Delčki v mozaiku

Prejšnji teden mi spet ni uspelo opraviti izziva. Ta teden pa objavljam 13 novih prazničnih voščilnic. 10 voščilnic z miškami mi je pobralo kar nekaj živcev, ker mi ni v veselje ustvarjati znova n znova istega motiva. Ampak takšne so bile želje...

Prejšnji teden se mi je zgodilo, da sem na blog čisto pozabila. Pravzaprav - ko sem se spomnila, da bi bilo treba nekaj objaviti, nisem imela ničesar na zalogi, volje do tega, da karkoli objavim pa tudi ne ... Bil je cel kup problemov na enem mestu, ki pa so se - vsaj kaže tako - začeli urejati. Ta teden sem se, kljub začetni negotovosti v samo sebe in v količino časa, ki ga imajo dnevi na voljo, uspela rešiti dveh predmetov na fakulteti ... Še trije v tem semestru in en v naslednjem pa bo :)...  Danes pa sem bila nekoliko božično razpoložena in zeloooo pridna. Spodaj si lahko pogledate, kaj sem uspela danes ustvariti...  Mislim, da sem se odkupila za prejšnji teden :)... (Kazen je pa nekako bila pozabljena :D)

V zadnjih dneh mi v roke ni uspelo prijeti niti enega papirja, da bi kaj ustvarila. Vse, kar je bilo ustvarjalnega ta teden, so bile prikupne veveričke iz filca in storžev z otroki na delavnicah. Zadnji dnevi minevajo v duhu dogajanja na fakulteti, pisanja nalog in seminarskih ... Za danes sem rekla, da bom ustvarila eno božično voščilnico, da jo lahko zvečer pokažem tukaj, pa po (skoraj) celem dnevu sedenja za računalnikom, ne morem strmeti še v pisan papir.  Lahko pa kljub temu pokažem en izdelek, ki je nastal danes in na katerega sem v bistvu kar ponosna. Prvič sem ustvarjala v programskem orodju CorelDRAW. Nastal je spodnji logo, ki ga potrebujem za eno izmed seminarskih nalog :) ... Meni je prav simpatičen. 

Čas za objavo ... Jaz pa sem dan posvetila ustvarjanju, pa vendar ničemer za dušo in oseben užitek, temveč za otroške ustvarjalne delavnice. Ker ne bi bilo prav, da se slike izdelkov, ki jih bomo z otroci ustvarjali v prihodnje, pojavijo tukaj in ker se dragi itak ne strinja z mojim načinom izzivov ... Tečnari namreč, da moram počasi začeti objavljati fotografije česa drugega ne samo izdelkov ... Tokrat nekaj fotografij, ki sem jih uspela narediti na Šmartinskem jezeru nekega popoldneva, ko je sijalo toplo sonce in sva si privoščila sprehod :)... Sonce je sicer že počasi zahajalo in ustvarilo čudoviti odsev na vodi Sonček je bil idealen za igro senc Na vsake toliko pa je veter zamajal visoko travo

Pred ne toliko objavami (zanemarila sem se, priznam) , je nastal zapis pod naslovom " Skoraj diplomirana inženirka logistike ". Bilo je na dan, ko sem svojo diplomo ponosno odnesla v končno potrditev tehničnega pregleda.  Minilo je, kot bi dvakrat mežiknila z očmi, šla enkrat vmes spat in se zdaj prebudila v študijsko leto, v katerem bi bilo fino, da ponovim postopek z magistrsko nalogo. (Sem mislila ponoviti naslov starega zapisa, ampak obljubim, da se bom do konca tipkanja spomnila česa bolj izvirnega.)  Seveda se mi ne sanja, o čem bom pisala tokrat. Pa ne, da ne bi imela na razpolago dovolj problemov, ki smo jih v tem času rešili, ali pa jih ustvarili na novo - zato da imamo kaj delat ... Ravno nasprotno. Lotili smo se izdelave modela za izbiro letališč v Sloveniji in njenih sosedah, ga dokaj uspešno predstavili na veliki konferenci v Belgiji (bom rekla samo, da je bilo še nekaj slabših govorcev v angleščini, kot sem bila jaz) , izboljšana verzija članka pa je t

Danes en dan prej kot ponavadi ... Imam za pokazat kar štiri :). Iz iste kolekcije ... Morala bi nastati samo ena - za prijateljico. Pa sem rožice narisala pač dvakrat, jih enkrat pobarvala pisano, drugič v črno. Ko sem ju nalepila na izbran barvni papir, pa mi ideja - kolikor mi je bila prej simpatična - ni bila več tako zelo všeč.  Barve na beli podlagi in izstopajoči zeleni... Zanimalo me je še, kako bodo prišle rožice na rumeni podlagi, ki bo malo ublažila prehod. In bila končno zadovoljna. Nisem pa vedela, kakšne barvne kombinacije so načelom všeč prijateljici, zato je tisti dan dobila tri fotke - tri izseke, ki niso izdajale ničesar, razen barv.  Dobila pa sem odgovor: "Tista črna, ampak če vprašaš mene, bi raje uporabila rjavo." Tako je nastala še četrta - rjava - in tista nato ta teden odšla v njene roke :).. 

Tako, danes je čas, da objavim voščilnico o kateri sem pisala prejšnji teden. Začela sem z verzom, ker se mi je zdel primeren za prijateljico. Potem pa sem želela dodati bele vrnice. Pa nikakor niso pasale zraven. Te manjše rožice pa so se mi zdele simpatične. Ko so bile narisane, sem jih samo še razporedila po praznem prostoru.  Prehod iz bele v rdečo se mi je zdel pregrob, zato sem dodala še pikast papir za okvir vsega, kar je na voščilnico prilepljeno.  Mi je pa - kljub temu, da so na mojih voščilnicah večinoma rožice - vesela, da se zunaj že vonja zima :)!

Danes sem začela izdelovati voščilnico - za kolegico, ki ima kmalu rojstni dan, pa sem jo v osnovi želela izdelati že prejšnji teden. Kakšna je nastala, si lahko pogledate v Tedenski izziv (1) - S . Tista pa res ni bila primerna zanjo (čeprav ji je menda simpatična). Danes sem se ponovno lotila izziva. Nisem še končala - ker mi je vmes zmanjkalo priložnosti za: " Dragi, a misliš da bo ta barva pasala zraven osnove pa teh pikic ?". Sploh pa je prav, da jo pokažem šele po tem, ko jo bo lahko sama prejela v roke :).  Za ta teden sem si torej dovolila slikati izdelek že na svojem novem domu. Te jesensko pobarvane kozarce sem videla na Pinterestu in se zaljubila v njih. Res je, da je dolgo slikica ždela med ostalimi na namizju računalnika, en dan pa me je prijelo pa sem si kupila vse, kar sem mislila, da potrebujem - rjavo barvo za steklo, velike kozarce za vlaganje, mat lak za zaščitni premaz, pesek za okras, nekaj sveč in nov čopič :).    Potem pa mi rjava barva za stek

Avgusta sem objavila dve voščilnici in obljubila, da tri pokažem septembra. Obljuba mi je čisto ušla iz glave, pa tudi fotografije voščilnic so se izgubile.  Sem zanje prosila prejemnike, da imam sploh kaj za pokazat.

Takole. Preveč govoriva o tem, kaj morava objaviti, pa večinoma ostane le pri besedah. Pa sem seodločila, da dragega malo izzovem s tedenskimi izzivi. Ker je fotografija njegova strast, logično da sem izbrala objavo vsaj ene fotografije na teden. Ne, ni mi ostal dolžen - tudi sama moram objaviti eno avtorsko fotko na teden. Ker pa moje fotografije niso primerljive z njegovimi, sem svoj izziv malo nadgradila. Ustvarjanje me pomirja, pa se ga lotim premalokrat. Vsak teden bom torej poskušala narediti nek izdelek, ga fotografirati in objaviti. V nasprotnem primeru sledi kazen. Kakšna? Je rekel, da bo določil vsak teden posebej. Me zanima, kdo bo imel na koncu leta 2017 zbranih več kazni :). Danes je nastala tale voščilnica. Čisto nekaj drugega, kot sem si na začetku zamislila. Ampak ravno v tem je čar ustvarjanja - nikoli zares ne poznamo svojega končnega cilja :).

Sovice ljubezni..ali tako nekako...  

Dolgo časa nisem ustvarila kakšne voščilnice. Velika noč je šla kar mimo mene - me je mami tik pred njo vprašala če mislim kaj naredit, da bi že morale iti na pošto. Na koncu se je izšlo tako, da jih je morala kupiti, jaz pa sem jih s težavo popisala in naju podpisala. Ker ni bilo časa, oziroma si ga preprosto nisem vzela.  Nisem prepričana, če je kdo iz družine ali prijateljev letos dobil voščilnico, ki bi jo sama izdelala. Ali pa se morda najde kakšen srečnež, ki jo je prejel. Ne spomnim se.  V soboto pa me je prijela vročiča voščilnic. Nastalo jih je kar sedem.  Dve objavljam danes, ker sta že na polici svojih lastnic. 

Težko je stopiti iz cone udobja. Prekleto težko, ker ... kljub zavedanju, da ostaja vse pomembno v življenju popolnoma enako, je kup stvari, ki se spremenijo. Marsikaj sem se naučila v teh mesecih vstopanja v cono udobja in potem prisilnega izstopa.  Ne maram početi tega. Ker si potem nekaj dni preprosto nisem všeč. In ker je težko čakati na naslednji vlak. Še toliko težje je, ko ga pričakujem in vidim, kako pelje proti meni, pa se ne ustavi na postaji.  Nikoli, ampak res nikoli nisem blestela v menjavi okolja. Stiska me, ko pomislim, da se bom morala spopasti s čisto novimi stvarmi. Ker je lažje hoditi po ustaljeni poti, kjer poznam že vsak kamenček na tleh. 

Bili so časi, ko sem verjela, da je to to. Da ne sledi popolnoma nič več. Da moram spremeniti svoje življenje, svoje želje in svoj končni cilj. Ker je nenadna izguba pomenila, da se mi je življenje postavilo na glavo in da moram spremeniti svoj način razmišljanja in delovanja.  Pa je bilo jasno, da po vseh pravilih sreče na tem svetu ne bi smelo biti konec. Ne, če je tako, da je določenim ljudem namenjeno biti skupaj. Ker je bilo jasno od prvega dne, ko sva se spoznala, da nekaj je med nama.  Ne glede na vse ovire, ki so se nama postavjale na pot ali pa sva si jih v določenem trenutku postavila sama, ker sva se še učila, kako živeti drug z drugim,sva jih vsakokrat uspela premagati ali pa vsaj prestaviti v preteklosti.  Logično - nihče ne začne veze za vse življenje z navodili o ravnanju s partnerjem. Ogromno stvari se je potrebno naučiti. O partnerju, pa tudi o samem sebi. Sama sem se v vsakem poskusu znova ogromno naučila o sebi. Tudi napačnih stvari. Ker si, vsaj od zače