Pogled na sveče v temi

Včasih je bila navada, da sem 31. oktobra zvečer šla na pokopališče. V družbi seveda (sama si tako ali tako ne bi upala). Ker imajo sveče v temi prav poseben čar. In ker jih je okoli tega datuma tako veliko, je pogled še posebno lep. Celjsko pokopališče kar žari od svetlobe. 

O tem, kakšen nesmisel se mi zdi prižgati toliko sveč naenkrat in okrasiti grobove ne z enim aranžmajem, temveč večimi za praznik, sem pisala pred tremi leti v blogu z naslovom Mister in Miss groba (klik) in se ne nameravam ponavljati. 

Samo toliko, da zdaj še trikrat bolj ne razumem, kje je pomen vseh teh sveč. Ali se ljudje res nikoli ne vprašajo, kaj je smisel praznika in kam gredo vsi odpadki (pa prosim ne bi z reciklažo, ker je dokazano, da je za reciklažo nekega predmeta potrebno več energije, kot za njegov primarni nastanek)? 

V soboto sva se z mamo zapeljali po nekaj sveč v svečarno. Sem iskreno upala, da bosta dva vložka za stekleni sveči, ki sem ju pred časom kupila za atijev grob, ker sta mi bili zares lepi, in štiri sveče za ostale pokojne, ki so bili del najinih življenj, dovolj. Mislim ... Meni vsekakor bi bilo. Naš grob je (lahko rečem spet, ker nihče ne deli z menoj enake miselnosti) bil že itak poln. Sveč in rož, se razume (da ja ne bi kakšna ptička iz Prekmurja rekla, da imava zapuščen grob). Pa je mama vseeno čutila potrebo, da odnese gor še danes eno, pa včeraj eno. Zakaj se spet sprašujem? Ker se tako spodobi, ja.

Letos večerne navade nisem izpolnila. Niti ne obžalujem tega. Res ni bil ta večerni sprehod nekaj, kar bi potrebovala. Sem se pa čisto spontano danes zvečer znašla na vrhu hriba v celjski okolici in za trenutek ali dva postala in uživala v pogledu na pokopališče. 

Slika, ki jo prilagam ni niti mali približek tega, kako veličasten je bil ta pogled, pa vendar ... in tisti trenutek ... mi je veliko pomenil, čeprav niti ni bil tako mišljen ... ko bi le lahko trajal in trajal ...

Še vseeno pa je dejstvo, da bi bil pogled enako lep, če bi bilo število sveč vsaj za polovico manjše :)! Vsekakor veliko veliko več pomenita misel na naše najbljižje in molitev zanje.