Delčki v mozaiku

Ulegla sem se poleg računalnika. Moj prvi plan je bil sicer, da grem spat, ker je spanje trenutno stvar, ki se na seznamu primanjkljajev uvršča na drugo mesto. Je pa tako, da kadar imam čas za nekaj, tega nekaj zagotovo ne bom naredila. In ta nekaj je najpogosteje spanje. Prvih 10 minut ležanja v postelji sem se pritoževala nad obiski, ki so prišli ravno, ko sem jaz na veliko zehala. In ko sta odšla, sem bila že ravno toliko zbujena, da ... No, spala zdajle vsekakor ne bom. In najverjetneje ne bi zaspala niti prej, tudi če obiskov ne bi bilo. Niti ne znam odgovoriti na vprašanje, kdaj bom izvedla to žlahtno in zaželeno dejanje.  Dejstvo je, da zadnje čase (beri zadnji teden ali dva) ne delam popolnoma nič. Nič . Sem morala ponoviti, da poudarim ta nič v teh trenutkih. Dobro no, nekajkrat sem šla na sprehod. Pa verjetno ne bi, če prijateljica ne bi bila vztrajna. Pa mojstru sem tu in tam podala kakšno orodje. Ker vsega pač ne more sam. Tu pa se seznam narejenih stvari konča. Sem i

Danes sem zelo decembrsko razpoložena. Itak imamo bedno, mrzlo vreme in se oblačimo v dolge rokave. Zakaj potem ne bi imeli še snega in prazničnega vzdušja. Tako, da bi bila vsaj kakšna korist od vremena. December bi imela. Točno ta trenutek (seveda se popolnoma zavedam, da zvenim tečna kot petletni otrok) . Postavila bi smrečico v kotu sobe z utripajočimi lučkami (čeprav v resnici nisem njihov pristaš in jih že nekaj let ni bilo na moji smreki) ... Pa šla bi na večerni sprehod po Celju, polnem lučk (še v City Center bi se zaljubila, z vsemi okrasi, ki jih premore v svoji notranjosti in na svoji fasadi) . Zdajle bi se mi "zvezdno nebo" nad našo ulico zdelo najbolj romantična stvar na celem svetu.  Toži se mi po stojnicah z domačimi (in malo manj domačimi) dobrotami in kuhanim vinom, od katerih tako omamno diši. Še v glasbi, ki po navadi prihaja iz njihovih zvočnikov, bi uživala. Prostovoljno bi desetkrat zaporedoma slišala Jelenčka Rudolfa v izvedbi Saše Lendero, če

Dejstvo je, da bi rada nekaj napisala. Pa sem spet v obdobju, ko iščem in iščem besede pa jih ne najdem. Ko napišem enega ali dva stavka, pa ju zbrišem, ker se mi zdita popolnoma brez vezna. Čeprav najverjetneje nista. In bi bila dobra za obdržati kak spomin ali dva (ravno sem se zavedla, da sem tri od štirih povedi začela z veznikom in sem zgrožena nad seboj) . Ampak seveda še kar naprej poskušam spraviti skupaj ... nekaj ...  Bil je to teden sprememb in spoznanj. Lepih in manj lepih. Spoznala sem - pa to niti ne prvič (ampak za določene stvari potrebujem 164283 dokazov, da jim končno verjamem) - da volk res menja samo dlako, koža pa ostane ista do konca življenja. Ne glede na to, kako se nekdo trudi biti "prisiljeno prijazen", prej ali slej udari iz njega stara zloba. In ne glede na to, kako lahko je spregledati napake nekaterih, se začarani krog spodtikovanj, žalitev in pozabe mora nekje končati. Zaenkrat sem ponosna na to, da sem uspela napisati končno piko in upa

Learn from yesterday, live for today, hope for tomorrow. The important thing is not to stop questioning . One lives in the hope of becoming a memory . Keep love in your heart. A life without it is like a sunless garden when the flowers are dead. you and me:**<3 Trust is the first step to love. Promise me you will never go away. Promise me you will always stay <3 <3 <3 LJUBIM TE <3 <3 <3

Vir slike Malo sem pozna za tovrstno objavo, ampak konec koncev šteje namen, kajne :)?  Tisti, ki večkrat pokukate sem, ste najbrž že ugotovili, da se je blog malo (ali pa konkretno) spremenil. URL naslov se je podaljšal še za eno ime ... naslov je dobil novi podnaslov ... ozadje in tema sta prešla iz kričečo roza v pomirjujočo zeleno (ampak okej, temo sem tako ali tako velikokrat zamenjala, ker sem se jih hitro naveličala) ...  Pred nekaj dnevi sem naredila velik korak v sebi, ki se kaže tudi tukaj. Primož je prišel na idejo, da bi tudi on odprl blog, ker kdaj pa kdaj tudi njega zasrbijo prsti. Prvotna ideja je bila samo, da bi bila najina bloga nekako povezana.  Nekako pač. Sem iskala možnosti, da bi bila povezana čim manj, ker je tale blog čisto moja stvar, ki mi je v treh letih olajšala marsikatero uro, kamor sem izlivala jezo, razočaranje in srečo. Čisto preveč moj je bil, da bi nanj spustila še koga.  Pa sva mu naredila enega preko mojega profila, na mojem p

Počasi in vztrajno obupujem nad pojmom "prijateljstvo". Mogoče, da pričakujem preveč, zagotovo pa sem prerasla fazo, ko so prijatelji dovolj že samo za zabavo. Za sprostit misli, pozabiti na težave in (neuspešno) odganjanje samote. Saj mora biti tudi to v odnosih, zagotovo. Ampak jaz sem se ob tem začela počutiti osamljeno. Kakorkoli... Želela sem nakladati še naslednjih 6361 vrstic o prijateljstvu, pa ne bom.  Dejstvo današnjega dne je, da se večino časa počutim osamljeno, čeprav kdaj resnično nimam razloga za to. Velikokrat pa izdano in pohojeno in...  Ah, še sreča, da sem v vsej tej množici "navideznih" našla osebo, ki zna biti tudi prijatelj v čisto vseh možnih situacijah :)!

Sedim na domačem balkonu (čeprav bi se naj že naučila, da tega ne smem - vsaj ne na betonu) in zrem v nebo (in slišim soseda, kako se trudi šepetati, odkar je na tej strani zagledal lučko mobitela) . Čisto brez upanja, da bom zagledala to "super luno" ali dobila priložnost za kakšno željo.  Čeprav bi kakšen utrinek zdajle zares prav prav prišel, ker imam tisoč želja, ki v tej noči delujejo skoraj neuresničljive. Takrat, ko je cilj tako blizu, je hkrati tako daleč. Večna skrivnost življenja. In sploh se ne tolažim več s tem, da mi bo nekaj veličastnih skrivnosti ostalo skritih. Danes mi je bilo ogromno odvzeto in hkrati dano. Pa še eno darilo pričakujem, za katerega ne bom iskala vzroka in povoda. Lepe stvari je včasih "fajn" sprejeti, brez da bi jih skušal racionalizirati - preveč razmišljanja namreč škodi. Ugotovila sem, da včasih ne poznamo ljudi, čeprav mislimo, da jih. Tisti pa, ki se nam zdijo nekoliko skrivnostni, pa se odprejo kot knjiga in

Pričakovanja...Tista najlepša,tista hrepeneča,tista tako čudovita,da bi najraje zavrtel časovni stroj in se hipoma "teleportiral" za nekaj uric naprej... Pričakovanja...Tisto ko veš ,da se ti bo svet kmalu spremenil.Tisto ko si tako zelo zaželiš te spremembe,tisto ko veš ,da po tem nikoli več nebo tako kot je bilo,in je pravzaprav vseeno za pretekle zadeve. In predvsem tisto ko fizična dimenzija ne bo več obstajala!Obstajala boma samo midva!

V sivem in dolgočasnem mestu,se najina srca ponovno utrdila,se spet tisto ljubeznivo zbližala,se spet najbolj noro zaljubila,in se tako zelo združila v eno,da nobena temna sila ali kakršen dogodek ne more več razbiti tega,kar sva tako dolgo gradila z najmočnejšo ljubeznijo in z takim srcem,ko ga imama le midva. V sivem mestu ponovno spoznala pravo ljubezen.Ponovno se zlila v eno srce.Ponovno začutila tisti utrip srca,po katerem sem tako hrepenel.In toliko ljubezni kot sma bila deležna danes,toliko toplino in navsezadnje toliko solzic na koncu,je samo dokaz kako močna je najina ljubezen.In da najin ogenjček nebo nikoli ugasnil. Tisti občutek ,ko si mi spet dala vedet koliko sem ljubljen,pa mi vedno znova in zvova povzroči solzice.Trenutno žal solze žalosti,ker po vsem tem te še najbolj noro pogrešam.A ko pa me vedno tako sladko pogreješ in potolažiš pa sledi tisti naval sreče in najboljšega občutka ki ga lahko povzročiš le ti. Tako podzavestno in zavestno me najbolj privlačiš,tvo

Verjetno ni človeka, ki bi imel rad slovesa (če se že ravno ne poslavljaš od koga, ki ga zares komaj prebavljaš) ... In niti jaz nisem izjema pri tem. Z ljudmi, ki jih imam res rada, se ne bi poslovila niti za en dan, če le ti ne živijo ravno za ovinkom moje ulice.  Ob ostalih priložnostnih slovesih, me jokavost prime v času, ko je potrebno izreči "Adijo (in vsa potrebna nakladanja zraven - ker se spodobi) " ... S teboj pa so tudi slovesa popolnoma drugačno doživetje ... Ostajam nasmejana in srečna (kajti vsak trenutek, ki ga preživim s teboj, občutim nepojmljivo srečo ), dokler ne izgineš iz mojega vidnega polja. To je trenutek, ko me pri ostalih jokavost že zapusti, ker sem se pač naučila, da se je potrebno z določenimi situacijami v življenju sprijazniti. Tudi s slovesi.  S teboj ne potrebujem veliko besed, ko se razideva ... Ker je v "Se vidiva" in v tvojem pogledu skrito vse. Hvaležnost, da sva lahko bila skupaj, ljubezen ki jo vsakič poglobiva in sled žalosti

POT Pot postaja vse bolj neznana, in zjutraj  vsa z meglo je obdana. Dlan pa tvoja stara je že znanka, zakaj sva znašla se v svetu, je že rešena uganka. Prepričan stopaš ti ob meni, ko sonce daleč za obzorjem sveti in zakriva najin pogled. Na razpotju odločiva za novo se smer, ko dan prevesi se v večer, brez strahu, kje nekoč se znajdeva. In če kdaj se pot med makom ta konča, se podala bova v neznano, v rdeči svet ljubezni in posebne te bližine, ki med nama zlate niti tke.  Vir slike

Prijatelji bi naj razumeli. Življenje, srce, spomine, prihodnost, sedanjost, stisko, srečo in ljubezen. Ker zato so prijatelji, kajne? Da vedo in da gredo tja, kamor je treba. Po vseh poteh, ki so nam namenjene.  Skupnih poteh. Ne glede na to, kako strme so te poti, kako široke ali ozke so, koliko strmih skal je na njih, koliko brezen premorejo ... Ker za prijateljstvo ni ovir. No, vsekakor so ovire - ovirčice za "prijateljstvo", nikakor pa ne za Prijateljstvo.  Prepričana sem, da če želiš ostati ob nekom ... zares ostati, obstati in hoditi ob nekom (z roko v roki) nič od prej naštetega (pa lahko vse stvari vzameš dobesedno ali metaforično) ne prepreči tega. Prijateljstvo najde način, da obdrži dlan v dlani, ko se zdi še tako nemogoče in kako obstati v neskončnosti.  Če so vsi udeleženci za ...  Ko pa nekdo ne želi več slišati in razumeti in ostaja na svojem bregu pa čudeži prijateljstva niso več mogoči ... Vir slike V zadnjih dneh (zadnjem mesecu)

Ti veš, da so jutra kot majhni otroci in čista svežina odprtega okna je polna nemira. Ti veš, da kot sonce se znova rodiva in nočna tišina minulega dneva  je brezno spomina. Ti veš, da ljubezen ni prava beseda in dolgi romani današnjega časa so polni praznine. Ti veš, da že dolgo sva sama na poti in da stopinje neznanega para so našli le redki. Zato me že stotič poljubiš kot prvič in najina zgodba se znova začenja. Med nama je zopet skrivnostna bližina  in dan bo prepoln hrepenenja. - Feri Lainšček  Vir slike

Popolnost Sre č a Zaupanje Ljubezen

V življenju se  zgodijo srečanja, ki nas pustijo prazne. Srečanja, ki nas napolnijo, spremenijo in na koncu pustijo same.  In tista najpomembnejša: srečanja, ki prevzamejo srce, misli in telo.  Vse vrste srečanj sem že doživela. Bila ob tem zdolgočasena, vznemirjena, vesela, srečna, objokana, prestrašena ... Pri nekaterih ostala sama in osamljena, brez da bi poznala razlog ... Ampak saj, ljudje v naša življenja prihajajo z različnimi razlogi in za različna obdobja ... Če se odločijo, da bodo odšli, je edino prav, da spoštujem njihovo željo in odidem naprej ...  Nikoli prej pa še nisem doživela srečanja, ki bi me tako napolnilo in obrnilo varen svet, ki sem ga tako dolgo poznala, na glavo. Me prisililo, da preverim vsebino same sebe in hkrati pogledam v svet s popolnoma drugačnimi očmi. Pravzaprav sploh ne bi smela več govoriti o srečanju. Ker je srečanje enkratno, neponovljivo in dokončno (najino pa ni). Bilo je povsem nepričakovano in zato toliko lepše. Brez posebnih pričakovanj, a je

Živlenje je res eno samo popotovanje od dobrih dogodkov, ki ti za vedno ostanejo v spominu,  do slabih, katere bi najraje kar potisnil nekam daleč stran in se jih nikoli ne spominjal. Osebno nikoli ne bom pozabil prve ocene v srednji šoli, prve pijačke s prijatelji, prvič malo svobode, kot tudi težko pozabim slabe stvari. Priznam, pred ne toliko leti, so bile slabe stvari povsem v ospredju ... In zgodilo se je... Samo eno elektronsko pismo je bilo potrebno, samo malo besed na začetku. In še zdaj težko verjamem, da se je tako spremenilo na bolje vse skupaj ... Pravijo, da prve ljubezni pač ne pozabiš nikoli ... ni res ... prva ljubezen je že zdavnaj pozabljena ... Tega, kar imam pa zdaj, pa res ne bom nikoli več pozabil ali se odrinil od tega! In tako si želim, da bi se moje popotovanje končalo zdaj, ob tako lepih stvareh, ki jih doživljam in da se nikoli ne bo treba ukvarjati z manj lepimi stvarmi... Ker te tako zelo ljubim. Z ljubeznijo! Clovekova vrednost ni v tem,

Na vrtu, ki ve za ljubezen, cvetijo le rože rdeče. V naročju te sanjske podobe umrla bi rada od sreče. Naj topli dež tvojih poljubov me sredi poletja ujame. Naj veter, ki dviga nevihto, še zadnjo tančico mi sname. Že dolgo si greva naproti in čutiva čudno bližino. Ko duša se duše dotika, beživa pred večno praznino. Ob tebi lahko še verjamem, da kaj se bo znova začelo. Da v sanjah bom zopet letela in vse bo spet smisel imelo. Pred jutrom, ki ve za ljubezen, nebo je pod kožo krvavo. Žarijo nad nama meglice in rosa je padla na travo. Naj skrita sled tvojih dotikov popelje v neznane me kraje. Naj zmeraj pred nama bo cesta in proga brez zadnje postaje. - Feri Lainšček  Vir slike