Delčki v mozaiku

Sovice ljubezni..ali tako nekako...  

Dolgo časa nisem ustvarila kakšne voščilnice. Velika noč je šla kar mimo mene - me je mami tik pred njo vprašala če mislim kaj naredit, da bi že morale iti na pošto. Na koncu se je izšlo tako, da jih je morala kupiti, jaz pa sem jih s težavo popisala in naju podpisala. Ker ni bilo časa, oziroma si ga preprosto nisem vzela.  Nisem prepričana, če je kdo iz družine ali prijateljev letos dobil voščilnico, ki bi jo sama izdelala. Ali pa se morda najde kakšen srečnež, ki jo je prejel. Ne spomnim se.  V soboto pa me je prijela vročiča voščilnic. Nastalo jih je kar sedem.  Dve objavljam danes, ker sta že na polici svojih lastnic. 

Težko je stopiti iz cone udobja. Prekleto težko, ker ... kljub zavedanju, da ostaja vse pomembno v življenju popolnoma enako, je kup stvari, ki se spremenijo. Marsikaj sem se naučila v teh mesecih vstopanja v cono udobja in potem prisilnega izstopa.  Ne maram početi tega. Ker si potem nekaj dni preprosto nisem všeč. In ker je težko čakati na naslednji vlak. Še toliko težje je, ko ga pričakujem in vidim, kako pelje proti meni, pa se ne ustavi na postaji.  Nikoli, ampak res nikoli nisem blestela v menjavi okolja. Stiska me, ko pomislim, da se bom morala spopasti s čisto novimi stvarmi. Ker je lažje hoditi po ustaljeni poti, kjer poznam že vsak kamenček na tleh.