Delčki v mozaiku

KRADLJIVKA KNJIG – Markus Zusak Vir slike Tole je pa definitivno ena izmed boljših knjig. Sicer je zelo žalostna in sem si na kar nekaj straneh brisala solze, ampak ko jo prebereš do konca ... Te napolni ... Tako da hitro v knjižnico, udobno se namestite in začnite brat ;)! "Naj vam nekaj zaupam: Umrli boste. Zaupajte mi prosim. Zagotavljam vam, da sem lahko dobre volje. Lahko sem prijetna. Priljudna. Prisrčna. In to je le začetek. Toda ne prosite me, naj bom prijazna. S prijaznostjo nimava ničesar skupnega. Odziv na prej omenjeno dejstvo: Vas to skrbi? Rotim vas – ne bojte se. Več kot poštena sem. Rečem naj le, da bom na neki točki v času stala nad vami, prisrčna kot le kaj. Vaša duša bo v mojih rokah. Na ramenu mi bo visela barva. Nežno vas bom odnesla. Nepomembna teorija: Ljudje opazujejo barve samo ob začetku in koncu dneva, meni pa je jasno, da se skozi dan v vsakem trenutku preliva množica odtenkov in nians. Že v eni sami uri

"Bolje pozno, kot nikoli" pravijo.  Letos sem se tega nekako trdno oklepala, kar se tiče kostanja. Ni jeseni brez kostanja . Kakorkoli, predlani sem prvič šla nabirat kostanj. Samoiniciativno. Ne pa sama. Enkrat pa tudi to.  Tokrat pa nisem našla ne časa ne volje ne vremena. Dvakrat sem imela resen namen, da se bom zjutraj zbudila in imela tudi pripravljeno budilko. Ki sem jo potem samo ugasnila ob prvem zvonjenju, se obrnila, pokrila čez glavo in sanjala naprej. Ko sem videla, da mi to čisto nič kostanja ne nabere, sem dvakrat naročila mami, da me zbudi in nažene v jutro. Na napačen dan, kakopak. Tisti dve jutri je deževalo. Zato me je mama pustila spati.  Včeraj pa sva s prijateljico uspeli po dolgem času na najin popoldanski sprehod (jaz izpred enega leta bi se na tem mestu linčala, ko sem ji rekla: "oprosti, sem se ukvarjala s stvarmi za faks", čeprav nismo niti en mesec še na faksu) . Pa sva šli pogledat še tista dva kostanja, ki ju je poznala ona

Vem, sedanjost bi morala biti biti moja edina opcija. Ker bo odločala o prihodnosti in jo globoko prežemala. Tako kot se preteklost v življenje zažira kot kakšen tatu.  Preteklost bi morala zapustiti zakopano skupaj z določenimi ljudmi in dogodki za nekim ovinkom daleč stran. Prihodnost pa me šele čaka za naslednjim. Brez ali pa z velikim pompom. Ne vem. In ravno v tem bi morala začutiti vzhičenost, pričakovanje presenečenje ...  Malo že moram razmišljati o tistem jutri. Seveda. O pomembnejših stvareh. Tistih, ki imajo v oblasti škarje in platno življenja po ... Vsem tem pač ... Brez vsega okraševanja. Ker ravno tisto okraševanje stvari mi tolikokrat spodnese tla pod nogami. Okrasi so preveč ... detajlni ... da bi se jih dalo predvidevati. In ko jih odkriješ, ugotoviš, da se niso izklesali niti približno tako, kot si pričakoval nekoč davno. Kar je lahko resnično boleče. Res bi morala začeti razmišljati o tukaj in zdaj. O tem, kako bom izkoristila današnji večer in

Kako dobro bi bilo, da bi bila ta praznina, ki jo čutim v bistvu en velik nič. V tem trenutku bi rada bila ... Samo strah na primer .... Ker pravijo, da je znotraj votel, zunaj pa ga nič ni ... Zdajle bi pasalo biti nič od zunaj - to bi pravzaprav pasalo kar velikokrat. Ampak dokler je notranjost vsaj malo optimistično obarvana, je lažje biti fizično skoraj nič. Danes je ta praznina veliko preveč, kot zmorem prenesti. Z veseljem bi jo iztrgala iz sebe, če bi bila nekaj materialnega in bi se to dalo. Spet sama sebi nasprotujem. Zagotovo nekaj, kar me opiše. Najprej bi rada, da ne bi bilo nič, da bi bilo vse votlo, v drugem trenutku pa bi mi čisto pasalo, da bi neotipljivo postalo otipljivo.  Če pomislim, bi bilo čisto super, če bi bil ta občutek praznine majhna vijoličasta žogica. Da bi jo prijela v roke, jo pomočila v zeleno in rumeno barvo (ker dajmo si priznat, da je vijolična barva depresivna barva in te depresivnosti jo lahko odlično rešita zelena in rumena). Mogoče bi

ELEKTRONIKA "CRKUJE"  Čisto zares. Televizija v dnevni je imela že nekaj časa težave s tem, da je samodejno višala ali nižala jakost zvoka. Kakor se ji je pač zazdelo. Ampak v tistih časih se je to dalo rešiti preprosto z daljincem in po nekaj časa je dala mir.  Zdaj pa ukazov daljinca sploh ne upošteva več. Poleg tega pa se je odločila, da se bo od zdaj naprej gledala samo še nacionalka. Na druge kanale sploh ne moreva prestavit. Niti z gumbi na televiziji. Po določenem času pa se odloči, da bi spreminjala svoje nastavitve in se prestavi v meni, ki itak prekrije pol slike. Gledanje takšne televizije je čisto brezpredmetno. Mislim, da je kar ne bova več vžigali. Kako dobro, da obstaja še televizija v spalnici :)! Včeraj pa se je za slovo očitno odločil tudi MP3, ki sem ga od dveh gimnazijskih sošolk dobila za 18-i rojstni dan. Želela sem ga vključiti, pa se ne prestavi z začetne strani. No, čisto mogoče je, da ne deluje že nekaj časa. Je pa res, da nekaj časa ž

Hvaležna sem za ljudi, ki sestavljajo mozaik mojega živjenj a. Na tak ali drugačen način. Ker prav vsi; tisti s katerimi imam dobre izkušnje in tisti, s katerimi imam slabe, dodajajo barve v moj svet. Še posebej sem hvaležna za tiste, ki so mi pripravljeni odpuščati. Take čisto debilne napake, ki jih naredim nehote. Zaradi čustev, ki se v tistem trenutku pletejo po meni, zaradi razočaranj, za katere dotične osebe sploh niso krive. Bom povedala drugače in po resnici: napake, ki jih naredim zaradi tega, ker takšna pač sem. Čudna, zmedena, včasih preveč, včasih premalo _________ (vstavi pridevnik po želji), generalno: grozna... In tega se žal premalokrat zavedam. Ampak ko se, mi je resnično žal - to seveda nikomur nič ne pove in ne pomeni - in takrat trdno sklepam, da se bom spremenila. Zdi se mi, da se tega zavedam vedno bolj pogosto. Svoje groze namreč. In to skušam popravljati. Kolikor se da, pač. Včasih sem, zaradi teh ljudi, ki tako brez zadržkov vse odpuščajo, stvari pometala

Pa sem ga dočakala. Tisti svoj tako željeni urnik. A kaj pomaga? Pomaga ! Uspela sem si narediti zapiske za predavanja v prejšnjem tednu; čaka me samo še nekaj odstavkov Teorije sistemov, ker me je v petek zvečer res že preveč bolela roka (posledica tega, da sem se v prejšnjem šolskem letu čisto odvadila pisanja na papir) . Ampak imam v planu, da to naredim še danes. Zato, da bom od ponedeljka naprej lahko razmišljala samo o snovi novih predavanj. Skupaj s Filipom sva uspela najti čas za najine ustvarjalne urice. Ne vem, kako dolgo sva sedela za mojim računalnikom in pisala, ampak bila sva produktivna. Nastalo je šest novih strani zgodbe, ki jo morava končati do decembra. Prebrala sem tri knjige (ampak od njih ob koncu meseca) , danes me na mizi čaka še ena, ki upam, da me bo pritegnila. Uspela sem končati komplet desetih voščilnic, da zdaj ne bom več imela skrbi še s tem. S Patricio sva uspeli na en sprehod, z Ireno sem šla na dva in jo enkrat obiskala doma. Z mamo sva uspeli

Da vam razodenem, kaj (ne)pametnega sem brala v septembru. Seznam je skromen in ga niti ne priporočam nikomur. Mene je razočaral.  Torej danes bolj kot priporočeni seznam za branje knjig, izogibaj se teh knjig!  S Patricio sva bili v knjižnici in nenadoma me je prijela želja po tem, da bi prebrala Sex v mestu. Ker me je nadaljevanka vsekakor prepričala. Pa sem šla in jo našla. Poleg nje pa še dve drugi knjigi, ki sta se zdeli nekako povezani z njo.  DNEVNIKI CARRIE BRADSHAW; Candace Bushnell Vir slike Pred Seksom v mestu je bila Carrie Bradshaw dekle iz malega mesta z velikimi sanjami. Zgodba se začne v zadnjem letniku srednje šole. Carrie je na pragu odraslosti, prosti čas pa preživlja s svojimi najboljšimi prijateljicami, s katerimi je že od otroštva nerazdružljiva. Toda nato na njihovo šolo pride Sebastian Kydd in boleča izdaja prijateljice postavi na glavo Carriejino razumevanje sveta in življenja. Roman Dnevniki Carrie Bradshaw je s svojimi nepozab

Zapis nastal 3.10.2013; 12.13 Danes sem se spet malo igram varuško. Malemu Žaku, ki je res en tak simpatičen fantek. Presenetil me je. Nazadnje, ko sem ga pazila, nekje pred pol leta najbrž, je bil še tako zelo nebogljen. Komaj je naredil nekaj korakcev, pa ga je že vrglo na dobro oblazinjeno rit. Zdaj pa obvlada že toliko stvari! Po stanovanju se sprehaja kot velik, s pulta in z mize si že sam vzame čaj, štručko, jogurt in vse ostalo kar se mu zdi, da potrebuje. Pri kosilu si je sam na vilice natikal kose hrenovke in si jih nesel v usta. Iz predala je povlekel peresnico, si jo odprl in iz nje vzel vse barvice, ki so bile v njej. Potem pa sva jih skupaj spet spravila na svoje mesto. Znal si je odklenit moj telefon in se potem pretvarjal, da kliče mamo (res je, da nisem imela ne vem kako visoke zaščite, ampak samo odklepanje na poteg) .. V enem trenutku si je iz predsobe prinesel čeveljčke in se skoraj sam obul (na začetku mu ni bilo najbolj jasno, da levega čevlja ne more spr

Letos pa za celo študijsko leto, seveda. In čisto zadnjič :). Lani sem bila neuradno (uradno sem bila vpisana na prejšnji faks do začetka avgusta) .. Hm... Čakajte, koliko že? En teden?! Dva!? No, kakor dolgo je že bilo, sem vesela , da so Maribor, FNM in vsakodnevne vožnje z vlakom že zdavnaj preteklost . Letos pa nameravam vztrajati celo leto. Pa še potem dve. In mogoče še dve. Ker verjetno me bo prijelo, da bi raziskovala še dodatni dve leti.  Ker veste kaj? Fakulteta za logistiko je vsekakor prava izbira. In prijazna izbira. Fakulteta, ki da jasno vedeti, da nisi le številka :).  Medtem, ko so (ste) ostali študentje že dobro zagrizli v snov predmetov prvega semestra (in imajo (imate) že kaj domačega dela) smo se mi ta teden samo družili in spoznavali fakulteto. Imeli smo proščen uvajalni teden, ker nam je vodstvo fakultete želelo narediti čim lažji prehod iz starega načina življenja v študentskega. Definitivno jim je to super uspelo :)! Prvi dan smo imeli sre