Delčki v mozaiku

O naju je bilo napisanega toliko, da se sama sebi zdim zelo patetična . No, saj, sem.. Zmeraj sem bila prehitro pretirano navdušena.. In ko je to navdušenje zbledelo, sem se počutila kot v kakšni španski limonadi, kjer je scenarist življenje glavne junakinje (v tem primeru mene) spremenil v eno samo ironijo. A ni? Ironija mislim.. To, da imaš zmožnost, da si v nekem trenutku najsvetlejša, najtoplejša, najlepša točka mojega življenja, v drugem pa, iz čisto svojega sveta, ki je meni neznano kje, pošiljaš v mojega nevihtne oblake, ki z gromi in nevihtami povzročijo pravo akcijo. Reševalno. Ali pa je ironija v bistvu v meni. V tem, da ti to zmeraj znova dopuščam? V tem, da so se v teh letih moja čustva do tebe spreminjala od tistih najbolj negativnih, pa vse tja do najlepših kar jih premoremo kot čuteča bitja?

 ANGLEŠKI MESEC [vse razen zadnje knjige..] ali KNJIGE MESECA AVGUSTA ali FILIP ME JE PRISILIL V BRANJE [zadnjo sem v bistvu zahtevala] Vse knjige, ki jih predstavljam spodaj, sem prebrala v enem tednu. Zadnjem tednu avgusta. Pred tem nisem uspela vzeti v roke nobene knjige ali pa se mi preprosto ni dalo. Potem pa je imel Filip dosti mojega lenarjenja in mi je brez opozorila prinesel knjigo, mi jo dal v roke (ko sem še napol spala) z besedami: " Preberi! ". Kaj mi je preostalo drugega? Prebrala sem jo in mi je bila všeč. Njemu pa je bilo všeč to, da je bila knjiga všeč meni in mi je prinesel naslednjo in naslednjo.  Vse v angleščini. In zdajle se po prebrani drugi knjigi (zapis iz praktičnih razlogov nastaja sproti) v tako kratkem času prav trudim, da bi moji stavki zveneli slovensko. Saj poznate občutek, ko začneš naenkrat razmišljati v angleščini in se ne spomniš primernega izraza v slovenščini. Ali pa se ga, stavek pa vseeno dobi angleško strukturo.

Bila je sobota, 27. avgusta 2011, ko mi je bilo toliko dolgčas, da sem si ustvarila svojo blog stran in začela pisati. Kot sem ugotavljala tukaj , je to s časoma postala potreba. Vir slike Zanimivo mi je, kako ljudje, ki s tem nimajo izkušenj, mislijo da tisti ki pišemo blog, živimo samo še zato. Da se "silimo" v določene situacije samo zato, da bi imeli kaj za napisat na blog. Kako v vsakem trenutku razmišljamo o tem, kaj bomo napisali. Ko se nam kaj zgodi ali ko kaj zanimivega slišimo bi si naj rekli: "Aha, to bom pa zapisal/a na blog!".. Zanimivo, ampak sama ne razmišljam tako.. In ne živim samo za blog. Zapišem, ko se mi pač zazadi da imam kaj za povedat ali ko se česa spomnim ob tem ko neproduktivno sedim za računalnikom... Kakorkoli.. Danes je točno dve leti od tega, kar obstaja tale moja stran. Nisem si mislila da bom res tako dolgo vztrajala. Ampak ker sem, je treba to na nek način zabeležiti ;).. Pa gremo kar tako po takšnem tiru kot lani tudi let