkovali odšla na vrt in se igrala. Po približno dveh urah igranja v peskovniku in gradnje najlepših in največjih peščenih gradov, ju je Matjaž poklical v hišo. Tam sta bila tudi Mary in John. Vsi so bili oblečeni elegantno in prevladovala je črnina.

»Gleste na.. Tisto, ko imajo odplto jamo in dajo vanjo neko skatlo..? To sem pa ze gledal na televiziji!« je zanimalo Lukca.

»Na pogreb? Greste na pogreb?« ga je dopolnila Lucy, ki ji govor v slovenščini ni več povzročal težav in je verjetno edina razumela, kaj Luka želi vprašati.

»Ne, ljubčka. Na sodišče gremo. Andreja in Matjaž ne bosta živela več skupaj in to mora potrditi sodnik,« jima je razložil Goran.

»Pa saj lahko Galeja pleplosto gle.. Nihce je ne labi vec tu. Vsi tako plavite, zakaj mole to potlditi sadjal?« je bil začuden Luka.

Vsi so se spet nasmejali njegovi izgovorjavi sodnika, ki ga je preimenoval kar v sadjarja, Matjaž pa mu je odgovoril:

»Luka, zato, ker morava to odločitev potrditi s podpisom papirja, pred pomembno osebo, ki pa ni sadjar, temveč sodnik.«

»Aha. A tudi midva gleva zlaven?« so se Lukcu zasvetile oči. »Toda zakaj niste plej povedali, da bi se umila?«

»Ne, ti in Lucy bosta ostala doma. Pazila vaju bo pa teta Mary. Vsem se je zdelo, da sta še premajhna, da bi bila na takšni zadevi. Kajti samo dolgočasila bi vaju. Tako pa se bosta lahko še naprej igrala. V redu?«

Lucy je bila ideja zelo všeč, kajti želela je zgraditi še en peščeni grad, ki bi bil večji od vseh, ki jih je do sedaj zgradil Luka. Želela mu je pokazati, da so tudi punčke lahko odlični graditelji gradov. Luku pa ideja ni bila najbolj všeč. Vsa stvar mu je zvenela zanimivo in tudi on se je želel udeležiti.

»Plav, Luc lahko ostane tu, jaz pa ne,« je odločno rekel.

»Zakaj pa to? Seveda lahko tudi ti ostaneš. Če te ne bo, bo Lucy dolgčas,« je odvrnila Kaja.

»Pa kaj? Jaz tete Malej nic ne lazumem, ko mi hoce kaj povedati. Luc jo pa,« je pojasnil svojo odločitev Luka.

»Seveda Luka, to drži. Toda tudi na sodišču bomo govorili v angleščini in ne boš ničesar razumel. Ali ni bolje, da ostaneš tu, ko razumeš vsaj Lucy?« je rekel Matjaž.

»Ja, ampak.. Jaz hocem z vami!« je z rokami v boku ukazovalno rekel Luka.

»Dovolj, Luka. Lepo boš ostal doma. Ne moreš z nami. Prav? Razumi nas vendar!«

Kajin jezni glas je Luku dal vedeti, da zdaj ni več dobro vztrajati. Ko je mama odločna je odločna in vse mora biti po njeno.

»Plav, toda molali mi boste povedati vse!« je še rekel in odšel iz hiše.

Vsi, razen Lucy, Luka in Mary so se torej odpravili ven in se usedli v avte ter odpeljali proti sodišču. Toda razporeditev po avtomobilih ni bila enakomerna. Matjažu so se v avto pridružili Kaja, Goran in oba dvojčka, z Andrejo pa se je peljal samo John, za katerega ni bilo več prostora v Matjaževem avtu. Usedel se je na zadnje sedeže in premišljeval, kaj lahko pove, če ga pokličejo na zagovorno klop. Hkrati pa se je trdno držal za sedež, kajti Andrejina vožnja je bila bolj kot vožnja po mestnih ulicah z avtomobilom podobna vožnji z vlakcem smrti. Takoj ko sta prispela na parkirišče pred sodiščem, je izstopil, čeprav mu je bilo še zmeraj zelo slabo od vožnje in odšel do ostalih članov razširjene družine.

Vsi skupaj so pohiteli v sodno dvorano, da ne bi zamudili razprave. Malo preden je v dvorano vstopil sodnik, se je na stran, ki je bila rezervirana za Andrejo in njene »zagovornike«, usedla neznana ženska in Matjaž ter ostali so se samo čudno spogledali, kajti nikogar niso pričakovali na nasprotni strani.

»The judge is coming. Please get up everyone,« se je slišal globoki glas na sodišču.

            Res so se vsi vstali in sodnik močnejše postave je prišel za svojo mizo in pozdravil: 
            »Good morning.«

            Vsi zbrani v dvorani so mu odgovorili in se usedli.

            Sodnik je že hotel začeti razpravo in predse poklicati prvega odvetnika, a se mu je do tedaj veseli obraz kar naenkrat močno spačil, po dvorani je zazvenel čuden zvok in sodnik je na hitro uspel povedati še:   
           »I'm very sorry, but I must to go to the toilete. I will be back in five minutes,« potem pa je zbežal iz dvorane.

           Vsi so se trudili ostati resni, toda nikomur ni ravno uspelo. Andreja se je obrnila, da bi videla, če je njena povabljenka uspela priti na obravnavo. Kajti na skrivaj se je domenila s prijateljico Zalo, da pride tudi ona in jo zagovarja. Videla je, da res sedi nekje za njo in stekla ji je v objem.

Matjažu se je tedaj posvetilo: » Pa saj to je ja Zala!«

»Pa je res ona! Se mi je zdela nekam znana. Toda zakaj je prišla?« je čudilo Kajo.

»Za kaj le? Ona jo poleg naju najbolje pozna. Pozna jo celo dlje kot midva. Torej bo pričala zanjo.«

»Seveda. Popolnoma možno! Že vidim, kako bo nakladala, kako dobra in plemenita ženska je Andreja, kako te nikoli ne bi razočarala, kako te ljubi… Komaj čakam da slišim to,« je povedala Kaja in se pri tem močno spakovala.

Zaslišal se je glas, ki je prej naznanil, da sodnik prihaja:
»Our discussion will be continued over one hour, because the judge has problems. Please, come back than.«

Vsi so bili jezni, da se razprava še ne bo začela, toda storiti niso morali ničesar. Sila narave je najmočnejša sila. Andreja in Zala sta odšli iz dvorane, ostali pa so se odločili, da bodo sedeli v njej, dokler se ubogi sodnik ne vrne. Pogovarjali so se o Matjaževi prihodnosti in o prihodnosti otrok. Vsi so ga namreč želeli razvedriti.

Andreja in Zala pa sta zavili v bližnjo gostilno in se usedli za mizo, ki je bila najbolj oddaljena od vrat ter okna, da ju nihče ne bi videl. Naročili sta si vsaka svoje šilce konjaka.

»Kaj boš povedala sodniku?« je zanimalo Zalo.

»Ne vem še. Edini cilj, ki ga imam je ta, da sebe predstavim kot žrtev psihičnega in fizičnega nasilja. Nekaj bom že povedala, da se bom sodniku zasmilila. Saj sem bila vendar vedno dobra igralka. In ti mi boš pri oblikovanju te zgodbe pomagala,« je ukazovalno odvrnila Andreja.

»Seveda, seveda. Se razume. Toda povej mi, kako boš dokazala to fizično nasilje? Saj vendar nimaš nikjer nikakršne modrice na telesu?« ni bilo jasno Zali.

»Ne vem, ne vem. Naročiva še vsaka en konjak, da bova lahko lažje razmišljali. Ampak tokrat dvojnega.«

Natakarica je kmalu prinesla konjak, medtem pa sta bile vsaka zatopljena v svoje misli. Konjak sta na hitro zvrnili vase in naročili še enega, ko sta ugotovile, da jima tudi ta runda ni prinesla nobene nove ideje. Naslednja pa je navdihnila Andrejo.

»Udari me! Daj, usekaj me na oko!« je rekla Zali.

»Kaj? Kaj naj storim? Zakaj pa to?«

»Za to, da bom lahko pokazala, da me mož resnično pretepa.«

»Nisi normalna! Daj naročiva še malo pijače.«

Andreja je tudi novo rundo zvrnila vase. Potem pa je opazila, da se v kotu gostilne par prepira o njunem izletu. Posvetilo se ji je, kaj mora storiti, da bo videti, kot da je bila fizično napadena.

Vstala se je in odšla do mize tega para. Začudeno sta jo gledala, Andreja pa je prijela moškega za kravato, ga potegnila zanjo, da se je vstal in ga poljubila.

Njegova ženska se je razjezila, najprej klofutnila njega, nato pa Andrejo z vso močjo boksnila v obraz, da ji je iz ustnice začela teči kri in zbežala iz gostilne rekoč:
            »I never want to see you again!«

Moškemu še zmeraj ni bilo nič jasno, bil je besen na neznano žensko, zaradi katere je pravkar izgubil svojo bodočo ženo in jo je v afektu besa udaril še on in potem stekel iz gostilne.

Andreja se je zadovoljna vrnila k Zali: »Vidiš, hik, tako se, hik, to počne!«

»Kaj? Ničesar nisem vi, vi, vide…« stavka ni mogla dokončati, kajti bruhnila je naravnost v Andrejo. 

»Hik! You bitch! Kako si upaš? Kako naj grem, hik, pobruhana na sodišče, hik? Poberi se, hik, kmalu se bo začela razprava, hik, greve še na, hik, wc, da se očedim za svojega moža! Predvsem, hik, pa za sodnika!«

Zala se je pobrala in odhitela za Andrejo, čeprav so se ji tla pod nogami majala. Dohitela jo je in prijeli sta se za roke, ter družno zavzeli cel pločnik, ko sta odhajali proti sodišču. Najprej sta odšli na stranišče, kjer se je Andreja uredila. Spili sta tudi veliko vode, da sta se vsaj malo streznili, Andreja pa je svoji majici priredila malo večji izrez.

Tik pred sodnikom sta prišli v dvorano, nato pa se je spet zaslišal glas: »The judge is coming. Please get up everyone.«

Sodnik je prišel, se odkašljal in začel razpravo.

(V nadaljevanju bo vse napisano v slovenščini, zaradi boljšega razumevanja)

»Prosim odvetnika osebe, ki želi ločitev, da pride in pove, zakaj je do tega postopka prišlo.«

Matjažev odvetnik je samozavestno stopil pred sodnika, kajti prepričan je bil, da ne more iti prav nič narobe. Zmagala bosta on in njegov klient. Tudi otroci bodo pripadli klientu.

»Moj klient se želi ločiti, kajti spoznal je, da se je njegova žena tako drastično spremenila, da ne more več živeti skupaj z njo. Meni tudi, da njeno obnašanje slabo vpliva na njune otroke.«

»Na podlagi česa pa je prišel do te ugotovitve?« je zanimalo sodnika.

»Predlagam, da svojega klienta kar pokličem na zatožno klop in naj sam predstavi svoj problem, gospod sodnik.«

»Se strinjam. Na zatožno klop kličem torej Matjaža Raztega.«

Matjaž se je še zadnjič spogledal s Kajo in v njenih očeh je začutil, da mu stoji ob strani in da mu skuša sporočiti, da sedaj ne more iti več nič narobe. Vstal se je in se odpravil za zatožno klop, se udobno namestil in za sodnikom ponovil prisego, da bo govoril vse tako kot se je resnično dogajalo in da bo vse, kar bo povedal resnica. 

»Torej, tako je bilo.. Moja žena je bila popolna. Bila je točno takšna žena, kot sem si jo želel kot mladi fant…«

S svojo pripovedjo je želel nadaljevati, a se je iz prve klopi slišal glasen: »Juhej!« Sodnik je grdo pogledal proti Andreji, a nihče ni ničesar komentiral. 
Rekel je samo: »Nadaljujte prosim, gospod Matjaž.«

»Torej.. Kje sem že ostal? Aha, ja. Bila je popolna žena, dokler nisem postal direktor muzeja in začel dobivati višje plače. Navadila se je, da sva si lahko privoščila prav vse. Težave pa so se začele kazati,  ko sva se začela pogovarjati o letošnjem dopustu, za katerega nisem imel več toliko denarja kot prej. Zaradi krize, veste. Ko sem ji sporočil, da bomo letos dopustovali v Sloveniji, na turistični kmetiji, me je najprej hudo nadrla, potem pa sploh ni govorila z menoj do prihoda na to kmetijo.«

Privoščil si je premor, da bi lahko spil požirek vode, iz klopi pa se je zopet slišal Andrejin glas: »Zakaj pa si spustil del, ko si mi primazal klofuto? Mislim, da bi gospoda spoštovanega, velecenjenega, sodnika tudi ta del zanimal. Kajne?«

Sodnik je bil sicer jezen, ker Andreja zopet prekinja zasliševanje, vendar ga je njen del zgodbe pritegnil: »Da, gospod Matjaž. Objasnite še to prosim.«

»Torej.. Tega nisem omenil, ker se to nikoli ni zgodilo. No, vsaj doma še ne. Prisežem, da je nisem udaril! Gospod sodnik, morate mi verjeti,« je sedaj že obupano prosil Matjaž.

»No, bomo videli. Prosim, nadaljujte svojo zgodbo, vi gospa, pa bodite tiho. Tudi vaš čas bo prišel, in takrat boste lahko povedali vse, kar želite.«

»Torej.. Udaril sem jo v Sloveniji, ampak po tem, ko mi je ukradla dva tisoč evrov, ki sem jih skrival med oblekami, da bi svoji družini privoščil nekajdnevni počitek v toplicah. Dvakrat je izginila iz kmetije, ne da bi povedala kam gre in iskala je neumne izgovore, potem pa sem ugotovil, da mi v denarnici manjka precej denarja. Sesedel sem se na tla in pod posteljo zagledal goro oblačil, čevljev, torbic, kozmetike in ne vem česa vsega še. Ko sem zahteval pojasnilo in ga nisem dobil pa sem jo udaril. Priznam. Toda bil sem ves iz sebe. Porabila mi je dva tisoč evrov. Mislim da to lahko razumete.«

»Aha, aha,« je zdolgočaseno zvenel sodnik. »Zakaj pa želite, da bi vi dobili skrbništvo nad otroci?«

»Veste, kot sem že prej omenil, sem sam direktor muzeja, Andreja pa je honorarno zaposlena kot turistična vodička. Kaj kmalu lahko izgubi službo. Potem ne bo več mogla skrbeti za najine tri otročičke,« je pojasnil Matjaž.

»In to je vaš edini razlog, zakaj bi vi radi otroke?« je vprašal sodnik.

»Da, mislim, da je to edini razlog ja.«

»Dobro. Gospod odvetnik, prosim pokličite novo pričo.«

Matjaž se je vstal in odšel proti svoji klopi. Vedel je, da razlog ni dovolj dober, da bi otroci res pripadli njemu. Toda na začetku je prisegel, da bo govoril samo resnico. Torej ni mogel ničesar dodati.

Odvetnik pa je že poklical soseda Johna in ji mu besedo, da pove, zakaj misli, da bi otroci morali pripasti očetu in ne materi.

»Veste, gospod sodnik. Sem sosed družine Razteg. Medtem, ko so bili na dopustu v Sloveniji, sva z ženo skrbela za njihovega psa. Pričakovala sva, da jih veliko dlje ne bo doma, potem pa so se nekega dne nepričakovano vrnili, toda brez Matjaža. Andreja je prišla k nama in rekla, naj ji vrneva ključe od hiše, da so sedaj doma in nihče ne rabi skrbeti več za psa. Vrnila sva ji torej ključe, brez dodatnih vprašanj. Ker sva videla, da moža ni zraven, pa sploh nisva želela več na obisk. Veste, če povem po pravici, Andreje nikoli nisva preveč marala. Vedno se mi je zdelo, da se preveč nosi, čeprav je navadno Slovensko kmečko dekle. Mislim, saj Slovenci so popolnoma v redu ljudje, vsaj kar se tiče Matjaža, Kaje in Gorana. Ampak Andreja.. V glavnem, da se vrnem na našo temo.. Čez nekaj dni pa se je Andreja odpeljala s svojim avtom in je sploh ni bilo nazaj. Mislila sva, da je otroke vzela s seboj. Nato pa je moja žena le nekega dne odšla na njihovo dvorišče, saj se ji je zdelo, da pes preveč laja in je iz hiše slišala otroške glasove. Preko zaklenjenih vrat se je pogovarjala z njimi in povedali so ji, da jim mati ni povedala, kam je šla in da jih je zaklenila v hišo. Omenili so tudi, da jim je popolnoma zmanjkalo hrano. Takrat sva želela poklicati policijo, a sta se na srečo pojavila Matjaž in Kaja. Mislim torej, da je Andreja popolnoma neodgovorna mati. Kajti, če bi imela vsaj malo moralne odgovornosti, ne bi pustila, da otroci umirajo od lakote v prazni hiši, popolnoma sami. To bi bilo to, gospod sodnik.«

»Hvala, za vaše pričanje. Kje pa je vaša žena? Bi lahko tudi ona pričala?« je zanimalo sodnika.

»Na žalost je ostala doma, da pazi na Matjaževo najmlajšo hčer in Kajinega najmlajšega sina.«

»V redu, naslednja priča prosim!«

Odvetnik je na klop poklical še zadnjo Matjaževo pričo, saj se Kajin mož ni želel izpostavljati pred množico ljudi, kajti bil je bolj sramežljive sorte. Kaja je prišla, prisegla, da bo govorila samo resnico, globoko vdihnila ter začela: »Kar je povedal sosed John o stradanju otrok popolnoma drži. Tisti dan sem prišla skupaj z Matjažem k njim domov in tudi na lastne oči videla, kaj je storila z otroci. Toda to vam je tako ali tako objasnil že on. Rada bi povedala, kako je vdrla v mojo hišo v Sloveniji, ko je izvedela, da je Matjaž pri meni. Bil je lep popoldan in sedeli smo na verandi, ko je pozvonilo pri vratih. Moja najstarejša hči je odšla, da bi odprla vrata in vstopila je Andreja in v rokah je držala pištolo. Besna kot ris je prišla na verando in od mojega moža, ki se ji je edini upal zoperstaviti, je zahtevala, da bi rada govorila z menoj, oziroma s svojim možem. Rekla mi je, da sem največja lažnivka in govorila nekaj o tem, da sem jaz kriva, da jo je mož zapustil in da sva se sigurno onegavila pri nas doma..«

Spet jo je prekinila Andreja, ki je sedaj že skočila izza klopi, pritekla do Kaje in jo poskušala udariti. Medtem je kričala: »Saj si! Saj si! Saj si! Že v mladosti si naju hotela ločiti! Zmeraj si mu govorila grde stvari o meni, da bi me pustil. A te takrat na srečo ni poslušal. Sedaj pa si ga zapeljala in podlegel je tvojim lažem! Lažnivka si, lažnivka, lažnivka!!« Toda še preden ji je uspelo zadeti Kajo, kajti mahala je na vse strani, kot da ne bi videla, kje Kaja sedi, sta jo ustavila dva varnostnika in jo odela v prisilni jopič, ter jo posadila nazaj na njen sedež.

Sedaj je bil sodnik že pošteno razjarjen: »Gospa Razteg. Povem vam, da če se ne boste takoj umirili, bom razpravo preklical in jo tudi končal v prid vašega moža. Brzdajte se prosim, kajti v nasprotnem primeru vam lahko dodelim tudi nekaj mesecev pripora.«

»Seveda gospod spoštovani in velecenjeni sodnik. Vas popolnoma razumem in se iz srca opravičujem. Od sedaj naprej bom tiho, čeprav moram povedati, da se ta pra, mislim ženska laže, jaz pa govorim resnico, gospod sodnik,« je postala mila Andreja.

»Dobro, dobro, ampak pustimo gospe Kaji, da pove svoje. Prosim, nadaljujte. Mogoče lahko poveste še kaj o mladosti. Kajti razumel sem, da par poznate že od prej?«

»Seveda, seveda. Z Matjažem sva prijatelja že od tretjega razreda osnovne šole. Pravzaprav sem ju spoznala jaz. Andreja mi je nekega dne pisala na spletni strani in začeli sva si dopisovati. Potem pa sem ji ga predstavila. Vedno sem delala v njuno dobro, ko sem ugotovila, da sta si všeč. Nikoli ju nisem želela ločiti, ampak sem jima želela srečo v ljubezni. Na poroki sem bila Matjaževa priča. Spomnim se, da me že takrat ni marala in je mislila, da ji želim speljati moža, čeprav sem bila sama že srečno poročena in v visoki nosečnosti. Moje in moževo poročno darilo – najnovejši sokovnik – mi je zagnala v glavo, da so me morali peljati k zdravniku. Potem pa se tako nismo več videli. Z Matjažem sva si sicer dopisovala po elektronski pošti, dobrih prijateljev ni moč pozabiti, saj veste. Ampak nje pa nisem videla vse do takrat, ko je vdrla k nam. Matjaža popolnoma razumem, da se želi raziti z njo. Ne razumem pa, kako je lahko tako dolgo sploh zdržal skupaj z njo. Jaz že ne bi mogla. Mislim pa tudi, da ni dobra mati. Ne morem komentirati, kako se obnaša do svojih otrok, vem pa, da je mojega malega sina žalila in mu pravila, da je pamž. Ne vem kako bi lahko imela rada samo svoje otroke, z drugimi pa takole govorila. No, to bi bilo vse, gospod sodnik,« je zaključila Kaja.

»Prav. Imeli bomo pet minut odmora, da preberem zapisnik, nato pa nadaljujemo še z gospo Andrejo in njenimi pričami. No, kolikor vidim je tu samo ena priča. Torej bomo kmalu končali.«

Sodnik je odšel iz dvorane, Andreja pa je imela še zadnji posvet s svojim odvetnikom, ki se mu je sedaj že dozdevalo, da Andreja ni čisto pri sebi, da je morala biti pijana. Kar naravnost jo je vprašal:

»Se opravičujem, toda ali ste mogoče kaj pili?«

»Kdo je pil? Jaz? Pazite vi, da vas ne odpustim!« je vzrojila Andreja.

»Prav, prav gospa. No povejte mi. Še veste, kaj sva se pogovarjala včeraj po telefonu. Kaj morate povedati, ko vas pokličejo na zatožno klop?« jo je vprašal.

»Seveda, saj nisem neumna!«

In ponovno je vstopil sodnik:
»Lahko začnemo, prosim?«

Vsi so mu rahlo prikimali. »Torej prosim odvetnika gospe Razteg, da pride in na kratko predstavi njihovo stran.

          »Pozdravljeni. Torej moja klientka meni, da so vsi, ki so sedeli pred vami, gospod velecenjeni sodnik, povedali prikrojeno resnico. Njen mož ni niti omenil tega, da jo je psihično in fizično mučil, da je prav tako velikokrat udaril svoje otroke, gospa Kaja pa ne prizna, da se je močno trudila, da ju loči. To bi bilo to, gospod sodnik. Ali lahko sedaj pride moja klientka?«

         »Prosim, prosim,« je odvrnil sodnik.

         Andreja je v prisilnem jopiču odšla proti zatožni klopi in se pri tem nekajkrat nevarno zamajala. Prisegla je, da bo govorila samo resnico in začela:
         »Torej, da začnem na začetku, gospod velespoštovani sodnik. Res je, da naju je Kaja spoznala in za to sem ji bila dolgo hvaležna. Toda kmalu se je odločila, da mi bo začela metati polena pod noge. Kakšna polena, bile so skale! Matjažu je lagala o meni in si izmišljevala najbolj grozne stvari. Veste, kolikokrat sem jokala zaradi njega? Vprašajte Zalo. Kajne Zala?«

         Zala se je v klopi zadrla: »Tako je! Točno tako!«

         »No, ampak na srečo sem s svojimi čari vedno uspela pridobiti Matjaževo srce nazaj. Pisala sem mu romantične zgodbe, mu kupovala draga darila. Storila sem vse, da bi videl kako zelo rada ga imam. Zala vam lahko pove, koliko denarja sem zapravila zanj. Za darila in za prevoze v njegov domači kraj. Kajne?«

         »Da, drži. Cele štip… Hik.. Štipendije!« je odvrnila Zala.

         »Toda ona je bila ljubosumna. Veste, tisti sokovnik nama je podarila s skritim namenom. Želela mi je povedati, da sem debela! Točno to je želela! In ko mi je po poroki izrekla čestitke, me je klofnila. Zala lahko potrdi, kajti bila je zraven.«

         »Seveda! Focanala jo je, tako da je mene..« a stavka ji ni uspelo končati. Njena glava je omahnila in slišalo se je samo še: »Zzzzzzzz.«

         »Kaj se pa sedaj dogaja? Kako lahko priča zaspi med razpravo? In zakaj že ves čas vonjam alkohol? Ali je kdo pijan?« je vprašal sodnik. Toda odgovora ni dobil. »Prosim, gospod varnostnik, pojdite po napravo za preverjanje vsebnosti alkohola in preverite pri vseh prisotnih. Medtem bomo razpravo nadaljevali, priča od gospe pa žal ne bo smela pričati. Gospa Andreja prosim, nadaljujte.«

         »Seveda bom nadaljevala. No, torej! Kaja me ne mara! In moram povedati, da nikoli nisem kradla moževega denarja. Sposodila sem si ga. Res, želela sem mu ga vrniti in mu to objasniti, vendar me je takrat udaril, zato sem zbežala v kopalnico, da bi se zavarovala. Pri tisti ženski pa sem grozila z vodno pištol'co in grožnja je bila tako malo za hec, saj veste. To pa bi bilo to. Oprostite, ampak meni je malo slabo. Želela bi povedati samo še naslednje. Dragi moj mož, ljubim te z vsem svojim srcem, vso dušo in celim telesom! Brez tebe mi živeti ni,« je še dodala in se useknila v rokav svoje majice.

         Nato je prišel  varnostnik in začel preverjati, kdo na sodišču naj bi bil malo vinjen. Začel je s stranjo na kateri se je nahajal mož, vendar tam ni bilo nikogar vinjenega. Priče Zale mu sploh ni bilo potrebno preverjati, kajti sedaj je že ležala na klopi in iz ust ji je smrdelo kot v vinski kleti. Ostala mu je samo še Andreja, ki pa se je preizkusu upirala:

         »Kako lahko mislite, da bom jaz, ki se borim za mojega ljubečega moža in najino globoko ljubezen in za najine otroke, ki so moje krvi, prišla na sodišče vinjena?«

         Toda sodnik je zahteval, da preverijo tudi njo. Izkazalo se je, da je tudi ona močno pogledala v kozarec pred razpravo.

         »Hvala, gospod varnostnik, lahko greste. Čas je, da se posvetujem z obema odvetnikoma in čez 15 minut vam pridem sporočiti, kako smo se odločili. V normalnih okoliščinah bi morali poklicati še otroke in poslušati še njihovo mnenje, toda menim, da smo danes videli dovolj. Sedaj pa oprostite in se vidimo čez 15 minut.«

Sodnik je skupaj z odvetnikoma odšel, Andreja pa je odšla do Zale in se začela dreti nanjo. Če ne bi bila v prisilnem jopiču, bi jo verjetno z največjim veseljem zadavila:

         »Kako si lahko zaspala! Se zavedaš, da si zasrala mene, moje otroke in mojo prihodnost! Brez tebe bi sigurno bolje odnesla na sodišču! Samo zaradi tebe je sodnik zahteval preiskavo alkohola! Da veš! Ne maram te! Spravi se ven in da te nikoli več ne vidim tukaj! Zame ne obstajaš več! In želim ti, da bi tudi tebe zapustil mož, da bi izgubila službo in zmrznila na ulici!«

         Po tem se je umirila, se usedla nazaj na svojo klop in začela jokati.

         Matjažu se je zasmilila, Kaji je zašepetal: »Se lahko pogovoriva? Zunaj.«

         »Seveda,« je odvrnila Kaja in skupaj sta odšla ven.

         »Si še zmeraj prepričana v to, da sem storil prav, ko sem zahteval ločitev? Si videla kako jo je vse skupaj prizadelo?« je vprašal.

         »Pa kaj ti je, Matjaž? Saj vidiš, kako se obnaša. Ni pri pravi, ti povem. Nikoli ni bila. Jaz sem ji metala polena, oziroma se opravičujem, skale pod nogami. Tepel si jo in vajine otroke. Poglej, mi smo govorili resnico, ona pa je lagala kot pes teče. Ne zasluži si te. Verjemi mi,« ga je poskušala pomiriti.

         »Že, že. Toda vseeno mislim, da sem bil prestrog. Mogoče bi se moral samo pogovoriti z njo in bi se poboljšala.«

         »Ali niti tega neštetokrat poskušal?«

         »Sem, vendar…«

         »Nič vendar! Ravnal si prav! Ne zasluži si te in konec! Sedaj pa nehaj in bodi ponosen nase. Pridi greva nazaj, kmalu se bo vrnil sodnik,« je bila Kaja odločna.

         »Pa.. Si prepričana?« Matjažu še vedno ni dalo miru.

         »Sem,« se mu je nasmehnila Kaja in Matjaž ji je preprosto moral verjeti. Ona mu nikoli ne bi lagala. To je vedno vedel.

         Sodnik je vstopil, počakal da sta se odvetnika usedla vsak na svoje mesto in začel:

         »Odločitev ni bila težka. Iz pripovedi prič smo lahko videli, kakšna je gospa Razteg. Potem pa je vse skupaj potrdila še s svojim odnosom tukaj na sodišču in s tem, da je prišla na razpravo močno vinjena. Moja prva odločitev je, da gospa Razteg preživi pol leta v našem ženskem zaporu in dopoldan opravlja družbeno koristna dela. Kakšno delo vam bodo dodelili, se boste pogovorili s svetovalno delavko v zaporu. Prav tako vam ne pripada nič gospodovega premoženja in v hišo se lahko vrnete samo še toliko, da vzamete svoje stvari. Prav?« se je obrnil k Andreji, ki je začela še bolj glasno jokati. Potem pa se je z nasmeškom obrnil na drugo stran in nadaljeval:
         »Vam, gospod pa ostane vso materialno premoženje in vaše največje bogastvo. Otroci so popolnoma vaši. Vidim, da sta se vaša sinova razveselila ob tej novici. Kako in kolikokrat bodo imeli dovoljenje do obiska matere se bomo pogovorili šele po tem, ko gospa odsluži svojo kazen,« segel je po kozarcu, da bi se odžejal, a je isto količino vode, kot jo je prejel v usta, tudi izpljunil, kajti v dvorano sta vdrla dva otroka. Za njima pa je zasopihana prišla še starejša gospa, ki se je kar takoj začela opravičevati:

         »Oprostite, gospod sodnik in vsi v dvorani. Veste, gospod sodnik punčka je Matjaževa, fantek pa Kajin. Pustili so ju doma, ker naj bi bila razprava preveč dolgočasna zanju. Poleg tega pa mali Lukec tudi ne razume angleščine. Najprej se je zdelo, da jima je prav, da se bosta lahko še naprej igrala. Bila sta zunaj na pesku in gradila gradove, jaz pa sem gledala televizijsko oddajo o zdravju. Mimogrede, ali ste vedeli, da mačje predenje dobro vpliva na počutje lastnikov? Mislim, da si jo bom kar umislila. Želim biti namreč še dolgo zdrava! No kakor koli, igrala sta se, potem pa sta na enkrat pritekla v dnevno sobo, iz predala nekaj vzela, nisem videla točno kaj, kajti takrat so ravno govorili to o zdravju in stekla nazaj ven. Potem pa sem slišala grozno hupanje v mojem avtomobilu in šla sem pogledati, kaj se dogaja. Otroka sta bila v avtomobilu in pritiskala na hupo. Šla sem in odprla vrata ter vzela ključe. Joj, a veste kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi ubogima otrokoma uspelo vžgati avto in bi po pomoti pritisnila na gas? Raje ne razmišljam o poškodbah, ki bi si jih lahko nakopala, če bi se zaletela v steno! Potem sem ju vprašala zakaj to počneta in Lucy mi je povedala – Lukec namreč ne zna angleško, jaz pa ne razumem niti besedice slovenščine – da bosta tako dolgo pritiskala na hupo, dokler ju ne odpeljem na sodišče. Njo zanima, kaj se bo zgodilo z mamico, dobro to razumem, veste. Majhna je še in navezana na svojo mamico. Tudi jaz sem bila navezana na svojo, ko sem bila še tako mlada, veste. Joj, kje so že ti lepi stari časi. Vam povem, da smo se imeli veliko bolje kot današnji otroci. No pa kakor koli, rekla sta da ne bosta nehala, dokler ju ne pripeljem. In kaj mi je ostalo. Sedaj smo tukaj. Upam, da ne zamerite preveč, gospod sodnik, ampak saj veste kakšni so otroci, moraš jim ugoditi, če ne, ti pojedo vse živce, ki jih premoreš. No to bi bilo to. Pa res ne zamerite, gospod sodnik!«

         »Seveda, seveda! V redu je gospa, vse vam oprostim, zdaj pa moram iti. Narava zopet kliče! Razprava je končana. Hvala za sodelovanje. Na svidenje!«

         Spet je stekel iz sobe, varnostniki pa so prišli po Andrejo, da bi jo odpeljali v zapor. Njena zadnja želja pa je bila, da še zadnjič objame svoje otroke in tega ji res niso mogli preprečiti. Lucy jo je objela s solzami v očeh, kajti vedela je samo to, da ji želijo odvzeti mamico. Dvojčka sta jo objela zadržano, ko pa je želela objem še od svojega sedaj že bivšega moža pa se je ta samo obrnil stran od nje in zapustil dvorano s sklonjeno glavo.

         Andreja je bila obupana, toda sedaj ni mogla ničesar več storiti. Morala je preživeti kazen in upala je, da ji bo čas prestajanja kazni hitro pretekel. Prvi teden si je označevala črtice in tako štela dni, ki jih je preživela v svoji celici. Ves čas je premišljevala o sebi, možu in njunih čudovitih otrocih. V njej je še zmeraj tlela jeza na Kajo, kajti še zmeraj jo je krivila za vse svoje probleme.

         Socialna delavka ji je našla delo v domu za ostarele, kjer je delala kot čistilka. Hkrati pa je morala kdaj pa kdaj pomagati pri tuširanju starejši ljudi. Pri svojem delu je trpela. Rada je sicer delala z ljudmi, vendar ne na tak način. Komaj je čakala, da odsluži svoje in odide na svobodo. Toda bolj ko je čas tekel in manj časa kot je bilo do izpustitve, bolj jo je skrbela prihodnost. Izgubila je dom. S svojo plačo si bo sicer lahko privoščila majhno stanovanjce, toda na tako veliki nogi ne bo več mogla živeti. Najbolj hudo pa ji bo zaradi njenih otrok, za katere sploh ne ve, če jih bo lahko še kdaj videla. In nikoli je več ne bo nihče imel tako rad kot Matjaž.

         Matjaž in otroci so jo na začetku zelo močno pogrešali. Kaja, Goran in Luka so kmalu odšli nazaj v Slovenijo, kajti tam so jih čakali vrtec ter služba. In za njimi je ostala velika praznina. Še posebej za navihanim Lukcem. Lucy je tako izgubila svojega mlajšega bratca, Luka pa starejšo sestrico, ki se je tako rada igrala z njim. Toda tudi njihov svet se je začel postavljal na noge. Soseda Mary in John sta vedno z veseljem priskočila na pomoč, kadar je bilo to potrebno. Matjaž se je poglobil v svoje delo v muzeju, kajti organizirali so novo razstavo, ki je postala velik hit tudi izven meja njihove države. Otroci pa so zagrizli v šolsko delo, da bi bili najboljši in nekoč tako uspešni kot njihov oče.

         Kaja in Goran sta z težavo zapustila Windsor, saj sta se navadila na tak način življenja, kot ga živijo tamkajšnji prebivalci. Toda komaj sta čakala, da bosta lahko objela tudi ostala dva otroka, ki sta zaradi šole morala ostati doma. In komaj sta čakala, da bosta lahko spala v svoji udobni postelji.

         Z večjo težavo je slovo prejel Luka, ki je jokal vse od Matjaževe hiše pa do vrat njihove domače hiše. Staršem ga nikakor ni uspelo pomiriti. Ničesar ni hotel jesti, ne piti in ničesar ni rekel. Ko pa je doma zagledal svojo sestro in brata, ju je z veseljem objel, potem pa je stekel do Kaje in ji rekel:
         »Ves, mami. Blat in sestla sta v ledu, ampak Luc je boljsa. Njo imam laje, kel se ona bolj lada igla z mano. Moja blat in sestla pa se noceta iglati vedno. Tako da mi je tukaj dolgcas. Mami, poloci se z Maticem!«

         »Kakšnim Maticem? S kom naj se poročim? Pa saj ti imaš očka, Luka! Najboljšega očka!« je bila presenečena Kaja.

         »Maticem, ocijem od Luc,« je odvrnil Luka.

         »Zakaj, Luka, saj imaš očka?«

         »Seveda imam, ampak tako nimam Luc za sestlico. Saj pa lahko imam dva ocija in tli blate in tli sestle. Daj mami poloci se z Maticeeem… Jaz bi novo sestlico,« je vztrajal še naprej Luka, medtem pa je v sobo vstopil tudi Goran.

         »Oci, leci mamici, da ne bos jezen, ce se poloci z Maticem, ane? Jaz bi mel sestlico.«

         »V redu, Luka. Kaja, ljubica, lahko se poročiš z Maticem, kdorkoli že pač to je, da bo Lukec imel sestrico,« je rekel Goran in se smejal.

         »Prav. Luka zdaj pa spat!« je še rekla Kaja in poljubila svojega moža.

         Luka pa je veselo stekel gor v sobo in se drl: »Novo sestlico bom dobil, novo sestlico, novo sestlico!« 

*******************

Vsi so se navadili na nov način življenja. Na Andrejo so kar nekako pozabili, toda ona ni pozabila na nikogar od njih. Želela je pridobiti svoje otroke nazaj in vedela je, da ji bo to uspelo samo, če si uredi življenje in ga postavi na trdne temelje. Imela je trden cilj, za katerega se je bilo vredno potruditi. Ko pride ven, bo odšla naravnost do svojega šefa, se z njim pogovorila in zahtevala da ji dodeli dodatna vodenja. Za začetek mogoče kakšnega izven države, da bo zaslužila več. Tudi njemu bo pokazala, da se je spremenila in da je postala zaupanja vredna turistična vodička. Potem si bo poiskala majhno stanovanjce v  mestu in si ga lično uredila. Ne preveč razkošno, kajti toliko denarja ne bo imela, bo pa lepo kot v kakšni izložbi s pohištvom, ki jih je v mladosti tako rada opazovala. In na koncu bo s svojim novim načinom življenja pridobila nazaj svoje otroke, jih razvajala in jim pokazala, da je najboljša mama na svetu. Tako se bo počasi prikupila nazaj tudi svojemu dragemu. Življenje pa se bo vrnilo na stare tire.

Dan njenega izpusta je sonce prijetno sijalo in narava se je prebujala. Andreja pa se je samozavestno in polna optimizma podala na pot proti svoji agenciji. Odpravila se je naravnost proti direktorjevi pisarni, čeprav so jo sodelavke malo čudno gledale, pa tudi pozdravili je niso ravno vsi, ki jih je srečala. Ko je prišla do direktorjeve tajnice jo je veselo pozdravila:
            »Pozdravljena! Me lahko prosim najaviš k šefu? Prišla sem se pogovorit.«

»O poglej jo, zapornico. Šef je že spraševal po tebi. Mislim, da bi se tudi on rad pogovoril s teboj, kar pojdi naprej,« ji je odvrnila.

Andreja je potrkala na vrata pisarne in vstopila.

»Pozdravljena!« ji je rekel direktor, ko se je vstal, da bi ji podal roko.

»Dober dan, gospod šef,« mu je veselo odvrnila.

»Opa, mislim, gospa Andreja, da ta naziv ne drži več.«

»Kako to mislite? Niste več direktor te agencije? Koga pa je zdaj doletela ta čast, gospod?« je bila začudena Andreja, ki namiga ni razumela.

»Ne, ne gospa Andreja. Jaz sem še zmeraj direktor, narobe ste me razumeli,« ji je odvrnil direktor, ki ga je vsa stvar začela zabavati.

»Kako pa potem? Ali ste me povišali v vašo tajnico? Se vam je le posvetilo, da tale avša pred vašimi vrati ni primerna za to delo? O, kakšna čast, res hvala vam za zaupanje!« je bila vzhičena Andreja, ki je bila prepričana, da pravilno dojema namige, ki jih je dajal.

»No, gospa zdaj vas imam pa dovolj, veste. Samo malo počakajte,« se je direktor obrnil k velikemu kupu papirja na svoji mizi in začel brskati po njem. »Prepričan sem, da bi moral.. Še danes sem podpisal list.. Nekje tukaj bi moral biti.. Aha! Ga že imam!«

»To mislite pogodbo, ki ste jo sestavili zame, da jo podpiševa? Joj, kako ste pozorni, da ste vedeli, da se bom točno danes vrnila!« je Andreja še kar vztrajala.

»No ja, saj je res neke vrste pogodba, veste. Hehe.. No, usedite se, prosim,« je rekel in se tudi sam usedel na svoj stol in ji podal papir, ki ga je našel.

»Preberite prosim in podpišite. Veste, rad bi čim prej končal in mislim da sem napisal dovolj podrobno pojasnilo moje odločitve, tako da ne bo dodatnih vprašanj.«

»Seveda, seveda gospod! Že berem!« toda Andreji se je branje ustavilo že pri zadevi. Namesto, da bi tam pisalo kaj o napredovanju, je pisalo, da jo agencija odpušča. V očeh so se ji nabrale solze in komaj je izrekla vprašanje:

»Toda gospod, zakaj pa sedaj to? Vedno sem bila vestna delavka. Mislim, da se nihče ni pritožil nad menoj!«

»Seveda, seveda, vendar je bilo to vse včasih. Povejte mi, kako naj imam zaposleno vodičko, ki je odvisnica od alkohola, ki svojemu možu in prijateljici grozi s pištolo in ki je bila v zaporu. Mislim, da za vas na tej agenciji ni več prostora. Prosim podpišite in končajva,« je bil strog direktor. 

 Andreja je s težavo prijela za pisalo in se približala papirju, da bi podpisala, toda še zadnjič je poskusila omehčati direktorjevo srce:
         »Toda, gospod direktor, mož me je zapustil in mi vzel moje ljube otroke, vrgel me je iz mojega doma, nikamor ne morem iti. Vse kar mi je ostalo je ta čudovita služba, ki jo tako rada opravljam, sedaj pa mi vi želite vzeti še to. Kako morete biti tako brezsrčni, gospod direktor? Sesul se mi je svet! Razumete? Sesul! Kam naj grem?«

»Bodimo razumni, jaz nimam pri tem prav ničesar. Skrbeti moram samo, da delo poteka nemoteno in da se nihče ne pritoži nad našimi delavci. Odpuščeni ste. Žal. Podpišite,« je ostal trden.

Ni ji preostalo drugega, kot da podpiše. Podpis ni bil niti malo podoben njenemu pravemu podpisu, a direktor je bil zadovoljen z njim.

Rekel ji je samo še: »Hvala lepa in nasvidenje.«

Mislil je, da se bo vstala in odšla iz pisarne, toda Andreja je še naprej sedela na stolu in glasno jokala. Dodal je torej še: »Lahko greste, hvala. In vso srečo!«

Videla je, da ji ne preostane nič drugega. Vstala se je, odšla ven in močno zaloputnila z vrati. Pripravljala se je, da zbeži iz agencije in se ji nikoli več ne približa, toda ustavila jo je tajnica.

»Počakaj! Tole ti moram dati. Notri je tvoja odpravnina. Pa srečno!«

Andreja je z jezo pograbila kuverto in stekla iz agencije. Tekla je dokler ni bila preveč utrujena. Sploh ni razmišljala kam teče in kam bo prišla. Toda ko se je ustavila je videla, da se nahaja v domači ulici. Vedela je, da je ura takšna, da doma nikogar, a se je vseeno odločila, da odide do domačega praga in počaka, da se kdo vrne. Usedla se je na stopnice pred vrati in tiho jokala. Izza vogla je pritekel pes in začel glasno lajati. To je zbudilo pozornost pri Matjažu, ki je ta dan zaradi bolezni ostal doma. Odšel je pogledat kaj se dogaja, da je pes tako glasen. Pred vrati ga je čakalo presenečenje. 

»O, kaj pa ti tukaj?« je začuden vprašal.

»Prišla sem pogledati, če hiša še stoji,« je poskušala pogumno zveneti Andreja.

»Aha, no vidiš, da stoji, sedaj pa lahko greš.«

»Pa po stvari, ki so ostale v hiši in mi pripadajo sem prišla, to je moja pravica, se spomniš?«

»Se, se. Toda kam jih boš dala? Saj nimaš avta. Tudi tvojega sem kupil jaz. Jih boš nosila v vrečah?« je vprašal Matjaž.

»Seveda jih bom. Samo da jih dobim. Veš, v lep spomin na vas mi bodo, ko se ne bomo videli. Lahko sedaj grem po njih?« je vprašala.

»Hm.. Veš kaj? Malo počakaj tu,« je rekel Matjaž, zaprl vrata in jih tudi zaklenil. Odšel je v zgornje nadstropje, v sobo v katero je zmetal vse ženine stvari, odprl okno, čezenj vrgel nekaj velikih vreč za smeti, nato pa je začel metati še vse ostale stvari. Ko je končal je bil zadovoljen sam s seboj.

Spodaj pa se je Andreja prestrašila, ko ji je na glavo padla prva vreča, gledala je gor proti oknu in čakala kaj se bo še zgodilo. Potem pa se je na srečo premaknila stran od okna, kajti dol je priletela škatla polna njenih čevljev, pa obleke, knjige, njena blazina.. Vse, kar si je kadarkoli kupila, se je znašlo pred njo na tleh. Vse to jo je zlomilo. Sesedla se je na tla in jokala. Potem so se vrata znova odprla. Ven je zopet prišel Matjaž:

»Tako, tukaj imaš vse skupaj. Veš, lahko si mi hvaležna, da ti tega ni potrebno nositi po stopnicah. V vseh teh letih se je nabralo kar nekaj stvari. Prosim da jih pobereš in odneseš. Vse, kar bo ostalo tukaj po četrti uri, bom pobral jaz in odnesel na kakšno dobrodelno ustanovo. Mislim, da me bodo zelo veseli. Pa vse srečo!« Zaprl je vrata in ji tako dal vedeti, da z njo ne želi imeti ničesar več.

Andrejo je to še bolj sesulo. Do poldneva je samo sedela tam sredi zelene trate, za katero je nekoč skrbela z veliko mero ljubezni in se smilila sama sebi. Nato pa se je odločila, da se bo nekoč svojemu možu maščevala. Vendar so bile te rane sedaj še preveč sveže. Maščevala se mu bo takrat, ko bo to najmanj pričakoval. Vstala se je in začela brskati po kupu svojih stvari, da bi izbrskala najnujnejše. Spakirala si je dva kovčka in eno ročno torbico, potem je preštela odpravnino in se odločila, da odleti v Slovenijo in tam začne novo življenje. S taksijem se je odpeljala do letališča in imela je srečo, kajti dobila je zadnji prosti sedež na letalu, ki je letelo proti Sloveniji že čez eno uro. Medtem, ko je čakala, je odšla v restavracijo, pojedla kosilo in izklopila misli. Misli je imela izklopljene tudi na letalu, saj je brala svojo najljubšo knjigo, ki ji je kadarkoli prišla pod roke: Kako postati bogat.

Toda, ko je letalo pristalo na slovenskih tleh in ga je morala zapustiti, je prišel čas za odločitev. Kam sedaj? Edina, na katero se je lahko obrnila je bila Zala. Toda po tistem, ko jo je nesramno nadrla na sodišču ni mogla do nje in jo prositi za pomoč. Lahko bi šla tudi do staršev, a onadva ne vesta ničesar o njenih težavah. Še vedno mislita, da je njuna punčka najbolj srečna nevesta na celem svetu.

Dolgo je premišljevala, kaj naj stori in se na koncu odločila, da vseeno poskusi srečopri Zali. Zala je živela v Ljubljani, kar pomeni, da je bila pri njej v 10 minutah, do staršev pa bi potrebovala vsaj dve uri vožnje.

Pred njenimi vrati se je obotavljala. En del ji je govoril, naj že enkrat pozvoni, drugi del nje pa se je bal vnovične zavrnitve. Toda ker je bila že tam, je pač pozvonila. Odpret ji je prišla Zala, ki je takoj, ko je videla, kdo stoji pred vrati, hitro zaprla vrata. Andreja se ni predala. 'Obesila' se je na zvonec in ni odnehala zvoniti, dokler Zala ni prišla nazaj ven.

»Zakaj si mi zaprla vrata pred nosom. prijateljica?«

»Pha, kakšna prijateljica? Se spomniš, da sem jaz kriva, da si izgubila moža in otroke?« je zaničevalno odvrnila Zala.

»Se. Ampak, poslušaj! Sedaj nujno potrebujem tvojo pomoč in streho nad glavo. Pomagaj mi!«

»Išči pomoč pri kom drugem, bivša prijateljica.« Pridevnik bivša je še posebej poudarila in ob tem jo je doletela Andrejina klofuta. Ni ji ostala dolžna, zato ji je klofuto vrnila in stekla nazaj v hišo, ter zaklenila vrata hiše. Andreja je zopet začela zvoniti, a ni zvonilo dolgo, kajti Zalin mož je izklopil zvok na zvoncu. 

Ostalo ji ni torej nič drugega, kot da pobere svoje stvari in poišče avtobus do kraja, kjer živita njena starša in jima vse prizna. Celo pot do njiju je prejokala in klela samo sebe, ker je storila toliko hudega, da je sedaj nihče več ne mara.

Doma sta jo starša sprejela odprtih rok za nedoločen čas. Andreja je na začetku preživela vse dneve doma, v svoji sobi in ni želela z nikomer govoriti, toda čez nekaj časa se je postavila na noge, si poiskala novo službo, kjer je veljala za eno boljših uslužbenk in si varčevala denar, da bi si nekoč lahko kupila svojo hišo. Na svojega moža sploh ni več mislila, pogrešala je samo svoje otroke. Obžalovala je, da ne more opazovati njihove rasti. Pogrešala je navihano Lucy, ki jo je vedno znala spraviti v dobro voljo. Upala je, da jo bodo otroci, ko malo zrasejo poiskali.  

V službi si je čez nekaj let poiskala novega moža, ki sicer ni bil tako uspešen kot Matjaž, toda imela ga je resnično rada. In močno se je trudila, da ne bi več ponovila napake, zaradi katere je izgubila svoje staro življenje.

******************

Kaja je preden je odšla spat morala nujno vse, kar ji je Luka ta večer povedal, sporočiti Matjažu. Vedela je, da ga bo to vsaj malo razvedrilo. Napisala mu je dolgo elektronsko sporočilo, v katerem mu je povedala, kakšne želje ima njen najmlajši sin, kako je vesela, da ju je usoda ponovno zbližala ter se mu zahvalila za vse, kar so doživeli pri njemu doma. Na koncu mu je zaželela še srečno življenje brez njegove žene in mu povedala, da se lahko kadarkoli obrne nanjo. Koje končala s pisanjem, se je šla stuširat in skočila v posteljo, ter se tesno privila k svojemu možu. Bila je srečna, da ga je nekoč davno spoznala. Zaradi občutkov, ki so je prevzemali mu je preprosto morala reči:

»Dragi, najboljši mož si! Ljubim te!«

In sladko sta zaspala. Naslednji dan pa sta odšla vsak v svojo službo. Življenje je teklo dalje. Bili so srečna družina. Matjaž in Kaja pa sta si še naprej dopisovala in si preko pošte povedala vse, kar se jima je dogajalo v življenju. Dogovorila sta se, da se med počitnicami obiščejo, kajti Luka in Lucy sta se na vsak način želela videti.

Družini sta jima ustregli in svoja življenja organizirali tako, da so prišli v Slovenijo Matjaž in njegovi otroci, naslednji mesec pa v Windsor Kaja in njena družina. Hiši sicer nista bili tako veliki, da bi lahko uživali v udobju, vendar so se prilagodili in kupili dodatna ležišča.

Ko so bili v Sloveniji, so se otroci velikokrat odločili taboriti zunaj pred hišo. Dolgo so bedeli in se pogovarjali. Ločili so se na dva tabora. Lucy in Luka sta se držala bolj zase in se igrala, starejši pa so se družili za sebe in kdaj pa kdaj šli tudi na kakšne zabave.

Kadar so Razlagovi bili v Sloveniji so šli za kak dan obiskat njihovo mamo, vendar Matjaž nikoli ni šel z njimi in Andreja se nikoli ni odločila, da jih tudi ona obišče na njihovem, včasih skupnem, domu. Zdajšnje življenje je uživala in ni ga želela mešati s preteklostjo, čeprav je bila vseh obiskov svojih otrok zelo vesela. 

********************

Leta 2044 pa je na Kajino družino legla temna senca. Goran, ki je bil po poklicu arhitekt je nekega dne odšel na novo gradbišče, za katerega je narisal načrte. Dvigalo za tramove se je ustavilo in teža tramu je strgala vitel, ki je držal tram. Tram je začel z vso hitrostjo padati. Skupina gradbenikov je skupaj z Goranom preučevala načrte in se pogovarjala o nadaljnjem delu ravno pod tem tramom. A nihče si ni mislil, da bi se lahko zgodilo, da ta tram pade na njih. A je.

Slišali so opozorilo, da naj se umaknejo, a so bili prepozni. Od skupine šestih se je uspel rešiti samo en. Pred njegovimi očmi je tram pod svojo težo zmečkal njegove sodelavce. Imel je še toliko moči, da je poklical na pomoč, nato pa padel v nezavest. Ostali so poklicali rešilce, ki so jih trudili želeli rešiti, a je bilo za vseh šest prepozno.

Kaja je bila tistega dne v službi. Ravno je v razredu svojim učencem razlagala osnovne matematične operacije, ko je na njihova vrata potrkala podravnateljica in jo prosila, da stopi z njo na hodnik.

»Klicali so iz bolnice. Zdravnik pravi, da želi govoriti s teboj. Ne vem kaj je narobe in za kaj te kličejo, ker mi ni želel ničesar povedati. Kar pojdi v mojo pisarno in se pogovori. Jaz bom medtem popazila na disciplino v razredu.«

Kajo je stisnilo v prsih. Truditi se je morala, da je sploh lahko še dihala. Tiho je prišla v pisarno, v roke vzela slušalko in rekla:

»Prosim, Kaja Grom pri telefonu. Želite?«

»Dober dan, gospa Kaja. Žal mi je, a moram vam sporočiti, da je vaš mož mrtev.«

Kaja je izpustila slušalko iz rok in se usedla na podravnateljičin stol. Začela je jokati, a se je prisilila, da je ponovno pobrala slušalko in vprašala zdravnika:

»Kako, kako se je moglo to zgoditi?«

»Veste, na delu.. Tram je padel nanj in na skupino gradbincev… Zmečkalo jih je.. Žal mi je.«

Kaja je slušalko z vso silo vrgla na mizo in glasno zajokala. Ni mogla verjeti, da njenega moža ni več. Zanjo je bil to konec. Brez njega ne more živeti. On je njen vir življenja.

Jok je slišal ravnatelj v sosednji sobi in je prišel pogledat kaj se dogaja. Vse, kar je bila Kaja sposobna reči je bilo:

»Moram, moram iti. Da, iti moram. Mož je mrtev. Moram ga videti. Še zadnjič.. Grem, prosim razumite me.«

»Počakajte, takšni vendar ne morete v avto in se odpeljati do bolnice. Izvolite, kozarec vode, jaz pa bom medtem poklical hišnika, da vas odpelje. V takšnem stanju kot ste, se lahko še kam zaletite. Počakajte prosim.«

Čez pet minut je v pisarno vstopil hišnik in pospremil Kajo do avta, jo odpeljal v bolnico, kjer so jo že čakali otroci in Goranovi starši. Želeli so ga videti, a jim je zdravnik odsvetoval, kajti njegovo telo je bilo preveč izmaličeno. Svetoval jim je, da odidejo domov in se pomirijo. Nekaj časa so še vztrajali pri svoji želji, a so nato le upoštevali zdravnikov nasvet in se odpeljali v domačo hišo. Usedli so se na zofo v dnevni sobi in jokali vse do večera. Ni jim bilo ne do hrane in ne do pijače. Vsi so z izgubo Gorana, moža, očeta in sina, izgubili motivacijo za življenje. Samo Kaja je bila tako močna, da se je sprehodila do računalnika, da je Matjažu sporočila žalostno novico. Toda vse kar je lahko napisala je bil samo en stavek:

Goran je danes umrl.

Takoj, ko je Matjaž prebral sporočilo, je poklical soseda in jima naročil, da naj popazita na njegove otroke, naj ju pričakata v hiši, ko se bodo vračali iz šole in jim razložita kaj se dogaja. Obljubil jima je tudi, da jim bo sporočil datum pogreba, da bodo tudi oni prišli nanj.

Sam pa je na hitro pobral osnovne reči, se usedel v avto in se odpeljal proti letališču. Na letalo proti Sloveniji je čakal dve uri. Ves ta čas se je nemirno prestavljal iz enega konca letališča na drugega. Želel si je, da bi bil že pri Kaji in bil njej ter otrokom v oporo.

Iz letališke kavarne je sporočil staršema, da prihaja in da naj prideta ponj v Ljubljano, da bodo najhitreje kar se da prišli do Kaje. In res. Ko je stopil iz letala sta starša že bila tam. Pohiteli so v avto in oče je volan prepustil Matjažu, ki je presegel vse omejitve in ni mu bilo mar za nobenega od prometnih znakov in za nikakršno kazen, ki bi jo lahko dobil. Imeli so veliko srečo, da so se izognili vsem nesrečam, ki so ob takšni vožnji prežale na njih.

Vrata hiše v Prekmurju so bila odklenjena, tako da so vstopili brez vsakršnega opozorila. Ko je Kaja videla, da stojijo pod podbojem vrat v dnevni sobi je stekla Matjažu v objem in se bridko zjokala. Potem pa so se jima pri objemu pridružili še Kajini otroci.

Matjaž je skupaj s starši ostal pri Kaji. Njegova mama je skrbela za gospodinjstvo, oče pa ji je pri tem pomagal. Matjaževa vloga pa je bila predvsem opora družini v teh težkih časih. Sprejel je tudi nalogo, da organizira pogreb, saj Kaja in ostali še niso bili dovolj močni za kaj takega.

Pogreb je bil čez štiri dni. En dan pred pogrebom so Iz Windsorja prileteli še Matjaževi otroci skupaj s sosedo Mary in Johnom. Na pogrebu je bilo zelo veliko ljudi, ki so spoštovali Gorana. Z vsako duhovnikovo besedo, je najbližje bolj bolelo srce.

Ko je sprevod krenil po Goranovi zadnji poti, se Kaja sploh ni več zavedala kje se nahaja. Vse pred njo se je majalo in vrtelo. Če ob njej ne bi hodil Matjaž bi najverjetneje padla skupaj. Toda upirala se je na njegovo močno roko.

Žaro s tistim, kar je ostalo od Gorana so pogrebniki počasi spustili v izkopano luknjo. V ozadju je začela odzvanjati Tišina, zaigrana na trobento. Duhovnik je zaključil pogreb in pogrebniki so, ko so vsi v luknjo vrgli nageljčke, njihovo zadnje darilo Goranu, z zemljo zagrnili luknjo. Luknja na pokopališču je bila vse manjša, praznina v srcih bližnjih pa vse večja.

V tišini so se odpravili vsak na svoj konec. Le najožji družinski člani so, skupaj s Kajo in otroci, odšli v njihov dom. Dom, v katerem ne bo nikoli več Gorana. V hiši so se pogovarjali in obujali spomine na dobrega človeka, ki so ga poznali.

Le Kaje, Matjaža, Lucy in Luka ni bilo med njimi. Kaja je namreč hitro smuknila na vrt, med svoje rože, da bi bila v svoji žalosti sama. Njeno izginotje je opazil le Matjaž, ki se je opravil za njo in ji ponudil svojo ramo, da se je lahko na njej zjokala. In čeprav si ni hotela priznati, ji je bilo mnogo lažje zaradi njegove bližine.

Prav tako tiste množice ljudi ni prenesel Luka, ki je odšel v svojo sobo, saj se pri svojih enajstih letih niti ni tako močno zavedal vsega, kar se je zgodilo. Edino, kar mu je bilo popolnoma jasno je bilo to, da svojega očka ne bo nikoli več videl. Da se očka ne bo nikoli več igral z njim, se mu smejal in nikoli več ga ne bo dvignil visoko v zrak in ga zavrtel. Lucy pa, ki je bila sedaj stara že 15 let, je situacijo že razumela in je stekla za Lukom, da bi bila v oporo svojemu mlajšemu bratcu, kot ga je imenovala.

Tiste noči in nekaj noči za tem nihče iz družine Grom ni spal. Kadarkoli so zatisnili oči, se jim je pred oči naslikala podoba Gorana. Živega in polnega energije.

Matjaž si je vzel še dva tedna dopusta, da bi lahko bil z njimi, ostali pa so morali nazaj v Windsor. Ozračje v hiši je bilo mrakobno. Trudil se je, da bi vsaj malo razvedril družino, a mu to ni najbolje uspevalo. Toda popolnoma jih je razumel. Ko sta minila dva tedna se je poslovil, čeprav s težkim srcem. Po njegovem odhodu pa je v hiši ostala še večja praznina. 

 

Čas celi rane, vendar ji nikoli ne zaceli do konca. Prav tako je bilo tudi z družino Grom. Rana, ki je nastala po Goranovi smrti se je manjšala. Vrnili so se v svoj vsak dan in opravljali svoje delo. Toda še vedno so ga močno pogrešali in velikokrat obujali spomine na njega.

Matjaž je bil še vedno močna opora Kaji, čeprav sta si lahko pisala samo še preko elektronske pošte. Vedno je pozorno prebral njena sporočila in ji dal vedeti, da ji stoji ob strani, čeprav fizično ni z njo. Njuna sporočila so postajala vedno bolj čustvena.

Naslednje poletje so v Windsor odšli samo otroci, kajti Kaja je morala ostati doma zaradi dodatnega dela, ki si ga je našla med počitniškim časom. Prav tako so tudi Matjaževi otroci v Slovenijo prišli sami, kajti v muzeju so načrtovali novo razstavo in Matjaž v takih trenutkih res ni mogel priti do dopusta. Oba pa sta si močno želela, da bi lahko bila drug ob drugem. Počasi, a vztrajno so rasla čustva med njima in prvi, ki si je to priznal je bil Matjaž.

********************

Končno je bilo poletje 2047 in tako Matjaž kot Kaja sta si vzela dopust. Za obisk je bila na vrsti družina Razteg. Prvega julija popoldan so se pripeljali pred Kajino hišo. Otroci so pritekli iz hiše in se vse povprek objemali. Na vrata je prišla tudi Kaja, čeprav bolj počasi, kajti leta ji niso več dovoljevala hitrih premikov. Ko jo je Matjaž zagledal se mu je zdela lepa kot še nikoli. Leta je prav nič niso spremenila. Odšel je do vrat, jo objel ter poljubil na lica. Podaril ji je svežo rdečo vrtnico, ki jo je malo prej  kupil v cvetličarni za njo.

 Potem je Kaja zaklicala: »Pridite, časa za pogovor bo še dovolj, kosilo pa se nam bo ohladilo!«

 Mladi so veselo stekli v kuhinjo, kjer je odlično dišalo. Za njimi sta počasi prišla še Kaja in Matjaž. Matjaž se je usedel na eno stran mize, Kaja pa na drugo, ko je vsem postregla. Medtem ko sta poslušala svoje otroke, kako se pogovarjajo, sta ona dva tiho sedela pri mizi in se kdaj pa kdaj pogledala naravnost v oči. Pri tem sta se spominjala dni, ko sta bila tudi ona dva tako mlada in polna načrtov za življenje.

Popoldan se je prevesil v večer in Matjaž je prišel do Kaje in ji naročil:

»Lepo se obleči. Danes te peljem na večerjo.«

»O, s čim pa sem si to zaslužila, Matjaž« je presenečeno vprašala Kaja.

»Ne povem ti,« se ji je nasmehnil nazaj. »Vse ti bom povedal na večerji.«

Ko je ura odbila osem zvečer, sta se dobila v dnevni sobi. Kaja je bila oblečena v elegantno, črno večerno obleko. Matjaž pa je za to priložnost oblekel črni frak in mu dodal rdečo kravato. Prijel jo je pod roko in jo odpeljal do avta.

Peljal jo je v najbolj prestižno restavracijo v okolici. Pomagal ji je, da se je usedla. Naročila sta, potem pa je Kajo premagala radovednost.

»Torej, Matjaž. Čemu vse to?«

»Veš, v zadnjem času sem veliko razmišljal o naju. Oprosti mi, vem, da ti je pred tremi leti umrl mož. Zavedam se, da ga še zmeraj pogrešaš in da je še zmeraj on ljubezen tvojega življenja. Toda.. Svojih čustev ne morem več zadrževati v sebi. Če bom to še naprej počel, bom počil.«

»O kakšnih čustvih govoriš?« ga je prekinila Kaja.

»Veš, že takrat, ko sem se zatekel k tebi zaradi Andreje, sem začel čutiti, da nate ne gledam več kot na prijateljico. V meni so se začela buditi ljubezenska čustva. Toda, ker si bila srečna z Goranom, sem to raje zadržal zase. Tvoja sreča mi je bila pomembnejša kot moja. Potem pa po pogrebu, ko sva si bila bližje kot kadarkoli, sem vedel, da je to tisto, kar sem vedno iskal in na kar sem čakal. Ampak vedel sem, da ni primeren čas, da ti vse to priznam, kajti žalovala si..«

Kaja ga je želela prekiniti in nekaj vprašati, toda Matjaž ji ni pustil:

»Počakaj, da končam, prosim. Mislim pa, da je danes končno prišel čas, da ti lahko priznam, da te ljubim. Kaja, ljubim te!«

Kaji so začele iz oči polzeti solze. Matjaž se je prestrašil, da jo je s čim užalil:

»Oprosti, če sem te s čim užalil. Mogoče pa tega res ne bi smel priznati. Moral bi živeti v prepričanju, da sva lahko samo prijatelja. Oprosti!«

»Matjaž, ne jočem zato, ker bi me s čimerkoli prizadel. Solze, ki jih vidiš, so solze sreče. Veš, tudi jaz sem velikokrat čutila podobno kot ti. Že v mladih letih, ampak sem svoja čustva potlačila globoko v sebe, kajti z Andrejo sta bila tako srečna. Nisem vama želela skaliti vajine sreče. Čustva pa so prišla na dan tudi takrat, ko si prišel k nam zaradi težav z Andrejo. Ampak jaz sem bila takrat srečna. Imela sem boljšega moža, kot sem si ga kadarkoli predstavljala. Zato sem čustva držala zase. Po pogrebu pa sem si začela lagati, da niso resnična in da mi samo zapolnjuješ praznino, ki je nastala in da se bodo čustva polegla, ko si bom malo opomogla. Toda bila so vedno večja. Sedaj pa sedim pred teboj in te ljubim bolj kot kadarkoli. Najbolje pri vsem tem pa je, da lahko to sedaj na glas povem! Ljubim te!«

»Kaja! Ne veš, kako si me razveselila..«

»Vem. Tako lep občutek je, ko dobiš nekaj, kar si si želel celo življenje.«

»Bi se poročila z mano, ljubezen?«

»Misliš resno? Matjaž, kaj bodo rekli drugi?« se je malo prestrašila Kaja.

»Prav nič me ne skrbi, kaj bodo rekli. Glavno je, da sva midva srečna. Torej, bi se poročila?«

»Seveda! Poročila se bom s teboj!«

Po tem sta povečerjala in se dogovorila, da za zdaj te novice še ne bosta sporočila nikomur. Da se bosta nekaj časa še delala, kot da se ni nič zgodilo in sta še naprej samo prijatelja.

Toda izurjeno oko Luka je naslednji dan naključno odkrilo njun jutranji poljub. Takoj je sklical sestanek in sporočil ostalim, da se med staršema nekaj plete.

»Zjutraj, ko sem se zbudil in šel na stranišče, sem videl kako sta se mami in Matjaž poljubila. Najprej sem mislil, da še sanjam, potem pa sem se močno uščipnil, ampak ona dva sta bila še zmeraj tam, prilepljena drug na drugega. Fuj!« pri tem pa je poskušal oponašati Matjaža, kako slinast je bil pri tem.

Ostali so se spogledali in se nasmejali Lukovi predstavi. Lucy pa je naenkrat ugotovila:

»Če se bosta poročila, bomo polbratje in polsestre. Se zavedate? Skupaj bomo živeli!!«

Šele sedaj so se tudi ostali zavedli tega in ideja se jim je zdela simpatična. V velikih družinah je vedno veliko smeha. In nikoli ni dolgčas.

Ron je začel razmišljati: »Kdo se bo preselil? Jaz sem za to, da se vi preselite k nam, bomo imeli večjo hišo!«

Dominic pa mu je takoj pritrdil: »Seveda! Lahko pa, da se bomo preselili še v kakšno večjo hišo!«

Edini, ki mu nekaj pri vsem tem ni bilo prav je bil Luka. Tina je prva opazila, da ne kaže pretiranega veselja nad svojo novo družino, zato ga je vprašala, kaj je narobe.

»Če bo Luc moja polsestra, to pomeni, da se ne bom mogel poročiti z njo!« je odgovoril.

Vsi skupaj so planili v smeh. Vstopila sta Kaja in Matjaž, ki ju je zanimalo, kaj je tako smešnega. Ron jima je v smehu obnovil:

»Luka je po pomoti izdal, da je zaljubljen v Lucy. Rekel je, da če bo Lucy njegova polsestra, se ne bo mogel poročiti z njo.«

Kaja in Matjaž sta se spogledala, saj sta bila prepričana, da nihče izmed njiju ni dal kakršnega koli namiga o tem, da se med njima kaj plete.

»Zakaj pa bosta polbrat in polsestra?« se je pozanimal Matjaž.

»Če sem pa vaju videl, kako sta se danes poljubljala. Torej se bosta kmalu poročila, ane?« je pohitel z razlago Luka.

»No, pa so naju razkrinkali. Nisva bila dovolj previdna, Matjaž,« je odvrnila Kaja.

»Vse nam povejta!« so zahtevali v en glas otroci.

Usedla sta torej na zofo poleg ostalih in izmenjaje pripovedovala njuno zgodbo, ki je navdušila otroke. Toda ko so ju vprašali, kdaj se bosta poročila in kdaj se bo kdo preselil, sta jih malo razočarala in rekla, da to verjetno še ne bo tako hitro, kajti nihče ne more kar tako pustiti svoje službe oziroma šole.  

Zdaj njune ljubezni ni bilo več potrebno skrivati. Nista pa želela, da bi glas o tem prišel na Andrejina ušesa. Otroci pa so čez nekaj dni odšli na obisk k svoji mami in ko jih je povprašala o očetu, svojega navdušenja nad tem, da se bosta nekoč s Kajo poročila, niso mogli skrivati in so ji povedali vse, kar so vedeli o njuni ljubezni.

V Andreji so se prebudili stari občutki jeze do Kaje. Sedaj je dobila potrditev, da se je med njima zmeraj nekaj pletlo in to ji je bilo dovolj, da ji je potrdilo Kajino krivdo pri njeni ločitvi od Matjaža. Sedaj jo je sovražila bolj kot kadarkoli prej. Prav tako je bila močno jezna tudi na Matjaža. Po tihem si je prisegla, da se jima bo maščevala za vse skupaj.

Otroke je povprašala, kdaj bo poroka in če bo povabljena. Rekli so, da ne vedo ničesar, kajti starša še ne želita govoriti o tem. Obljubili pa so ji, da ji bodo sporočili, kajti mislili so, da se njihova mama resnično veseli, da je tudi Matjaž, tako kot ona, našel novo ljubezen.

********

Počitnice so minile in Kaja in Matjaž sta se morala ločiti in oditi vsak na svoj konec sveta. Vendar sta si veliko pisala in se preko pošte dogovarjala za poroko. Odločila sta se, da bo poroka v Sloveniji, da bo to njuno zadnje dejanje v Sloveniji, preden se dokončno preselita v Windsor.

Priprave so se pričele, čeprav je zaradi lokacije večino dela morala prevzeti Kaja. Matjaž je napisal vabila za goste, poslal Kaji denar za poročno obleko in najem dvorane, skupaj sta izbrala priči, Kaja pa je vse skupaj organizirala.

Prišel je maj in povabila so bila poslana. Med kupom pošte pa je bila tudi kuverta, naslovljena na Andrejo. Dolgo sta se pogovarjala in tuhtala, ali naj jo povabita ali ne. Na koncu pa sta se odločila, da jo povabita. Kajti tako kot ona dva je našla svojo novo srečo. Poleg tega pa se jima je to zdelo dobro tudi za njene odnose z otroci.

Andreji so se ob branju vabila v mislih začeli prikazovati različni prizori, kako bi lahko uničila njuno srečo. Od tega, da bi jima v torto podtaknila majhno bombico, da bi torto ob tem, ko bi jo želela razrezati razneslo, do tega, da bi naredila sceno, kako jo je mož prizadel, ko jo je pustil, in da ga še kar ljubi pa do tega, da bi na poroko spustila napadalnega psa.

Vendar se ji je najboljša ideja porodila ob pogledu na moževo službeno orožje. Njen mož je bil namreč policist in velikokrat je domov prinesel pištole. Spomnila se je svoje grožnje z vodno pištolo. Zdelo se ji je, da bi bilo ta prizor zabavno ponoviti. Mogoče bi se ostalim zdelo, da je zopet vodna pištola, ne pa prava in zato ne bi bilo panike. In v trenutku nepazljivosti bo lahko ustrelila ženina in nevesto. To bo njeno darilo za poroko. 

******************

Poroka je bila načrtovana za drugo soboto v mesecu juliju. Poročila naj bi se na matičnem uradu v Murski Soboti. Vsem povabljenim sta naročila, da naj ne prinašajo velikih daril, saj se bosta kmalu preselila v Windsor in manj prtljage kot bo, lažje bo selitev potekala.

Kaja se je na svoji osnovni šoli dogovorila, da bo delala samo še do konca šolskega leta in že poslala prijavo za službo v okolici Matjaževega doma, kamor so jo tudi sprejeli, zaradi dobrih priporočil ravnatelja. Tudi njeni otroci so se že prijavili na druge osnovne šole.

Matjaž je z otroci prispel v Slovenijo že prvega julija, da ji je pomagal še pri zadnjih pripravah na poroko. Oba dva sta se že veselila tega velikega dne v njunih življenjih. In čeprav sta se odločila, da bosta poroko priredila bolj skromno sta vedela, da bo to najlepši dan v njunem življenju in da bo začetek nečesa novega. Novega življenja in nove sreče.

Dnevi do poroke so hitro minili in zbudili so se v lepo sobotno jutro. Že ob osmih zjutraj je bila hiša polna veselja. Vsi so se začeli pripravljati na poroko. Matjaž se je od doma odpravil že ob devetih, da bi v gostišču, kjer bo potekala po poročna zabava pripravil še zadnje presenečenje za svojo nevesto. 

Nevesta pa se je doma skupaj s svojo poročno pričo pripravljala na najlepši dan v njenem življenju. Urediti je morala še toliko stvari! Kljub svoji starosti je želela biti najlepša nevesta. Ko je sta še oni dve zapustili hišo, je v njej ostal še samo Kajin najstarejši sin, kateremu je Matjaž zaupal še eno nalogo. Pripraviti je moral nevestino spalnico, da bi se nevesta po vrnitvi domov počutila kot kraljična.

Ura na zvoniku je odbila enajst dopoldan in poročni zvonovi na matičnem uradu so se zaslišali. Odprla so se vrata in v dvorano je stopila nevesta. Ko jo je ženin, ki jo je čakal pred županom, zagledal, mu je od veselja poskočilo srce.

Tako elegantno se je sprehajala da njega. In obleka, ki si jo je izbrala ji je tako lepo pristajala. Ko je prispela do njega, se ni mogel zadržati in jo je kar predčasno poljubil. Obrnila sta se proti županu in si obljubila zvestobo.

V trenutku, ko je župan izrekel besede: »Proglašam vaju za moža in ženo. Ženin, lahko poljubite nevesto,« je Matjaž močno stisnil k sebi Kajo in si zaželel, da se ta trenutek ne bi nikoli končal.

Prav nasprotno pa si je v ozadju želela Andreja. Če bi lahko, bi že ta trenutek izvlekla pištolo iz torbice in končala ta romantični trenutek. Zavedala pa se je, da bo to mnogo lažje storila na zabavi po poroki. Morala pa je vložiti veliko moči v to, da je zla želja ni premagala.

Na zabavi v gostišču je najprej sledila predaja daril. Andreja in njen mož sta se odločila, da ga predata med zadnjimi. Izgledalo je, da so vsi povabljenci upoštevali želje mladoporočencev, saj niso prinašali materialnih stvari, ampak so v povečini podarjali denar. In jima zaželeli, da si kupita kaj lepega z njim. Predvsem pa so jima vsi zaželeli veliko ljubezni in zdravja.

Ostala sta torej le še Andreja in mož. Počasi sta pristopila k paru. Andreja si ni upala pogledati nobenemu izmed njiju v oči. Matjažu je na hitro potisnila velik paket v roke, zamrmrala nekaj v smislu: »Pa velik' sreče!« in se skrila med množico. Moža je to zelo presenetilo, zato se je obema opravičil:

»Oprostita, ne vem kaj je z mojo ženo. Nekam čudno se obnaša. Želim vama, da bi vaju še dolgo spremljala srečo in da se do konca življenja ljubila tako močno kot ta trenutek. Aja, in upam, da vama bo najino darilo prav prišlo!« obema pa je stisnil tudi roko v znak spoštovanja.

Matjaža je zelo zanimalo, kaj jima je Andreja prinesla v dar in je hitro odprl paket.

»Haha, Kaja. A ti je tole kaj znano?« je v smehu vprašal svojo ženo.

»Kaj bi mi naj bilo znano?« se je obrnila Kaja proti njemu in pogledala v škatlo.

»A.. A ni to točno tisti sokovnik, ki sem vama ga jaz podarila za vajino poročno darilo?« se je takoj spomnila.

»Da. Mislim, da je točno ta sokovnik, ki ti ga je Andreja takrat vrgla v glavo.«  

»A misliš, da ga je prinesla nazaj, da ji vrnem met?« je v smehu vprašala Kaja.

»Ah, ne spuščaj se na njen nivo, draga. Pridi, greva na najin prvi ples!«

Prijel jo je za roko in odpeljal na plesišče. In kot da bi kdo nalašč hotel jeziti Andrejo, se je v ozadju začela vrteti točno tista pesem, kot se je vrtela ob Andrejinem in Matjaževem prvem plesu na njuni poroki.

Ko je Andreja to ugotovila, ji je bilo vsega dovolj. S svojim šovom je želela počakati na trenutek, ko bo na vrsti rezanje torte, toda videla je dovolj. S to pesmijo sta presegla vse meje dobrega okusa. Možu se je opravičila, da mora na stranišče, se pomešala med množico in odšla na plesišče. Iz torbice je potegnila pištolo in ustrelila v zrak, da je opozorila nase.

Glasba je v trenutku utihnila, nihče več se ni pogovarjal, vsi so obstali kot marmorni kipi. Vladala je smrtna tišina. Andreja pa je pištolo namerila v svojo glavo in zakričala:

»Matjaž! To je tvoja zadnja priložnost!«

Matjaž je s strahom v glasu vprašal:

»Zadnja priložnost za kaj, Andreja?«

»Da me dobiš nazaj! Kajti, če se odločiš, da imaš raje tole kokoš ob tebi, bom najprej ubila njo in nato še samo sebe, si razumel!« je bila vedno bolj glasna Andreja.

Najstarejši Kajin sin je v ozadju poklical policijo in dva policijska avtomobila sta že bila na poti na poroko.

»Malo prej sem se poročil s to žensko ob meni, ki mimogrede ni nikakršna kokoš. Ti pa si tudi poročena, vsaj kolikor sem jaz seznanjen. Imava vsak svoje življenje. Sprijazni se že enkrat, ženska neuravnovešena!«

»Veš, kaj! Prenesla bi, če bi se poročil s katerokoli drugo žensko na svetu, ne pa ravno s to kokošjo, ki naju je vedno želela ločiti!« 

»Tako pa že ne boš govorila z mojo ženo, da veš!« je rekel Matjaž in v roko prijel steklenico šampanjca, da bi jo vrgel v Andrejo.

»Samo poskusi, slabič! Pa ustrelim takoj! Daj, pomisli še zadnjič. Jaz ali pa nobena!« se je še naprej drla Andreja.

»Kolikokrat naj ti še povem, da sem se odločil dokončno. Kaja bo moja žena. Zame ti sploh ne obstajaš več. Sedaj pa spusti pištolo in ne delaj scene!« se ne pustil Matjaž.

Andreja se je že pripravljala, da pošlje nov metek v ozračje, tokrat proti Kaji, a jo je nekdo prav grdo prijel za roke, tako da je zaječala od bolečine. Uspelo ji je še ustreliti, vendar ponovno v zrak, iz pištole pa ni prišlo nič razen zraka. 'Pufff' se je zaslišalo v tišini, ki je še zmeraj vladala, nato pa je tišino pretrgal še znan smeh policista:

»Hahahah, dober dan! Mislim da se mi že poznamo. S tole gospo sva stara znanca! A ste iz vodnih pištol prešli na prave? Kakšen naboj bi vam koristil v njej, če ste želeli koga ubiti. Veste, brez naboja ni uboja.. Hehe.«

V tistem trenutku pa je nanju padel del ometa iz stropa, v katerega je Andreja namerila opozorilni strel. Policist se je uzrl proti stropu in tam opazil sledi strela.

»Ooo, pa vidim, da vse to že veste. Tale strel vam je pa dobro uspel, gospa. Samo nabojev niste prav prešteli. No kakorkoli. Midva bova sedaj šla, veste. Dva tedna temne celice vam ne uide. Potem pa se bodo že odločili, koliko vam jih bodo še pripisali. Pa lep pozdrav vsem zbranim.«

»Mmmm.. Prej bi morala.. Takoj ko sta se osladno poljubila.. Zakaj nisem?« si je mrmrala Andreja medtem ko jo je policist spremil iz dvorane.

»Ja gospa, kaj pa govorite? Dajte lepo se poslovite od vseh tukaj zbranih,« jo je spodbujal.

»Ne,« je medtem ko se je poskušala izviti iz policistovega prijema zakričala Andreja.

»No pa nič. Lahko vam je žal veste. Torta je videti odlično,« je še rekel policist in jo grobo potisnil v avto.

Zabava se je nadaljevala, vendar z grenkim priokusom. Do desetih ponoči so vsi že pozabili na prigodo in se veselo vrteli na plesišču vse do polnoči, ko so zabavo začeli zapuščati prvi gostje. Ob enih sta v dvorani ostala samo še Matjaž in Kaja. Odločila sta se, da imata tudi onadva vsega dovolj, se usedla v avto in se odpravila domov.

V spalnici je Kajo čakalo presenečenje. Postelja je bila posuta s cvetovi rdeče vrtnice, po policah so gorele sveče in svetile na posteljo. Oba sta se preoblekla iz svečanih oblačil, ki sta jih tisti dan nosila in se ulegla na posteljo. Bila je prva noč novega življenja in ostala jima je v spominu vse življenje. 

***************

Andreji so sodili mesec dni po poroki. Obsodili so jo na 5 let zapora. Vendar svobode ni nikoli več občutila, saj jo je po štirih letih opravljanja zaporniških del izdalo srce. Dva meseca je ležala na intenzivni negi, popolnoma sama. Obiskoval jo je le sedanji mož. Potem pa je ponoči 25. 7. 2052 zaprla oči za vedno.

Matjaž in Kaja sta se še isto leto preselila Windsor in tam dočakala visoko starost. Uživala sta v urejanju vrta, obiskovanju muzejev, potovanju v kraje, ki so ju vedno privlačili in gledanju filmov. Otroci so jima podarili veliko vnukov, ki so razsvetljevali njun vsakdan.

Leta 2082 sta vse svoje otroke in njune vnuke povabila na hrvaško obalo. Nekega popoldneva sta se odločila, da se odpravita z barko na odprto morje, da prisluhneta veličini morja in ulovita nekaj rib za kosilo, vendar sta zadela ob čer in barka je skupaj z njima potonila. Otroci so se trudili, da bi našli njuno trupla, a njihovo iskanje je bilo zaman. Toda uresničila se je Matjaževa velika želja. Biti pokopan na dnu morja.

Njuna ljubezen pa še ni bila končana. Nadaljevala se je z Lukom in Lucy, ki sta se petnajst let pred smrtjo njunih staršev poročila.