Delčki v mozaiku

»Krščanska družina je osnovana na ljubezni moža in žene, ki podarjata nova življenja otrokom. V njej vladajo odnosi, ki so odsev in podoba odnosov Svete Trojice: medsebojno spoštovanje, toplina, vzajemnost, dobrohotnost, prisrčnost, veselje ... vse kar je lepega, dobrega, pozitivnega. To ne pomeni, da je družina brez težav, nasprotno; a s težavami se sooča, jih rešuje, polaga v molitev, v Bogu išče moč in rešitev. V družini ima vsakdo svojo vlogo; kdo bo dal otrokom trdnost, varnost, sprejetost … če ne starša. V družini si lahko to, kar si, v dobrem, pa tudi slabem. Kako lepo je tam, kjer so družinski člani sprejeti tudi v svojih šibkih točkah, padcih; kjer smemo pokazati vsa svoja čustva in biti tudi prav usmerjeni.« Vzeto iz priročnika Grem jaz; Oratorij 2012 Velikokrat sem v zadnjem času premišljevala o družini. Tej ki jo imam sama. Ki sem jo včasih imela. In tisti, ki si jo želim imeti nekega dne. Priprava na Oratorij pa mi je dala novih iztočnic... Prepira med starši n

"Samo kratek pogled na nekoga ti lahko obrne življenje. Prebudi veliko čudovitih spominov, ki kar kličejo po starih časih." Ko sem na poti iz kina, po tem prebujenju, zgodbo zaupala Filipu je bil njegov odziv: »Joj, pa ti se srečuješ s samimi čudnimi ljudmi. Rušim ti ravnovesje!« No, mogoče ima prav. Srečala sem se že s kar nekaj ljudmi, za katere bi lahko, tako ko ti jih nekdo opiše in skuša strniti vtise v kratko pripoved, rekel »čudni so«. Ampak nepravično je obsojati ljudi tako hitro.  Poleg tega pa sem se iz vsake izkušnje kaj naučila. In več kot doživiš takšnih izkušenj, več se naučiš, bolj bogat si. Tako vsaj pravijo.  Bila sem še v osnovni šoli, ko sem bila trdno odločena, da bom nekoč specialna pedagoginja. Pač kar tako se mi je zdelo, da je zanimivo in razgibano delo in da bi mi šlo dobro od rok.. Ta misel me je spremljala kar dolgo časa, potem pa se mi je zazdelo, spet kar tako naenkrat, da nisem iz pravega testa za takšno delo.  Nečesa me je postalo

Ločitev je lahko težka, odločitev da nekaj spremeniš, lahko prelagaš dneve, tedne, mesece ali celo leta. Enkrat pa vseeno pride tisti čas – čas slovesa, ko še zadnjič rečeš »adijo«! In takrat misliš resno. Mogoče občutiš rahlo žalost. A kako vedeti, da si storil prav? Ne misliš več na to osebo, v tvoji glavi se ne vrtijo stavki: »Oh, kaj bi bilo, če ne bi storil tega?«. Zaveš se, da si sedaj manj obremenjen, da ni več pritiska, ki si ga prej komaj čutil, a je bil vseeno prisoten. Ko razmišljam o tej osebi.. Se sprašujem kak odnos sva sploh imeli? Hmmmm… Bežni znanki? Dopisovalki? Zaupnici? Prijateljici? Tekmici?  Bežni znanki ? Lahko bi tako rekli, kajti videli sme se le nekajkrat. Ne bi mogla natančno prešteti vseh najinih srečanj, ker moj spomin ni tako dober, pa vseeno lahko rečem da se ta številka giblje okoli 15. Ona je bila tukaj v Celju za božič, Valentinovo, Filipov, njen in moj rojstni dan in mogoče še kdaj. Jaz sem bila pri njej samo enkrat, s Filipom.  Vedno smo bili

Pred kar veliko časa sem prebrala knjigo P.S. I LOVE YOU. Navdušila me je! Tako sporočilnost, ki jo ta knjiga nosi, kot tudi slog avtorice, ki sem ga občudovala že v mnogih njenih deli. Še na poseben način pa se me je dotaknila tudi zato, ker sem jo prebrala ravno v času po atijevi smrti in sem vedela kako sesut je lahko človek, ko izgubi ljubljeno osebo. Pomagala mi je, da sem se tudi jaz začela soočati s svojo bolečino in izgubo.  Vedela sem, da je po knjigi posnet tudi film, da je bil pred nekaj časa v kinu. Vendar ga nikoli nisem gledala. Potem pa sem v soboto popoldan slučajno videla, da ga bo vrtela TV Slovenija, takoj po Moji Sloveniji. Čeprav sem bila utrujena, sem se odločila, da si ga bom končno ogledala.  Pa sem bila samo razočarana. Spremenili so preprosto preveč stvari, ki so bile ključne v knjigi. Zaključek me sploh ni prepričal. In na koncu mi je bilo žal, da sem vztrajala in ga gledala.  Gerry in Holly sta srečno zaljubljen par, ki načrtuje svojo prihodnos

VESOLJE      Najlepše, kar ti lahko rečem, je: Ti si moje vesolje. In brez vesolja ne morem obstajati. Pusti, da sem zvezda v tebi, ki sije v tvojih očeh. Naj bom majhen planet, ki pleše po tvoji duši. Naj bom sonce, ki te boža, ki te ogreje, ko te zebe. Naj te ogrejem s svojo ljubeznijo. (Urša Urevc)

Zame je vedno veljalo: "Bolj natrpan kot je urnik, bolj produktivna sem!"  Ko imam preveč časa se v njem preprosto izgubim..   V glavi imam dooooooolg spisek stvari, ki bi jih morala nujno narediti in stvari, ki bi jih bilo dobro čimprej storiti, ali pa stvari, ki bi jih rada naredila..   Spisek pa se potem, namesto da bi se krajšal, samo še daljša...   Trenutno je takle:  - predelati še ostalih  10 poglavij iz matematične teorije (če mi bo to predraga mačka pustila, saj se ravno takrat ko najbolj "padem not" prikrade na mizo, se uleže na učbenik in zaspi na njem) ; - prebrati nekaj del za slovenščino; - odpisati na dve pismi, ki me že kak teden čakata na pisalni mizi; - pospraviti pisalno in klubsko mizico, ki sta polni učbenikov, listov in ostalega; - skrajšati uvodni govor pripovedovalke na letošnjem Oratoriju; - dokončati par zapisov, ki so pripravljena za objavo sem, ampak jih nisem uspela dokončati;  - po doooolgem času spet nar

Mature je že skoraj konec :)! In čeprav, priznam, se nisem kaj dosti pretegnila pri učenju, komaj čakam da bo konec... Pritisk je, kljub temu da spadam v klub 10 (kot temu pravi naš kaplan), kar velik. Vsakič ko izveš kakšen kiks si naredil pri vprašanju... Se ti postavi vprašanje: Ali sem res zbrala dovolj točk za pozitivno oceno?  Na srečo nisem imela več takšnih nočnih mor, kot pred esejem za slovenščino, spanje pa je bilo kar malo okrnjeno, saj velikokrat nisem mogla zaspati do druge ali tretju ure zjutraj.  Delo za maturo sem v resnici začela šele v sredo. Prva na vrsti je bila namreč angleščina , za katero me je bilo še najbolj strah, kljub temu da sem v 4. letniku zelo nadgradila svoje znanje angleščine. Želja po pozitivni oceni pri tem predmetu je bila tako močna, da sem si v sredo priskrbela zbirko vaj za maturo in rešila vse vaje, tistih tipov, za katere sem vedela, da se bodo pojavili na maturi. V petek sem imela še inštrukcije, da bi razvozlala določena vprašanja

Vprašam te prijatelj: ali sem v pravem kraju; se tukaj delita ljubezen in varnost? Je tukaj kraj, ki ponuja svojo ramo in uho, da solze lahko stečejo svojo pot in povedo svojo zgodbo polno zmot?

Zdaj ko sem zjutraj doma in ko zjutraj nisem produktivna kar se tiče dela za maturo, lahko gledam televizijo. Zelo rada si ogledam oddajo »C lean hause«… Koncept oddaje je, da ekipo štirih strokovnjakov pokličejo tisti, ki imajo težave z vzdrževanjem reda v svoji hiši, oziroma s kopičenjem različnih stvari. Pri nekaterih gre to kopičenje v takšne skrajnosti, da preprosto ni več mogoče nikamor stopiti. Prostora za normalen obrok ni več, ker se jedilna miza sploh ne vidi več pod kupom šare. Prav tako je pri nekaterih oteženo tudi spanje, ker ko zmanjka prostora povsod drugod, stvari odlagajo tudi na posteljo.  Ampak ni problema! Za tiste, ki živijo v Los Angelesu, ker obstaja tale super oddaja, ki vas reši utesnjujočega občutka. Vendar njihovo delo ni samo pospravljanje. Ker njihove finance niso ne vem kako velike, najprej na ulični razprodaji prodajo vse, kar je načeloma uporabno, pa vendar ne spada v hišo, ki jo urejajo. Na ulici torej poskusijo prodati vso šaro – in zanimivo