Družina

»Krščanska družina je osnovana na ljubezni moža in žene, ki podarjata nova življenja otrokom. V njej vladajo odnosi, ki so odsev in podoba odnosov Svete Trojice: medsebojno spoštovanje, toplina, vzajemnost, dobrohotnost, prisrčnost, veselje ... vse kar je lepega, dobrega, pozitivnega. To ne pomeni, da je družina brez težav, nasprotno; a s težavami se sooča, jih rešuje, polaga v molitev, v Bogu išče moč in rešitev. V družini ima vsakdo svojo vlogo; kdo bo dal otrokom trdnost, varnost, sprejetost … če ne starša. V družini si lahko to, kar si, v dobrem, pa tudi slabem. Kako lepo je tam, kjer so družinski člani sprejeti tudi v svojih šibkih točkah, padcih; kjer smemo pokazati vsa svoja čustva in biti tudi prav usmerjeni.«

Vzeto iz priročnika Grem jaz; Oratorij 2012

Velikokrat sem v zadnjem času premišljevala o družini. Tej ki jo imam sama. Ki sem jo včasih imela. In tisti, ki si jo želim imeti nekega dne. Priprava na Oratorij pa mi je dala novih iztočnic...

Prepira med starši nisem poznala kot otrok. Razen takrat, ko je ati prišel od kod malo v rožicah in je bila mama tečna, on pa ni mogel biti tiho. Bolj kritično je postalo, ko sem jaz postala "najstnica" in sem bila preveč uporniška. Ko sem mislila, da je ves svet moj in da lahko o vsem odločam. Ko nikoli nisem mogla biti tiho in se morala imeti zadnjo besedo pri vsem. Veliko sem jezikala, se drla, ugovarjala... Rekla kdaj kaj takega, kar sem kasneje obžalovala. Takrat sta tudi starša povzdignila glas in se kdaj sprla zaradi mene. Ampak tako na splošno, lahko rečem, da sem imela družino, ki si jo marsikdo želi. Starša sta me podpirala v vsem, kar sem si namislila (mogoče sta imela nekaj težav s sprejetjem, da bom postala animatorka in da mi bo to vzelo kar nekaj časa, ampak je - predvsem mamo - prepričal pogovor s takratnim kaplanom). Nikoli nisem imela problemov, ko sem dobila kakšno slabo oceno... Ko sem zamudila dogovorjeni prihod domov, sem sicer poslušala "pridigo", a nikoli ni bilo preveč sankcij.

Pri nas je vedno "hlače nosila" mama. Če sem kdaj dobila kakšno prepoved, ali pa sem kaj prosila in nisem dobila, je bila krivec ona. Ati se je vedno zavzel zame in pregovoril mamo, da je tisto nekaj dobro zame. Ravno zato se kar nekaj časa nisem znebila Alektrinega kompleksa. Velikokrat sem mamo doživljala kot tekmico. Vedno sem na vprašanje, koga imam raje, odgovorila da atija. Verjetno ravno iz razloga, ker mi je vedno popustil, ker me je velikokrat vzel kam s seboj, ker me je razvajal, ker sem lahko pri njemu na kolenih sedela skoraj do takrat ko naju je zapustil... 

 

Danes se lahko spomnim veliko več pozitivnih stvari, ki sem jih doživela v družini, kot tistih negativnih. In danes marsikatere stvari ne bi storila, ali pa bi ravnala drugače. Danes sem se naučila kako res spoštovati starše. Čeprav samo mamo. Kako je ne preveč jeziti - vsaj namerno ne, kako ji pomagati...

Še vedno pa me ob vsem tem bega ena stvar... 

Spomnim se, da sem nekega lepega večera, polna jeze, rekla da komaj čakam, da bom stara 18 let in se bom lahko odselila in mi nihče ne bo "solil pameti". No, danes sem stara 19 in 3 mesece pa sem še vedno tukaj. Če bi lahko ostala še nekaj časa bi - tako pa naslednje leto odhajam (vsaj za med tednom) v Ljubljano.

Dolgo časa sem oklevala in premišljevala tudi o tem, da bi se vsak dan vozila v Ljubljano in iz Ljubljane.. Pa sem ugotovila, da bi mi to vzelo 4 ure na dan. Potem sem razmišljala o tem, da bi se prestavila v Maribor in bi mi vožnja vzela samo 2 uri na dan. Pa sem na koncu tudi to zavrgla.

Zakaj? Še sama ne vem. Vleče me, da bi še eno leto živela doma, ampak me vleče tudi v nov način življenja. In ko sem dala to dvoje na tehnico... Sem ugotovila, da kakorkoli pogledamo ... bom nekoč zapustila "gnezdo" in si ustvarila svojega. Ne bom mogla večno živeti tako ležerno pri mami. Ona pa se bo morala navaditi na to, da imam svoje življenje, ki si ga moram nekako in nekje ustvariti. In ugotoviti bo morala, da tudi zanjo še ni konec življenja in da si ga bo morala nekako na novo usmisliti...

In ko smo že tukaj, da si bom morala ustvariti novo življenje ... Ko končam faks in si uredim službo (ali pa pač odprem SP za inštrukcije), odidem kamor me bo nesla Njegova previdnost ... Bi si rada uredila družinico. Rada bi imela najmanj dva otroka in prijetnega moža ... S katerim bova, tako kot piše v uvodu, vzgajala otroke z Njegovo pomočjo. Rada bi "zgradila" toplo gnezdo v katerem bo vladalo medsebojno spoštovanje, toplina, vzajemnost, dobrohotnost, prisrčnost, veselje ... In kamor se bom vedno rada vračala (kot se sedaj)... In želim si, da bi znala dati svojim otrokom to, kar sem dobila sama od svojih staršev :)...