Delčki v mozaiku

Omejitev 120-ih besed, ko gre za izražanje mnenja na pisni način, je zame v bistvu kazen. Kar sem ugotovila šele včeraj, ko sem se odločila, da napišem nalogo za predmet Organizacijska kultura.  Na predavanjih, ko je profesorica opozorila na omejitev besed, sem se nasmejala, ker sem vedela, da jih napišem v manj kot desetih minutah. Doma pa se je izkazalo, da bom potrebovala še enkrat toliko časa. Ker med pisanjem nisem bila pozorna, koliko besed se je nabralo. Šele proti koncu mi je pogled zašel v skrajni desni rob ekrana. 

Pravzaprav je prav srečno naključje (ali pa tudi ne, kdo bi vedel) , da lahko prvi zapis filma tedna namenim novemu zares vrhunskemu filmu. Filmu leta lahko rečem, čeprav leta še vsekakor ni konec in v naše kinematografe prihaja še kar nekaj filmov, katerih napovedniki so me navdušili in si jih bom šla ogledat. 

Se še kdo spomni tistih časov, ko sem vsak mesec objavila seznam tistih knjig, ki so me zares navdušile? Dolgo je že tega, prav tako je veliko časa minilo od takrat, ko sem prebrala kakšno zares zanimivo leposlovno knjigo. Nekaj sem jih imela doma, pa se nikakor nisem mogla pripraviti do tega, da bi jih zares prebrala. Rubrike tako torej ne morem več objavljati.  Filmov sem v nekem obdobju pogledala preveč, da bi lahko mesečno izpostavila le nekaj njih. Ker me prepriča preprosto preveč žanrov in zgodb. Zdaj pa sem ravno v času, ko niti filmom ne namenim veliko časa. Kar nekaj jih je še na moji čakalni vrsti v mapi s prenosi. Številka tistih, ki sem jih pogledala, pa majhna. 

Kot sem obljubila zadnjič, objavljam voščilnico, ki je nastala ob čudovitem dogodku. Pri prejemnikih je že skoraj en teden (seveda me je medtem spet povozil čas, a o tem kdaj drugič), sama pa sem bila zelo vesela sporočila, da je voščilnica dosegla svoj namen :). 

Krompirjeve počitnice so bile in letos sem dobila priložnost, da pripravim in odvodim delavnice za otroke v Žalcu. Ker sta bila dva dni v tednu praznika, so nam za druženje in ustvarjanje ostali samo trije dnevi. V sredo smo si ustvarili čarovnico na gugalnici, ki jo je ustvarila sodelavka, v četrtek košarkarsko igrišče za dolge zimske dni in preganjanje dolgčasa in v petek strašila za v cvetlični lonec.

Včasih je bila navada, da sem 31. oktobra zvečer šla na pokopališče. V družbi seveda (sama si tako ali tako ne bi upala) . Ker imajo sveče v temi prav poseben čar. In ker jih je okoli tega datuma tako veliko, je pogled še posebno lep. Celjsko pokopališče kar žari od svetlobe. 

A zakaj ni oktobra se sprašuješ? Seveda je bil. Natančno med septembrom in novembrom. Ampak ga ni na seznamu Pisalo se je ... Ker se ni prav nič pisalo. Kljub mojim velikim obljubam, da se bo pisalo. Pa tudi drugi Načrti iz septembra niso nikjer na poti, ki bi jih pripeljala do Ciljev.  Še vedno, kot sem to počela v starih časih, plavam v idejah, o čem pisati, pa vedno znova najdem izgovor proti. Ali ni časa (pa to v bistvu zadnje čase niti ni izgovor, temveč resnica), v tistem trenutku nimam v neposredni bližini računalnika (telefon pa je tako zapolnjen, da ne bi prenesel še Bloggerjeve aplikacije), se mi ideja zdi preveč mimo, preveč osebna ali pa premalo osebna. Skratka, težki izgovori, kot sem že rekla :).