Kostanj, razvajenost, čudoviti gozd, jesen ...

"Bolje pozno, kot nikoli" pravijo. 

Letos sem se tega nekako trdno oklepala, kar se tiče kostanja. Ni jeseni brez kostanja. Kakorkoli, predlani sem prvič šla nabirat kostanj. Samoiniciativno. Ne pa sama. Enkrat pa tudi to. 

Tokrat pa nisem našla ne časa ne volje ne vremena. Dvakrat sem imela resen namen, da se bom zjutraj zbudila in imela tudi pripravljeno budilko. Ki sem jo potem samo ugasnila ob prvem zvonjenju, se obrnila, pokrila čez glavo in sanjala naprej. Ko sem videla, da mi to čisto nič kostanja ne nabere, sem dvakrat naročila mami, da me zbudi in nažene v jutro. Na napačen dan, kakopak. Tisti dve jutri je deževalo. Zato me je mama pustila spati. 

Včeraj pa sva s prijateljico uspeli po dolgem času na najin popoldanski sprehod (jaz izpred enega leta bi se na tem mestu linčala, ko sem ji rekla: "oprosti, sem se ukvarjala s stvarmi za faks", čeprav nismo niti en mesec še na faksu). Pa sva šli pogledat še tista dva kostanja, ki ju je poznala ona (tudi moje poznavanje se je pred tem ustavilo pri dveh drevesih v Celju).

Pozno sem se spomnila, vem. Drevesa niso več tako radodarna, kot so najverjetneje bila pred kakšnim tednom ali dvema. Vseeno sva jih nekaj nabrali. Toliko, da se mi je zdelo malo. Je pa ogromno. Ker sem se jih že najedla. Pa je ostala še skoraj cela skleda. Ni panike, danes bo pač dan kostanja. Enkrat se prileže. 

Mogoče to, da sem se jih najedla niti ni tako zelo relevantno in bi lahko preprosto našla nadomestek: ne da se mi jih lupit! Preveč sem razvajena. V vseh pogledih, kar se tiče kostanja in ostalih stvari, ki nam jih ponuja gozd. 

Kostanja smo imeli v izobilju (o gobah, ki so zasedale prostor v skrinji niti ne bi). Dajali smo ga sosedom, prijateljem, znancem. Pekli smo ga ... Kaj pa vem, skoraj vsak dan, ko je bila sezona kurjave. Kuhali pa vsaj enkrat tedensko. Ne v enormnih količinah, se razume. Ker ga je ati vsak dan prinesel v majhni vreči. In se je nabiralo. Meni pa se nikoli ni dalo iti zraven, da bi vedela, kje to čudo raste. 

Gremo še korak dlje v priznavanju razvajenosti. Koliko kostanjev sem si v življenju prej olupila sama (kakršnegakoli ...)? Bi jih verjetno lahko preštela na prste svojih rok. Ali pa bi poklicala še nekoga, da mi posodi svoji. Več pa zagotovo ne. Ker sem se zmeraj opekla - v vato zaviti, občutljiv in neroden otrok pač. Pa mi jih je lupil ati. Jaz pa sem jih samo jedla. Pa tek sem imela. 

Tisto o tem, da ti stvari veliko bolj teknejo, če si jih pripraviš (in nabereš) sam, na tem mestu z mirno vestjo zavračam.

Sva se pa obe včeraj poučili o tem, koliko kostanja je v bližnji okolici Celja. Ker sva bili pozorni in sva gledali v krošnje dreves, ne samo v tla (za morebitnimi gobami ... čeprav jaz osebno ne razlikujem med divjim gobanom in jurčkom ... kako dobro, da se je ona v tem času tega naučila!). Po najini oceni bo Celje lahko čez 20 ali 30 let obogatelo na račun kostanja, ker je kostanj praktično na vsakem koraku, zdaj sicer še premlad, da bi rodil sadove ... A nekoč ... Ga bo vsekakor še veliko več. In takrat bova zagotovo vedeli, kje ga iskati. 

Samo še gobe se moram naučiti razpoznavati. Čim hitreje. Ker mi je to v bistvu v užitek. Že zdaj, ko ne najdem ničesar užitnega. Kaj bo šele, ko bom osvojila to področje :)!

Ker gozd skriva toliko lepih stvari! Ko se ustaviš, skoncentrirano opazuješ in uživaš radosti. Pa tudi takrat, ko greš samo na sprehod, da se znebiš svojih misli ;).

Grem zdaj bit malo manj razvajena in pojest še nekaj kostanja, dokler je vsaj malo topel.