Dajva skočit :).

Težko je stopiti iz cone udobja. Prekleto težko, ker ... kljub zavedanju, da ostaja vse pomembno v življenju popolnoma enako, je kup stvari, ki se spremenijo. Marsikaj sem se naučila v teh mesecih vstopanja v cono udobja in potem prisilnega izstopa. 

Ne maram početi tega. Ker si potem nekaj dni preprosto nisem všeč. In ker je težko čakati na naslednji vlak. Še toliko težje je, ko ga pričakujem in vidim, kako pelje proti meni, pa se ne ustavi na postaji. 

Nikoli, ampak res nikoli nisem blestela v menjavi okolja. Stiska me, ko pomislim, da se bom morala spopasti s čisto novimi stvarmi. Ker je lažje hoditi po ustaljeni poti, kjer poznam že vsak kamenček na tleh. 

Edinokrat, ko mi je všeč menjava okolja, so dnevi ob tebi, dragi. Veselim se, da nama bo zopet namenjenih nekaj dni, ko bova lahko vse počela skupaj. Teh nekaj dni je tako ... Čarobnih in veselih in sploh ne zakompliciranih. Popolna cona udobja zame. Ker te poznam in ti poznaš mene. Ker sva lahko to, kar v samem bistvu sva. Brez pretvarjanja, da sva močna, kadar nisva, brez lažnih nasmehov, ker bi bilo težko karkoli pojasnjevati. In predvsem, ker čutim varnost. 

Varnost, ker vem da me vedno znova pobiraš, ko padem. Me podpiraš, ko se odločim za kaj popolnoma norega, mi pokažeš pot do cilja, ko ga sama ne vidim več, me močno objameš, ko me je strah in mi obrišeš solze, ko jokam. Mi pokažeš, da je sram čusto, ki ga ob tebi ne smem začutiti, ker me sprejemaš točno takšno, kot sem. Varnost, ker zaspiš ob meni in vem, da te lahko kadarkoli zbudim. Ker ostajaš miren v situacijah, ko jaz čustveno popolnoma odpovem. In ker ... Lahko bi naštevala še dolgih pet strani pa seznam najbrž še zmeraj ne bi bil končan. 

Nazaj k coni udobja - težko se je ločiti. Ker potem vsega tega ni. No, nekaj vsekakor je, tega ne morem zanikati. Ostaja zaupanje, pa dolgi pogovori, pa sproščenost pa ... Ampak ... Priznam. Po toliko časa in po vsem, kar se je zgodilo ta mesec ... Ne glede na to, kako skušam sebe in okolico prepričati, da sem v redu medtem, ko te ni. NISEM. 

Nisem v redu. Ker mi trenutno manjka preprosto vse. Pa ne glede na to, kaj poskušam delati in si zaposliti misli, razmišljam o tem, kako zelo bi te rada imela ta trenutek ob sebi. 

Zaradi tebe sem pred tem, da stopim iz vsega tega, kar poznam in stopim v čisto temo. Ampak ker na njo z menoj stopaš ti, me pravzaprav ni toliko strah in bolj prepričana sem, da je čas, da storiva to. Odjadrava na svoje in zagrizeva vsak v svoj izziv. Tak, ki nama bo všeč in naju bo še dodatno izpopolnjeval. Če bo pa kljub temu včasih težko - ker življenje pač tako je - in ko se bom kot po toboganu spustila proti globini in bom tečna in razdražena in objokana, bo vseeno lahko. Ker boš tam ti. Zjutraj s poljubom za čudovito jutro, po službi z močnim objemom, da mi poveš kako si me pogrešal, s svojo dlanjo, ki se oklepa moje, kamorkoli greva, nasmehom, ki me pomiri, svojimi domislicami, ki me spravljajo v smeh in zvečer s poljubom za miren spanec. Ker nad nama ne bo viselo zavedanje, da se moreva ločiti po nekaj dneh. Ker si preprosto najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju.

Pa dajva skočit, skupaj. V neznano. Kmalu :).