Delčki v mozaiku

"Srečo imamo pred nosom, a je ne vidimo." Včeraj sem to misel slišala od zelo dobre prijateljice, ki je prebrala blog..  In slišala sem to že pred kakšnim letom, ko se je prav tako navezovalo na isti odnos kot včeraj. Pravi, da vse doživlja svoje padce in vzpone in doseže vrhunec, ko ga najmanj pričakujemo in takšnega kot ga sploh ne pričakujemo..  In začenjam ji verjeti :).. Avtor: Špela Sevčnikar

"Včasih nam lahko ljudje izginejo prav izpred oči.  Včasih te ljudje kar naenkrat najdejo, čeprav so ves čas strmeli vate. Včasih, kadar nismo dovolj pozorni, se lahko preprosto izgubimo. * * * Vsak od nas se kdaj pa kdaj izgubi, včasih namenoma, včasih zaradi sil, ki so močnejše od nas in ki jih ne moremo nadzorovati. Ko odkrijemo to, po čemer hrepeni naša duša, se naša pot znova razkrije. Včasih vidimo pot domov, a si ne moremo pomagati, in kljub temu zabredemo globje in globje, strah jeza ali žalost pa nam prepričuje, da bi se vrnili. Včasih izgubljeno tavamo; včasih je to preprostoje. Včasih znova najdemo pot domov.  A ne glede na vse to, se slej ko prej vedno najdemo." Cecilia Ahern v knjigi "Kam si odšla" Knjiga me na začetku ni tako zelo pritegnila, kot "Na koncu mavrice" iste pisateljice. Ampak sem ravno zaradi globokega sporočila prejšnje knjige vztrajala do konca. Upala sem, da ga ima tudi ta knjiga. In nisem se zmotila :). Po prvih petdesetih

Morem, morem, morem še nekaj napisati, ker če ne me bo preprosto razgnalo od navdušenja :).. To je pesem, ki sem jo v septembru poslušala tisočkrat.. Oziroma še večkrat! V normalnih okoliščinah, bi se je naveličala že pri desetem poslušanju, kot se to zgodi z vsako pesmijo.. Ta pesem pa je nosila, in bo vedno nosila, prav posebne spomine.. Do sedaj je nosila spomine z grenkim priokusom, kajti spominjala me je na osebo, ki me spremlja bolj ali manj vse od tretjega razreda osnovne šole (uh kako to zdaj zveni že kot prazgodovina :D).. Pa sem se ga v mesecu juliju znebila, ker so me določene stvari začele motiti ful (ja, ja stara že poznana zgodba). In med počitnicami, ko sem bila polno zaposlena, ga v bistvu sploh nisem tako pogrešala.. Ko pa se je začel september in naj bi bil ves moj čas namenjen šoli pa se je začelo. In ker sem ga odslovila preko pisma, sploh pojma nisem imela, kaj se dogaja z njim. Če sem ga srečala kje na ulici me sploh ni pozdravil, samo obrnil se je stran in se

Pa me je spet popadla lenoba... Tukaj nisem napisala nič že zeeelooo dolgo, doma sem že od petka naprej in nisem uspela narediti nič za šolo in nič za novo leto. Ugotavljam, da lažje opravljam stvari, ko sem v časovni stiski, ker takrat vem, da stvari preprosto morajo biti narejene, brez izgovorov da ni bilo časa. Ko pa imam "proste" dni in se stvari ne mudijo tako zelo, pa jih vedno samo prelagam in prelagam in prelagam.. Dokler ni čas za oddajo česa ali pa čas, da pokažem kaj se mi je uspelo naučiti :).. Sem pač človek, ki nujno potrebuje urnik, da se lahko znajdem v svetu.. Čeprav tudi urnik velikokrat spremenim tako, da se najde veliko časa za druge, za moje ustvarjalno početje... Medtem ko za te stvari preprosto ne najdem energije takrat ko nimam početi nič drugega.. Avtor: Špela Sevčnikar Danes pridejo moji sošolci iz maturantske ekskurzije.. In danes bom videla, ali mi bo žal, da me ni bilo zraven ali ne :). Me pa vseeno tolaži misel, da nas ni šlo kar 7.. Tor

V prejšnjem zapisu sem se želela bolj podrobno izpovedati o tem, kako popravljam napake, pa mi zaradi pogovorov tu in tam ni uspelo.. Sedaj pa je končno čas, da ustvarim to kar sem želela.   V zapisku »Mogoče me pa to moti?« sem pisala o osebi, s katero sem veliko v stiku in me določene stvari motijo na njej. Toda moj zaključek je bil, da ji vsega tega ne bom povedala, ker nima smisla.   Danes pa se mi postavlja novo vprašanje glede tega. Je pravično do te osebe, da ji ne povem stvari, ki se je tičejo, ampak se raje odmikam od nje?   In novi odgovor je, da ni pravično. Nimam pravice, da jo puščam v negotovosti, kakšne napake je storila in nimam pravice do tega, da je zaradi teh mojih sebičnih dejanj slabe volje..   Torej ji bom danes napisala sms, kaj je razlog mojega umikanja.. Ali pa ne.. Bolje bo, če to opravim osebno. Prihranila bom sms-e pa še videla bo lahko, da tokrat mislim resno in da imam res željo po tem, da se spremenim in popravim odnose z njo.   Toda zbrati pogum še

Avtor: jaz (zato je slabše kvalitete :P)  Torej včeraj je potekal že trideseti festival mladih Stična. Zame osebno pa tretji, ki sem ga obiskala.  Do petka zvečer nisem vedela, da se bom v soboto znašla prav tam. Imela sem namreč drugačne načrte, ki pa so padli v vodo. Tako sem v petek popoldan dobila kaplanov sms, da je na avtobusu še nekaj prostora in da se lahko pridružimo še vsi zamudniki.  Rekla sem si, da takšne priložnosti res ne smem zamuditi. In sem odpisala, da naj me napiše na seznam, ker grem zraven :)!  In Bog res vedno ve, kje je prava pot za nas.. Kje se bomo največ naučili in kje se nas bo Njegova roka najbolj dotaknila.. In točno tja nas pošlje!  Za to, da me je včeraj poslal ravno v Stično, Mu bom hvaležna za vse življenje!  Prvič zato, ker je blo fajn in sem na nekatere ljudi okrog sebe začela gledati s popolnoma drugačnimi očmi.  Drugič zato, ker sem zopet dobila močno zaupanje v Božjo previdnost

»Eksistenca je pred esenco.« (Jean-Paul Sartre)   Tole premlevam že od srede, ko smo v šoli začeli obdelovati Tujca. Bila je prva knjiga domačega branja, ki sem jo prebrala z veseljem in pri kateri me je dogajanje potegnilo vase. Glavni junak (katerega priimek se mi ne da črkovati, ker je dooolg in zahteven :D) .. Mi je na nek način zelo podoben. Tudi sama velikokrat ravnam popolnoma drugače, kot okolica pričakuje od mene. Naveličana sem namreč prilagajanja vsem okoli mene. In se zato prilagajam samo še ljudem, ki mi veliko pomenijo in jih res ne želim izgubiti. Za druge mi je pa popolnoma vseeno. Moja dejanja lahko obsojajo, če želijo, jaz pa bom še vedno vedela, da sem ravnala tako, kot se je zdelo meni najbolj prav. Popolnoma razumem njegovo preživljanje časa po smrti matere. Pa kaj če je že naslednji dan šel na plažo, tam spoznal žensko, se spustil v spolni odnos z njo, v kinu gledal komedijo. Vse to še ne pomeni, da ni žaloval za njo. Tudi sama sem dan po očetovem pogrebu p

avtor: Špela Sevčnikar Res je, nekaj časa sem si iskreno želela, da bi maturantsko ekskurzijo lahko "prešpricala". Nekaj časa lahko bolje opišem z "od sredine tretjega pa do prvega tedna četrtega letnika". Takrat bi dala popolnoma vse, da mi ne bi bilo potrebno iti.  Vedela sem, da mi zdravnica ne bo napisala opravičila, oziroma potrdila, kar tako, če z menoj ni popolnoma nič narobe. In z menoj res ni bilo nič narobe, zato sem se proti koncu počitnic popolnoma sprijaznila s tem, da bom morala iti. Sprijaznjenost v usodo pa je počasi rasla v navdušenje..  Ko sem poslušala mladino iz domačega župnišča, ki so bili na svetovnem dnevu mladih, ki je letos potekal ravno v Španiji, kako so z velikim navdušenjem pripovedovali o tem, kaj vse so videli in kako superfinofajn so se imeli... Me je prijelo, da bi tudi jaz vse to rada doživela. Skozi svoje oči, ne samo preko pripovedovanja.. Pa sem si rekla: mogoče pa ne bo tako slabo.. Poskusit pač ni greh..  Potem pa sem zar

Imam veliko potrpljenja in nisem pretirano zamerljiv človek. In to pomeni, da če mi nekdo stori nekaj slabega, mu odpustim in pustim da ponovi dejanje, čeprav je boleče. Toda tudi tega potrpljenja je, tako kot večina ostalih stvari, enkrat konec. In ko ga je, se moje obnašanje spremeni. Čeprav na način, ki marsikomu ni razumljiv. Nikoli namreč ne bi "napela" nekomu kar mu gre, ampak mu samo omenim kaj je narobe in se malo umaknem od njega. Potem pa čakam. Ne vem natančno na kaj. Verjetno na to, da se tisti spomni, da bi kaj storil in popravil najin odnos. In če se tisti tega ne spomni, najin odnos zgublja na moči. Na ljudeh me tudi ne moti pretirano veliko stvari. Če pa me že, jih poskušam spregledati. Skoraj nikoli pa jih ne opozorim na njih, kajti dokler ne spoznam človeka dovolj dobro pač ne morem vedeti, kako sprejema kritiko na svoj račun.. In raje ne tvegam. Še manj pa tvegam, ko človeka tako dobro poznam, da vem da bo ob omembi njegove napake popenil in iskal v

Vprašanje se mi je po mislih podilo celo noč, ko nisem mogla zaspati.. Ko sem ležala, poslušala tiktakanje ure nad mojo glavo, v drugače preglasni tišini... Prepustiti se žalosti ali biti vesel za eno izkušnjo več? A na srečo (ali pa na žalost, odvisno s katerega zornega kota pogledaš) nanj odgovora nisem iskala prvič. Avtor: Špela Sevčnikar Iskala sem ga nekaj mesecev po atijevi smrti, ko je bil moj svet porušen do konca.  Takrat sem ugotovila, da je vsekakor boljša hvaležnost. Hvaležnost za to, da je tako izjemen človek bil moj oče.  Da me je lahko spremljal na moji poti v samostojno življenje vsaj 17 let, da sem se v teh letih lahko učila od njega. Učila sem se, da je vedno potrebno priskočiti na pomoč, da je pridno delo vrednota (in nobeno delo ni nehvaležno, sramotno) , da na nikogar ne smeš gledati kot na sovražnika - ne glede na to, kaj hudega ti je storil, da je narava prečudovita, če jo opazujejo prave oči, da drobne stvari lepšajo življenje in še veliko drugih stvari. 

V veliko filmih lahko vidimo otroke, ki pihajo svečke na svoji rojstnodnevni torti. Tik preden jih upihne, mu rečejo, da naj si nekaj zaželi, a da tega ne sme povedati naglas. Kajti če željo poveš naglas, ostalim, se ti ne uresniči.. Pa je res tako, ali je bil današnji dogodek samo naključen? Preko klepeta sem spoznala zelo v redu fanta. Zabavnega, odprtega, zanimivega, čutnega.. Vse lastnosti, za katere sem si želela, da bi jih moja bolša polovica imela. Če povzamem vse skupaj: POPOLN! Avtor: Špela Sevčnikar Med pogovorom z njim sem se počutila.. Kot v oblakih.. Popolnoma svobodna, napisala sem lahko svoje dejansko mnenje, mu izpovedala svoje občutke in on meni..  Bila sem popolnoma sproščena in iz najinih pogovorov sem črpala energijo..  In danes zjutraj sem vse svoje občutke ob tem in svoje doživljanje njega nekomu zaupala.. In kot da bi trditev iz prvega odstavka držala, so se moje sanje (upanje) danes končale..  Verjetno bova ostala samo prijatelja, seveda še to z velikim Č

Danes sem se zbudila malo kasneje (ob enajstih, če smo natančni) . .. In ker mami zaradi tega ni uspelo odpreti okna v spalnici, je danes ta čast doletela mene. Nad našim mestom je sonce že visoko vzšlo, ravno za hribom na katerega pogled imam iz tega okna. In pogled, ki sem ga bila danes deležna, mi je bil neznansko všeč, čeprav okrog mene ni narave, temveč stare celjske hiše. Toda sonce, ki je sijalo na mamine rože in nekaj golobov na strehi pod oknom ... Ooooo ... In zrak, ki me je dosegel, se mi je zdel tako čist in svež :)...   Avtor: Špela Sevčnikar Danes se mi zdi svet tako lep :) ... In ker sem polna (predvsem pozitivne) energije, se bom potrudila popraviti par napak, ki so se mi pripetile v zadnjem tednu, ko se mi nekatere barve v svetu okrog mene niso pokazale v vsej svoji polnosti ... V prejšnjem blogu sem pisala, kako težko je upoštevati nasvet "ne moreš spremeniti ljudi okrog sebe, lahko pa spremeniš svoj pogled na njih" in se pritoževala nad