Urnik. Urnik!

Potrebujem ga. Resno! 

Pa ne takšnega, kot ga poznamo iz šolskega sistema. S petimi do sedmimi urami določenega predmeta ali dejavnosti na dan. Začenši od sedmih zjutraj. In s petminutnimi odmori med njimi. Takšni mi sploh niso všeč. V bistvu sem vesela, da sem jih že dala skoz'.. 

Potrebujem pa.. Rokovnik popisan z različnmi dejavnostmi čez dan. Čimveč dejavnostmi in čimbolj različne morajo biti. Ali pa tako pomembne, da mi ni problem se  usesti za mizo in početi nekaj tudi do tri ure skupaj, samo da bo stvar končana in popolna. Ja, perfekcionistka sem tudi.. 

Ker če tega nimam, postanem pasivna. Zaspana. In potem ni nič od mene. V takšnih dneh bi lahko samo spala. Prigovarjam si nekaj v smislu: "Popoldan itak nimam nič za delat, bom to naredila popoldan..". Pa pride popoldan in se zgodba ponovi [v prejšnji stavek namesto "popoldan" vstavi "zvečer" ali "jutri"..]. Dokler čas ni že tako daleč, da nastane panika. 

Ko je človek pod pritiskom, pod vplivom roka, ki ga mora ujeti ali preprosto v paniki, lažje postori vse kar mora. Možganske celice dobijo tisti svoj potreben adrenalin in postanejo zainteresirane, inovativne in pridne. No, pa še izgovora nimaš, da imaš še veliko časa. Ker se zavedaš da ga nimaš. In potem poprimeš za delo in ga hitro, a vseeno natančno izpelješ do konca. 

Ponavadi moja produktivnost v zapolnjenih dneh tako narase, da se lotim tudi tistih stvari, ki se jih nisem nameravala. Pospravljanja mize, ki je tako naložena, da nanjo ne morem odložiti niti enega samega kulija več, brisanje prahu po omarah in vseh "okrasnih spominih", ki so raztavljeni, spravljanje knjig na njihove police, generalni čiščenje kuhinje.. V pasivnih časih se mi vse to zdi zadnje kar je potrebno, ampak ko sem že itak zasuta z delom, pa mi tudi vse to postane prioriteta. Še posebej tisto s pospravljanjem mize, ker postane nujno potrebna. 

Pretekli teden je bil tak - produktiven. Na mestni plaži naj bi imelo Lutkovno gledališče iz Ljubljane delavnice izdelovanja lutk. Pa so na hitro odpovedali in stvar smo prevzeli mi. Na hitro se je bilo potrebno domisliti lutk (polža, gosenice in žabe). In zanje pripraviti tudi vso osnovo - otroci pač ne morejo v dveh urah in pol narediti vsega sami. Dela je bilo dosti (posebej za polža, ki sem ga pripravila sama in za gosenico, ki sva si jo s sodelavko prijateljsko razdelili) v popoldanskem času, po samih delavnicah. Ampak tudi časa za vse ostalo mi je ostalo na pretek. 

Miza je naprimer bila kristalno čista, na njej pa ni bilo čisto nič razen računalnika in tiste stalažice za pisala in papir, ki sem si jo pred časom ustvarila. Prahu nikjer.. 

Zdaj, ko pa je čas namenjen samemu sebi in nimam nikakršnega cilja, pa je spet tako polna, da prenosnik komaj še stoji na njej. 

Dobro je to, da samo še malo in bo tukaj oktober. Tokrat se ga veselim - bolj kot lani. In sem prepričana, da... No, prepričana sem pač :)! 

Kolektivni dopust župnijskega pevskega zbora se je tudi končal, odpeli smo že eno jutranjo mašo.. Zdaj pa nas čakata še slovesnosti ob Marijinemu vnebovzetju in Danijelovi nedelji. Res super se je bilo vrniti na vaje in na kor :).. 

Dejavnosti v službi nam še ne bo kar tako zmanjkalo, saj je september poln različnih festivalov in prireditev.. 

Vglavnem.. Dogajalo se bo in jaz bom končno imela svoj tako željeni urnik..