Pridi že, prosim!

Danes sem zelo decembrsko razpoložena. Itak imamo bedno, mrzlo vreme in se oblačimo v dolge rokave. Zakaj potem ne bi imeli še snega in prazničnega vzdušja. Tako, da bi bila vsaj kakšna korist od vremena. December bi imela. Točno ta trenutek (seveda se popolnoma zavedam, da zvenim tečna kot petletni otrok).

Postavila bi smrečico v kotu sobe z utripajočimi lučkami (čeprav v resnici nisem njihov pristaš in jih že nekaj let ni bilo na moji smreki) ... Pa šla bi na večerni sprehod po Celju, polnem lučk (še v City Center bi se zaljubila, z vsemi okrasi, ki jih premore v svoji notranjosti in na svoji fasadi). Zdajle bi se mi "zvezdno nebo" nad našo ulico zdelo najbolj romantična stvar na celem svetu. 

Toži se mi po stojnicah z domačimi (in malo manj domačimi) dobrotami in kuhanim vinom, od katerih tako omamno diši. Še v glasbi, ki po navadi prihaja iz njihovih zvočnikov, bi uživala. Prostovoljno bi desetkrat zaporedoma slišala Jelenčka Rudolfa v izvedbi Saše Lendero, če bi to pomagalo, da bi se čas prestavil. 

In tudi vrvež po trgovinah bi zdajle. Pa ledeno deželo. In pravljice o Božičku in jelenčkih pa škratih bi poslušala. Pa kaj božičnega ustvarila (to, da razmišljam o predlogih za delavnice za praznični čas, ne velja. Ni dovolj!) ...

Pa snežaka bi naredila. Velikega in debelega z dolgim nosom. Zimsko razigrana bi bila in čisto otročja. Še raje pa bi se zvečer sprehajala ob Savinji in novi osvetljeni Splavarski brvi med snežinkami, ki bi počasi padale na zasnežena tla, prijetno škripajoča pod nogami. Mraz bi imela. Tak, da bi dejansko uporabila šal in rokavice in kapo (ki se jim drugače izogibam). Ker pogrešam tudi občutek, ko iz groznega mraza stopim v topel prostor, kjer je toliko tišine, da lahko slišim prasketanje lesa v peči (čeprav takrat za nekaj dolgih trenutkov zaradi orošenih očal ne vidim popolnoma nič). Prisežem, da se zdajle ne bi pritoževala niti nad mrazom na fakulteti. 

Naloge bi odklikala zavita v svojih pet (ali pa jih je šest?) odej. Zavita v njih bi prebrala kakšen zares dober roman in si pogledala kakšen film, ob katerem bi potrebovala robce. Ker bi mi urica ali dve počitka in lenuharjenja prišli prav, čeprav obožujem natrpan decembrski urnik in vse, kar se takrat dogaja. Še zelo vroč čaj bi z užitkom spila (čeprav nisem ljubiteljica).

In v največjem snežnem metežu bi šla do Oaze in si tam privoščila najboljšo vročo čokolado v mestu.

Uh, po tem sanjarjenju, bi se prav lahko zaljubila v Celje. Čeprav ga večino časa ne maram. 

Lanskoletni snežak :)

Pri vsem tem pa komaj čakam predvsem to, da vsega tega ne bom počela sama :). In da bo vse skupaj še toliko bolj čarobno!