Srečanja

V življenju se  zgodijo srečanja, ki nas pustijo prazne. Srečanja, ki nas napolnijo, spremenijo in na koncu pustijo same.  In tista najpomembnejša: srečanja, ki prevzamejo srce, misli in telo. 

Vse vrste srečanj sem že doživela. Bila ob tem zdolgočasena, vznemirjena, vesela, srečna, objokana, prestrašena ... Pri nekaterih ostala sama in osamljena, brez da bi poznala razlog ... Ampak saj, ljudje v naša življenja prihajajo z različnimi razlogi in za različna obdobja ... Če se odločijo, da bodo odšli, je edino prav, da spoštujem njihovo željo in odidem naprej ... 

Nikoli prej pa še nisem doživela srečanja, ki bi me tako napolnilo in obrnilo varen svet, ki sem ga tako dolgo poznala, na glavo. Me prisililo, da preverim vsebino same sebe in hkrati pogledam v svet s popolnoma drugačnimi očmi.

Pravzaprav sploh ne bi smela več govoriti o srečanju. Ker je srečanje enkratno, neponovljivo in dokončno (najino pa ni). Bilo je povsem nepričakovano in zato toliko lepše. Brez posebnih pričakovanj, a je obrodilo najlepši sad. In tako rada se ga spominjam, ker brez njega ne bi bilo naju in ne bi bilo mene. 

Vsak dan, ko se srečava na tak ali drugačen način, sva še vedno nekoliko takšna, kot sva bila prvi dan, ko sva  iz prijateljskega  "rad(a) te imam" prešla na "ljubim te"  in veliko drugačna kot takrat. Še vedno željna spoznavati drug drugega, slišati in prav razumeti vse prebrano, slišano ali neslišno, še vedno hrepeniva po novih skupnih dogodivščinah, dotikih  ...  Ampak tako polna pričakovanj o prihodnosti in odnosu drug do drugega. In tako prepričana v najin "vedno".

Srečanja s teboj so izzvala moje  največje strahove, ki sem jih zakrivala sama pred seboj in dovolila, da pajki groze čeznje spletejo goste temne mreže. A vendar si poskrbel tudi za to, da sem se soočila z njimi in jim stopila korak naproti. Ker greš z menoj in me opogumljaš že samo s tem, da so najini prsti prepleteni.  

Zaradi srečanj s teboj se trudim biti drugačna. Boljša. Izraziti čustva in jim dovoliti, da me spravijo na rob. Rob sreče, ker te imam, rob žalosti, ker si trenutno tako daleč in rob strahu, da te ne izgubim. Biti drugačen od tega, kar si, je težka naloga. Najtežja, kar si jo lahko zastaviš. Ampak moj trud ob tebi je minimalen. Ker imaš moč, da iz mene izvabiš vse tisto, kar mi je očitno bilo podarjeno, pa sem ob vse razočaranjih zakrila. 

Vsak dan znova, ko se po dolgi noči najini realnosti spet srečata, mi daš upanje v prihodnost. Upanje v samo sebe. Ker mi včasih z besedami, včasih z dejanji govoriš, da zmorem. Da zmoreva pravzaprav. Namreč nisem več samo jaz in nisi več samo ti, ampak sva midva. Kar uspe tebi, nekoliko uspe meni in kar uspe meni, nekoliko uspe tebi. Ali pa sem samo srečna, da ti je uspelo  in prestrašena, ko narediš korak nazaj, kar je v tem svetu tako zelo redko. 

Najina srečanja so dokaz, da sama ne bi zmogla tako velikih korakov, kot jih zmorem s teboj, ki hodiš ob meni. So dokaz, kako močna je sila ljubezni, ko ta postane popolno odkrita in brez skrivnosti in hkrati skrivnostna in neracionalna. 

Še pred dvema letoma nisem verjela v to, da se takšna srečanja, ki te posrkajo vase, sploh lahko zgodijo. Potem pa si se pojavil v najinem prvem srečanju ... Prijazen, preprost in zgovoren v besedah. Zdaj se pojavljaš vsak trenutek. Še vedno prijazen, zelo zakompliciran (kar te dela še čudovitejšega) in zgovoren v dejanjih in čustvih.

Za nekatera srečanja je vredno iti skozi trnje :)! Najino vsekakor je ...