Najti se v svetu knjige

"Včasih nam lahko ljudje izginejo prav izpred oči. 

Včasih te ljudje kar naenkrat najdejo, čeprav so ves čas strmeli vate.

Včasih, kadar nismo dovolj pozorni, se lahko preprosto izgubimo.

*

*

*

Vsak od nas se kdaj pa kdaj izgubi, včasih namenoma, včasih zaradi sil, ki so močnejše od nas in ki jih ne moremo nadzorovati. Ko odkrijemo to, po čemer hrepeni naša duša, se naša pot znova razkrije. Včasih vidimo pot domov, a si ne moremo pomagati, in kljub temu zabredemo globje in globje, strah jeza ali žalost pa nam prepričuje, da bi se vrnili.

Včasih izgubljeno tavamo; včasih je to preprostoje.

Včasih znova najdemo pot domov. 

A ne glede na vse to, se slej ko prej vedno najdemo."

Cecilia Ahern v knjigi "Kam si odšla"

Knjiga me na začetku ni tako zelo pritegnila, kot "Na koncu mavrice" iste pisateljice. Ampak sem ravno zaradi globokega sporočila prejšnje knjige vztrajala do konca. Upala sem, da ga ima tudi ta knjiga.
In nisem se zmotila :). Po prvih petdesetih straneh me je knjiga posrkala vase in s težkim srcem sem jo ob polnoči odložila ob posteljo..


Da na kratko povzamem vsebino (mogoče pa s tem še koga pritegnem k branju). Sandy je ženska, ki je preprosto obsedena z iskanjem stvari vse odkar je pri desetih letih izginila njena sošolka. Ne more mirno spati, če izgubi nogavico, pero,... Zato se odloči za poklic, ki ji je pisan na kožo. Ustanovi agencijo za iskanje izgubljenih ljudi. Kar nekaj primerov uspešno reši, toda pri enem se ji zatakne in se tudi sama po pomoti znajde v neznani deželi, kamor prihaja vse, kar je izgubljeno... In ljudje si tam ustvarijo nova življenja, kajti poti iz pozabe ni.. 


Kaj se zgodi na koncu vam ne nameravam izdati :).. 


Odlomek, ki sem ga navedla na začetku je konec knjige. In nosi sporočilo, ki se mi je nekako vtisnilo v spomin. 


Stvari, osebe in živali.. Vse na tem svetu ima svoje mesto. In ko določene stvari mi odvržemo, izginejo v kraj, kjer vse zaživi znova.. 
Če se odločimo, da bomo pozabili prijatelja, ker nam je storil nekaj hudega (ali pa tudi ne), ta prijatelj ne bo več obstajal. Vendar samo v našem svetu. Še vedno bo obstajal v svojem svetu in svetu nekoga drugega, ki ga ima še zmeraj rad. 
Če pozabimo na način smeha ljubljene osebe in če se še tako trudimo, da bi ga znova slišali, mar to pomeni, da ta smeh ni nikoli obstajal? Seveda je obstajal svoj čas. In obstaja še zmeraj. Nekje globoko v naši podzavesti. In v spominu katere druge osebe.
Če izgubimo svoje najljubše pisalo in čez čas popolnoma pozabimo nanj... Mar več ne obstaja? Je kar tako izginil iz obličja zemlje? Ne, pisalo je še zmeraj nekje.. Z novo nalogo. Morda ga je nekdo našel, ga pobral in sedaj služi njemu.. 


Tako je prav z vsemi stvarmi na tem svetu. Če jih izgubimo in pozabimo mi, jih najde nekdo drug.
In ko so enkrat pozabljene, si jih tako težko prikličemo v spomin in jih prikličemo nazaj v svoje življenje...


Zato je tako pomembno, da znamo obdržati v svojem življenju osebe in stvari, ki nas dopolnjujejo...