Kaj vse moraš prestati, ko imaš mačko...

Pa me je spet popadla lenoba... Tukaj nisem napisala nič že zeeelooo dolgo, doma sem že od petka naprej in nisem uspela narediti nič za šolo in nič za novo leto.
Ugotavljam, da lažje opravljam stvari, ko sem v časovni stiski, ker takrat vem, da stvari preprosto morajo biti narejene, brez izgovorov da ni bilo časa. Ko pa imam "proste" dni in se stvari ne mudijo tako zelo, pa jih vedno samo prelagam in prelagam in prelagam.. Dokler ni čas za oddajo česa ali pa čas, da pokažem kaj se mi je uspelo naučiti :)..
Sem pač človek, ki nujno potrebuje urnik, da se lahko znajdem v svetu.. Čeprav tudi urnik velikokrat spremenim tako, da se najde veliko časa za druge, za moje ustvarjalno početje... Medtem ko za te stvari preprosto ne najdem energije takrat ko nimam početi nič drugega..

Avtor: Špela Sevčnikar

Danes pridejo moji sošolci iz maturantske ekskurzije.. In danes bom videla, ali mi bo žal, da me ni bilo zraven ali ne :). Me pa vseeno tolaži misel, da nas ni šlo kar 7.. Torej se bomo tudi mi lahko o čem pogovarjali medtem ko bodo ostali obujali spomine na prelepo Španijo.. In ko bomo vsako minuto, ki so jo preživeli tam slišali vsaj tisočkrat. Na koncu bomo pa poznali vse podrobnosti tako kot da bi bili tudi mi tam.

Marsikomu verjetno dolgujem še razlago kako sem izpeljala vsa  "opravičevanja".. Za dva od treh veste, da sta bila zelo uspešna.. Tretji primer (iz šolskih klopi) pa je.. Eh, saj sploh ne vem kako naj se izrazim. Tako bolj.. Mlahav :/..

Vsedle sme se za mizo in lahko sem govorila.. Povedala sem vse, kar sem želela. V bistvu še več kot sem želela, ampak ko sem začela govoriti se mi je zdelo pravično, da če nekaj začnem pač izpeljem do konca ne glede na končni razultat.. Ko je pogovor tekel proti koncu se mi je za hip zazdelo, da mi je na nek način uspelo popraviti situacijo in da zdaj ne bo več tolikšnega prepada med nama..
Potem pa dobim nazaj nekaj v smislu, da je itak brezveze, ker se bo situacija, vsaj z njene strani, ponovila in mi bodo lahko na živce šle popolnoma iste stvari, kot sedaj. Ne more iz svoje kože..
Ampak da ko, ČE bo, spregovorila, bo spet vse po starem.
Jeeeeej. To mi zelo veliko pomeni. Če bo spregovorila in ko bo.. Za to se lahko odloči, ko bo srednja šola že 10 let za nami. Ampak takrat mi iskreno rečeno ne bo to popolnoma nič več pomenilo.

Pa sem se po tem odločila, da sem jaz storila vse, kar sem v danem trenutku lahko storila in stvari prepustila v njene roke. Ker tudi če sem se jaz želela obnašati povsem normalno se ona ni. In tak odnos je zares "brezvezen".
In sem čakala in spet prišla do nove ugotovitve.. Nič se ne bo spremenilo, če bom samo čakala. Ženska očitno hoče videti, da sem se dejansko spremenila in moram to tudi pokazati (glede na to, kako ocenjuje ljudi in jih daje na različne preizkušnje in tega sploh ne skriva, me vsa stvar niti ni toliko presenetila kot prizadela, ker sem upala da sem pa po dveh letih prijateljstva dokazala, da sem vredna njenega prijateljstva).

Torej: začeti skakati okrog nje, govoriti kot navita, ji povedati vse, kar se dogaja z menoj ali pa preprosto pozabiti na vse supermeganajboljzabavne ure med poukom :)..
Začela sem "skakati" okrog nje in ji zadnje par dni - med fraj dnevi - skušam pisat čimbolj vsebinsko polne sms-e, z veliko informacij o mojem zasebnem življenju in upam, da ji bo kmalu potegnilo, da sem še tista stara in bo tudi ona vložila nekaj truda v odnos.

Foto: Špela Sevčnikar

Pa je bilo moje pisanje spet prekinjeno... 

V kuhinji je bilo okno odprto, mami je ležala jaz pa popolnoma zatopljena v svoje misli.. In ko gospodar ni priseben je maček glavni kralj.. Oziroma Kraljica, se opravičujem :).. 

Kot kraljica zre s kuhinjskega okna na širno sosedovo dvorišče.. In kar naenkrat se v njeni mali lušni glavici utrne misel, da bi ona rada to dvorišče enkrat raziskala in odide. Predvidevam da naprej na streho od barak, potem pa hop v najbližjo barako. 

In ko Simoni postane dolgčas in bi se rada malo pocartala z malim navihančkom naenkrat ugotovi, da je nikjer več ni! Jaz zaženem paniko, mami pa popolnoma mirno pove, da jo je nazadnje videla na oknu. 

Grem na okno in pogledam, če je kje na dvorišču in mala se je sprehajala po zapuščeni baraki kot največja gospa.

Seveda sem se takoj oblekla in stekla na dvorišče, da bi jo čimprej dobila nazaj. Poskušala sem jo privabiti skozi malo večjo odprtino z njeno najljubšo igračo, ki mi jo je mama prijazno vrgla z okna, pa je bila toliko pametna, da se ni pustila. Po dvajsetih minutah takšnega igranja pa se je odločila, da ima te barake dovolj in švignila eno bolj v notranjost. 

Do nje torej nisem več imela dostopa, kajti vrata barake je nekdo uporabno zabil z latami. Tako sem stala tam kot kup "dreka" in razmišljala kaj sploh lahko storim, ker nisem vedela, kdo je lastnik tiste barake. In naenkrat se je mala odločila, da bo prijazna in mi pokazala, da obstaja izhod nad vrati in se mi prišla parkrat pokazati.. Toda mačji refleksi so hitrejši kot moji in je nikakor nisem mogla dovolj hitro ujeti. 

Mimo mene se je nato kmalu sprehodil presenečeni hišnik sosednje hiše, saj mu ni bilo jasno, kaj delam pri njihovih barakah s čudno rdečo stvarjo v rokah.. Njegov glas pa je premamil mačko, da si ga je prišla ogledat in tokrat sem jo prehitela, jo zagrabila za tačko in jo začela vleči ven. Čeprav se je med tem drla kot "jesihar" in se mi je srce trgalo, sem nadaljevala in jo po močnem ugrizu celo dobila ven. 

Prinesla sem jo domov, celo prestrašeno seveda. Na poti domov so naju ustavili sosedje, ki se jim je zdel njen podvig zelo zanimiv in so jo HVALILI! Kako da je pametna, da mi takole pobegne.. In se mi posmehovali, ker sem bila besna. 

Doma pa mi je gospa mačka za zahvalo podarila še dva ugriza do krvi in par jeznih pogledov in pihov. 

Okno bo od zdaj naprej preventivno zaprto, ko z mamo ne bove pozorni na to, kaj se dogaja z njo. Ker ne nameravam več skakati po dvorišču in se dreti za njo in... 

Zdaj pa je spet postala stara prijazna mačka... *.* prišla je k meni na mizo, me sladko pogledala, se udobno namestila in sedaj spi tukaj pri tipkovnici. 

In moj največji problem je, da sploh ne morem več biti jezna na njo, ko pa je tako sladko bitje... :)