Druga svečka upihnjena

Bila je sobota, 27. avgusta 2011, ko mi je bilo toliko dolgčas, da sem si ustvarila svojo blog stran in začela pisati. Kot sem ugotavljala tukaj, je to s časoma postala potreba.

Vir slike

Zanimivo mi je, kako ljudje, ki s tem nimajo izkušenj, mislijo da tisti ki pišemo blog, živimo samo še zato. Da se "silimo" v določene situacije samo zato, da bi imeli kaj za napisat na blog. Kako v vsakem trenutku razmišljamo o tem, kaj bomo napisali. Ko se nam kaj zgodi ali ko kaj zanimivega slišimo bi si naj rekli: "Aha, to bom pa zapisal/a na blog!".. Zanimivo, ampak sama ne razmišljam tako.. In ne živim samo za blog. Zapišem, ko se mi pač zazadi da imam kaj za povedat ali ko se česa spomnim ob tem ko neproduktivno sedim za računalnikom...

Kakorkoli.. Danes je točno dve leti od tega, kar obstaja tale moja stran. Nisem si mislila da bom res tako dolgo vztrajala. Ampak ker sem, je treba to na nek način zabeležiti ;).. Pa gremo kar tako po takšnem tiru kot lani tudi letos pogledat, kaj se je zgodilo na blogu v času zadnjega leta..

STATISTIKA: 

Napisanih je bilo 142 zapisov.

V enem Wordovem dokumentu to znese 141 natipkanih strani.

Torej 62.778 besed, natipkanih v nekaj smiselnih in še več nesmiselnih celot. 

Na to stran vas je prineslo 6.503- krat.
Nabralo pa se je 66 komentarjev.

Največkrat prebrani blog pa je: Jesensko ustvarjanje, ki ima 63 ogledov.

  Kronološko pa si zapisi sledijo nekako takole.. Seveda nisem citirala vseh zapisov, ker bi bilo nesmiselno. Sledijo tisti deli, ki so ob ponovnem branju izstopali..

***
 

Da bo potrebno iti dalje .. Se nikoli vrniti... 

[Show must go on..]

Takrat mislim, da sem uspešno šla naprej. Vsaj za pol leta. Ko sploh nisem pomislila na to, da še obstaja.. Pa je zopet privrelo na dan, se skrilo in se vrača.. Kot reka ponikalnica so tale čustva. 

Poskrbijo za to, da sem na vsake toliko super zmedena. 

***

 

Pisma pa niso namenjena temu, da so neosebna.  Ker pismo napišeš takrat, ko imaš čas in imaš nekaj za povedati. Ko bi rad dal nekaj iz sebe, pa ne moreš drugače kot tako, da spraviš na papir. Papir namreč prenese vse../ . Pa še eno dobro lastnost imajo pisma.. Prebereš jih lahko znova in znova. 

[Pisma, pisma, pisma,..]

Ravno pred enim tednom sem zopet prebrala vsa tista, ki jih imam še kar shranjena. Prijalo je brati, kaj nas je takrat, ko smo bile še najstnice mučilo. Sem se kar nekajkrat nasmejala svojim težavam, ki me danes ne bi več tako ganile kot so me takrat.. Hvala Neži in Karmen, ki sta bili tako dobri dopisovalki, da mi ob branju njunih pisem postane jasno, kaj sem pisala jaz.. 

Dolgo že nisem napisala kakšnega pisma in dolgo že nisem kakšnega dobila. Prav pogrešam že te občutke.. 

  

***

 

Zato, da si spet sestavim svoj svet. Da spet ugotovim, kaj je tisto, kar je v življenju potrebno in da ugotovim, kaj za vraga sploh želim.. 

[Zakaj pa ne?]

Ni mi žal, zvedela pa nisem čisto nič.. Uporabnega. Mi je pa zato zdaj veliko bolj jasno kaj, kako in zakaj..

***

 

Nebo je neskončno in duša, ki upa, globoka kot reka.

Sledi še dišijo in čez so mostovi za pot do človeka.  – Lainšček 

[Kresnice so me navdušile]

Znova in znova me navdušuje besedilo te pesmi.. Upanja mi daje.. 

*** 

Tu sem zato, da te ljubim, da te objemam, da te branim. Tu sem zato, da se od tebe učim in da v plačilo sprejemam tvojo ljubezen. Tu sem zato, ker ne morem biti nikjer drugje.

                                                                                             (Ljubezen v steklenici)

[Ali ljubezen res ostane neokrnjena le, če nekdo umre?]

Zaenkrat še nisem dobila dokaza, ki bi ovrgel hipotezo v naslovu. Citat pa ostaja najlepša definicija ljubezni...

***

Ampak otrokom je zmeraj dovoljeno sanjati :).. 

[Ko od osmih zjutraj pa do enih popoldan ni elektrike..]

Ej! Pa odraslim tudi! V takšni meri, da to ne vpliva na realnost. Ker svet brez sanj bi bil svet brez barv.. Ostali bi brez tistih nevidnih sil, ki nas vlečejo po poti naprej, tudi ko smo tik pred tem da obupamo nad vsem skupaj.. 

***

In kje so tisti časi, ko je bil Anima forum še živ.. Ko smo se tam spoznavali.. Si delili nasvete.. In med počitnicami večkrat "vžgali" opoldansko molitev kar preko MSN-ja..

[S Karmen sva včasih pisali..]

Tale Anima forum je pa ena stvar, ki jo reeees pogrešam..

***

 Samo v ljubezni človek najde vzrok za večni praznik...

Ljubezen gre skozi različne faze. Potrebno pa je sprejeti vse, ne glede na to, kako "slabo" kaže. Kajti vse stvari v življenju dosežejo svoj vrhunec, pa potem strmo padejo.. In samo če se potrudimo, jo lahko spet spravimo tako daleč, da spet zacveti.

[Ljubezen?!]
Ostajam optimist in še vedno popolnoma verjamem v besede, ki sem jih zapisala takrat! Če je stvar res prava in temelji na odločitvi, potem je mogoče vse. Tudi ko je tako hudo, da se zdi, da bolj ne bi moglo biti.

***

Gremo novim zmagam naproti!
[Novim zmagam naproti!]  
Besede takrat so bile namenjene čisto drugi poti, kot jo je ubralo moje življenje.. Do zmage pa sem se vseeno prikopala. Pa ne samo do ene, več jih je bilo. Zmaga, ki se skriva za to mislijo, pa še vedno čaka name.. In osvojila jo bom :)! 

***

Še vedno bo Njegova brana beseda (s strani Saše Pavček, Jerneja Šugmana, Slavka Cerjaka in samega Pavčka) pobožala dušo..

[Čudovito presenečenje]

Ker Pavček ostaja car..

***

"Velik je bil, očka... res, res velik, kajti Bog je največji med vsemi. In on nas resnično ljubi, očka. Ne moreš verjeti, kako zelooooo nas ljubi!" {Odgovor na vprašanje kakšen je bil Božji prestol}

[Znamenje, ki ga potrebuješ, a ga ne pričakuješ]

Otrokom je potrebno verjeti na takle čudovit opis Boga, kajne :)? Vse do takrat, ko ga bomo tudi sami uzrli.. 

 

***

Ampak, v redu, si rečem. Pa dajmo človeku priložnost, da naredi tisto, kar najbolje zna. Mogoče pa bo presenetil :). {- O predsedniku Pahorju}

[Veseli december si lahko narediš sam :)..]

Iskreno povedano, sem popolnoma pozabila, da sem kadarkoli pisala o politiki. Ampak očitno sem. V času, ko so potekali boji za predsedniški stolček. Pahor ga je.. Ne ravno opravičil.. Mu je pa potrebno priznati, da se je trudil zabavati ljudi v teh težkih časih. Če se samo spomnimo, kako je zapel pesem "Ti moja rožica" ali kako ponosno je sodeloval na prireditvi Čisti zobki. 

***

Velikokrat delamo napako, ker človeka obsodimo tako na prvi vtis in ne želimo slišati njegove zgodbe. Ali pa se nam ne zdi pomembna. Resnica pa je, da lahko ravno ta njegova zgodba razloži njegovo pojavo. 

[Sprejeti.. Vsaj danes, če ne moremo celo leto :)..] 

Trudila sem se skozi celo leto. Tako zavestno.. Ko mi kdo ni bil všeč, sem si rekla: "Mogoče pa...". Marsikdaj sem potem ugotovila, da vsa stvar še kako drži. Nekdo, ki ti je ob prvem srečanju res res antipatičen, ti lahko ob drugem srečanju postane zelo všeč.

***

... da nam Bog še vedno pošilja čudeže. 

[A walk to remember..] 

Samo odprti moramo biti zanje, kajti le tako jih bomo lahko videli!  

***

"...Če prosimo Boga za pogum, nam ne bo dal poguma, temveč priložnost, da izkažemo pogum. Če ga prosimo za dobre odnose v družini, nam jih ne bo dal, temveč nam bo dal priložnost, da jih izboljšamo.." {Bog v filmu Vsemogočni Evan}

[Tudii letos uspešno :)] 

Tale citat pa me res vedno znova nagovarja. 

***

Nekoč.. Nekoč bomo zbrani za veliko mizo, kot smo bili danes. Ampak takrat ne bo manjkal nihče, nikogar ne bomo pogrešali..

[Nekoč bomo zbrani za veliko mizo, ko ne bo manjkal nihče] 

In takrat med nami ne bo zamer. Nihče nikogar ne bo podcenjeval, ga zanalašč spodkopaval.. Ker tam hudobija ne obstaja.. 

***

Ivan mi je takrat rekel, da se moram te miselnosti nujno osvoboditi in prevzeti prepričanje, da lahko takrat, ko po mojem mnenju nisem pripravljena na to, da bi slišala in se mi zdi, da grem zastonj, slišim in odnesem več, kot takrat, ko se mi zdi, da sem pripravljena.

[Vrnil mi je dva pomembna bisera.. Ali pa še več!] 

Od takrat sem  zaradi pevskega zbora imela res malo priložnosti, da bi prostovoljno odšla k maši. Malo je bilo priložnosti, da bi s svobodno voljo premagala hudega duha, ki me je vlekel stran od cerkve. Med počitnicami pa mi je uspelo. Vsako nedeljo. In res sem tudi takrat, ko mi ni bilo za sedeti tam, slišala tisto, kar mi je bilo namenjeno. 

***

  

Če vprašate mene, sem prepričana v to, da obstaja toliko različnih načinov kako ohranjati vezo, kot obstaja parov na tem svetu. Toliko načinov kako ljubiti in sprejemati, kot je ljudi na svetu. Niti dva človeka na svetu ne ljubita na isti način, nimata istih predstav o popolni ljubezni.. In niti dva človeka ne moraš imeti rad na isti način.. Ker nihče ni enak. 

[Učbenik za najbolj kompleksno čustvo..]    

In vsak ti na svoj način kaže to, kaj čuti do tebe. Tudi če te ima kdo zares rad, lahko to pokaže na boleč način.. 

***  

A si res moramo to povedati samo na ta dan? In ali ne zasledimo prepogosto izraza "Ljubim te"... Ali ni uporabljen tolikokrat, ko sploh ne izraža tistih pravih čustev ljubezni, ko sprejmeš nekoga točno takšnega kot je? 

[Srce, vrtnica in rdeča barva] 

Z eno izmed prijateljic sva razpravljali ravno o pomenu besed ljubim te. Kaj pomenijo, kdaj jih izrekamo. In sva prišli do zaključka, da jih uporabljamo prehitro. Ko nam je nekdo zgolj všeč, to še ne pomeni, da ga ljubimo, ker takrat še ne poznamo vseh njegovih lastnosti. Šele ko nekoga zares dobro poznamo, ga ljubimo. Ker šele takrat ga v popolnosti sprejmemo. To pa je bistvo teh besed: "Sprejemam te v celoti in sem pripravljen/a s teboj preživeti karkoli.."

***

In takrat sem jaz imela priložnost, da se stisnem k svojemu junaku. 

[Spomini spet vrejo na dan]

Zadnje čase opažam, da vedno težje govorim o spominih, ki so vezani na atija. Včasih med pogovorom dodam kakšen zanimiv spomin, pa na začetku še gre.. Potem pa v mojem grlu nastaja vse večji cmok.   

***

iskrenost, predanost,

objem, radost,

upanje, vzpodbuda,

popolnost, ljubeznivost,

tolažba, poljub,

potrpežljivost, razumevanje. 

[Križanka (pesem po doooolgem času)]

  Karkoli več od: brez teh temeljev ni ničesar, bi bilo brezpomensko. 

***

Ne, ne moremo izbrati napačnega namena molitve, ne moremo izbrati napačnih besed za molitev. Lahko pa molimo za napačno stvar in smo posledično lahko tudi razočarani zaradi učinka, ali bolje rečeno, zaradi neučinka naše molitve.

[Molitev je lahko tudi napačna! Na nek način..] 

Zapis je naletel na veliko odgovorov v smislu, da imam prav, a sem se kljub temu zelo narobe izrazila. 

Zato danes dodajam samo bistvo sporočila: Bog veliko bolje kot mi sami ve, kaj vsak izmed nas potrebuje in kakšne križe zmore nositi. Na nas pa je, da se naučimo popolnega zaupanja. 

***

Biti brez maske, pa pomeni biti ranljiv. Pomeni, da imajo ljudje o tebi priložnost izvedeti, kdo v resnici si, kako razmišljaš, ko si sam in kako čutiš. Pomeni pokazati svoje slabosti in napake.. Ki jih ljudje tako neradi sprejmejo (lažje je imeti popolne prijatelje - vsaj navzven). Za takšno dejanje potrebuješ res veliko poguma. 

 [Težko je najti koga takšnega :).. ]

Pogum pa se ti poplača. V obliki iskrenih prijateljstev, brez skrivanja, prekrivanja in zadrževanja čustev. Takšna prijateljstva so sicer res zelo redka, a so zato toliko bolj dragocena. 

***

Veselje je velikokrat lepše in večje.. Če nas stvar preseneti.. Kajti rutinskih stvari smo tako ali tako že toliko navajeni, da se nam zdijo popolnoma samoumnevne.

[Pogum za veselje izvira iz presenečenja]

  In zaradi te samoumnevnosti izgubimo občutek za veselje ter hvaležnost za stvari, ki so nam podarjene. 

***

Kako super občutek je pravzaprav stati na koru in biti del tistih, ki maši vedno dodajajo piko na i. 

[Začelo se je plutje z Jutranjo zarjo & Pozabila sem že..]

Ker je točno to tisto, kar mi ne pusti, da bi zapustila pevski zbor. 

***

Neuporabne stvari moramo sproti čistiti iz našega življenja, zato da lahko vso svojo skrb posvetimo dragocenim stvarem... 

[Kopičenje stvari]

Žal še vedno prevelikokrat svoj čas posvečam stvarem, ki so minile.. Stvarem, za katere nekje globoko v sebi vem, da niso koristne.. Stvarem, ki jim ni namenjeno, da vodijo do cilja.. 

 ***

Nikoli ne bodite žalostni. Kristjan ne smebiti žalosten.  

- Papež Frančišek

[Lepa, preprosta misel]

Da, zares je lepa tale misel. Tako kot mnoge druge misli čudovitega papeža.  

*** 

Ampak opažam (vsaj pri sebi), da je z vero tako kot z znanjem: "Vem, da nič ne vem..". Več kot naredimo na svoji duhovnosti, bolj se zavedamo kako daleč v resnici smo.  

 [Ob skorajšnjem koncu postnega časa]

Ko so se soanimatorke vrnile iz Taizeja, so mi povedale še eno čudovito misel, povezano ravno s tem, ki so jo slišale tam.. Gre pa nekako tako: Bog se nam vedno znova umika, ko ga najdemo. S tem nam daje priložnost, da ga vedno znova iščemo in ob tem rasemo. 

***

Odločila sem se, da te danes, 1.4., po vseh vzponih in padcih, spravim v en sam košček, ki ga bom lahko lično dodala v že obstoječi mozaik. 
[Še zadnjič o tebi]
To pa dela moj optimizem in zagnanost, da mi bo nekaj uspelo. No saj, ne morem se pritoževati, ker pri večini stvari, ki si jih zadam vztrajam.. Ampak tole... Je pa poglavje čisto zase. Tisto poglavje, ki se - vsaj tako je videti - nikoli ne konča.. Ne razumem, zakaj po toliko časa vedno naletiva drug na drugega.. In zakaj zgodbi potem nikoli ne dopiševa več kot kakšno stran ali dve.  

 

***

Želim povedati, da je sreča odvisna od nas samih. Od tega, kako dojemamo stvari. 
[Sreča in popolnost] 
Ker ko si življenja ne komliciramo in sprejmemo stvari, ki jih ni moč spremeniti za takšne, kot so.. Svet postane lepši in nam dovoljuje srečo brez konca.

  ***

Ampak nekateri karakterji pač ne spadajo skupaj. Nekateri ti naredijo pač več škode kot koristi. Žal. 
[Filanje baterij, samota in konec]
Brez komentarja.    

***

Koga briga slabo vreme, meni sije sonce :)! 
[Razlog(i) za dobro voljo...]
Še vedno mi sije, ne glede na zaključke, ki so se zgodili. Sije, zato ker sem se odločila, da mi bo :)!    

***

In krog se nikoli ne ustavi. Ne, dokler dihamo in nekje v srcu upamo ter hrepenimo. 

[Življenje je vrtiljak]

Ker v vsakem trenutku obstaja upanje, da se kmalu spet znajdemo čisto na vrhu..   

 ***

In določenih stvari pač ne moreš deliti s svetom. Po eni strani morajo ven, ker če ne imaš občutek, kot da te bo razgnalo; po drugi strani pa želiš, da za zmeraj ostanejo samo tvoj spomin. 

[Papir je spet popularen]

Določenih stvari res ne morem deliti z nikomer.. Ker še vedno ostaja strah pred smehom in nerazumevanjem. Takrat dobi papir svoje mesto. Da shrani občute do takrat, ko jih bom lažje razumela. 

***

In na koncu popolnoma sproščena maša, nabita z energijo (kako ne bi bila, če smo pa pred tem nekateri obdelali naš železni repertoar bansov =P), polna smeha.. 

[Bog je z nami – nismo sami]

Spomini na to mašo ostajajo še kako živi. Upanje, da kmalu ponovimo pa tudi :).. 

*** 

Stvari se v trenutku porušijo, traja pa celo večnost, da jih ponovno zgradimo. Je v tem kakšna pravica? 

[Obljube, objube]  

Če sem se v času od te objave kaj naučila, sem se zagotovo to, da so stvari, ki jih ne pridobimo tako zlahka, veliko več vredne. Torej je pravica tudi v tem..    

***

Štirje smo začeli in vsi štirje vztrajali do zadnjega trenutka.

[Lep dan je bil]

Super smo se imeli, naredili skupaj več kot vsa ostala leta (vsaj v primerjavi s skupinami v katerih sem bila prej), vztrajali smo do konca, kljub poraznim situacijam med letom, med nami pa ni niti enkrat prišlo do prepira. Kaj drugega si kot animator še lahko želiš? Aja, birmance ki hodijo na srečanja in jih zanima, kaj jim govoriš.. 

***

In zato se že veselim, da končno začnemo s pravimi pripravami na Oratorij in ga izpeljemo tako kot se spodobi.. -> z najboljšo animatorsko ekipo :)! 

[Letos nimam težav z nemaranjem :)]

Oratorij smo res izpeljali tako kot se spodobi.. Nad vsemi pričakovanji.. Vzdušje v animatorski ekipi pa je bilo prav tako eno izmed boljših v letih, kar sama sodelujem pri Oratoriju.. Bog je bil definitivno z nami :)!   

***

Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko delamo druge načrte.. 

[Filozofiranje. Ljubezen.]

  Zgodilo se je to, o čemer sem s strahom pisala. Ali pa niti ne. V bistvu ne vem. Vem samo da je konec. In očitno je kar prav tako. 

***

Da se skriva v vsakem izmed otrok in da želi, da vsakemu namenim nekaj pozornosti in svojega časa.. Čeprav je včasih težko.. In včasih se nam to na prav poseben način povrne :).. 

[Navdušena :)...]

Z Bogom so vse stvari lažje.. Ti občutki, ki sem jih odnesla iz Oratorija, so mi še kako pomagali potem na poletnem varstvu, ko ni šlo vse tako, kot sem želela.  

  

***

Saj veste... Knjige nikoli ne doživiš na enak način.

[Knjige meseca julija]

Zato nikoli ne škodi, če kakšno knjigo preberemo večkrat. Mogoče ne takoj za prvim branjem.. Ampak po nekaj letih premora. 

***

 Tako zelo naivna, da dajem novo možnost tudi ko se že opečem. Ker verjamem. V tisto, v kar bi načeloma morali vsi verjeti. In si to tudi postaviti za cilj našega življenja. Da bi bil svet nekoliko lepši. Verjamem v to, da so ljudje iskreni, prijazni, pripravljeni na pogovore v katerem dosežeš nek cilj, dogovor in se potem tega tudi držiš, da so odgovorni in ne iščejo vedno samo zabave..    

["Premlad, da prepoznal bi rožo med umetnimi"]

Naivna gor ali dol.. Brez tega, da verjamem v vse to, pač ne zna. Brez tega bi najverjetneje že zdavnaj obupala.  

***

Konci - takšni in drugačni - so pač sestavni del naših življenj. Morali bi jih sprejeti s pričakovanjem novih pustolovščin in spoznavanja drugih ljudi..

[Slovesa]

...

***

 

Ko je človek pod pritiskom, pod vplivom roka, ki ga mora ujeti ali preprosto v paniki, lažje postori vse kar mora. Možganske celice dobijo tisti svoj potreben adrenalin in postanejo zainteresirane, inovativne in pridne.  

[Urnik. Urnik!] 

 Se potrjuje vsak dan..

Tako, to bo to ob ponovnem rojstnem dnevu tegale bloga.. Hvala vsem, ki ste redno ali malo manj redno prihajali in prebrali kakšen zapis.. Predvsem pa hvala vsem, ki ste pod zapisi pustili kakšen komentar.. 

P.s.: Sem ugotovila, da sem velikokrat v naslove vstavljala smajlile.. Pojma nimam zakaj, so mi pa bili zdajle kar malo nadležni.. Se bom skušala držat naslovov brez nepotrebnih okrasov..