Nekatere ljudi je dobro pustiti za seboj

Ločitev je lahko težka, odločitev da nekaj spremeniš, lahko prelagaš dneve, tedne, mesece ali celo leta. Enkrat pa vseeno pride tisti čas – čas slovesa, ko še zadnjič rečeš »adijo«! In takrat misliš resno. Mogoče občutiš rahlo žalost. A kako vedeti, da si storil prav? Ne misliš več na to osebo, v tvoji glavi se ne vrtijo stavki: »Oh, kaj bi bilo, če ne bi storil tega?«. Zaveš se, da si sedaj manj obremenjen, da ni več pritiska, ki si ga prej komaj čutil, a je bil vseeno prisoten.

Ko razmišljam o tej osebi.. Se sprašujem kak odnos sva sploh imeli? Hmmmm… Bežni znanki? Dopisovalki? Zaupnici? Prijateljici? Tekmici? 

Bežni znanki? Lahko bi tako rekli, kajti videli sme se le nekajkrat. Ne bi mogla natančno prešteti vseh najinih srečanj, ker moj spomin ni tako dober, pa vseeno lahko rečem da se ta številka giblje okoli 15. Ona je bila tukaj v Celju za božič, Valentinovo, Filipov, njen in moj rojstni dan in mogoče še kdaj. Jaz sem bila pri njej samo enkrat, s Filipom.  Vedno smo bili trije. Nikoli ni bilo tako, da bi bili sami. Med srečanji je bila največkrat tiho. Govorila sva bolj Filip in jaz, da bi zapolnila tišino. 

Dopisovalki? Kar nekaj pisem je naredilo pot iz njenega kraja v moj nabiralnik in obratno. In kar nekaj e-mailov je iz njenega poštnega naslova priletelo v mojega, pa tudi iz mojega v njenega. E-maili bi morali še nekje biti, ker jih nisem brisala. Pisma pa.. Pisma so večinoma zgorela v peči ali pa so bila odložena v odvečni papir. Čeprav to ni ravno moja navada, kajti hranim pisma dopisovalk iz najstniških dni, hranim pisma, ki prihajajo na moj naslov še danes. A njena… Ne vem, nekako brez smisla se mi jih je zdelo shranjevati. In velikokrat sem odpisala nanje z muko. Čeprav to zelo rada počnem.

Zaupnici? Kakor kdaj. Z njene strani verjetno da, kar se pa tiče mene pa.. Je bilo vse odvisno od mojega počutja. Veliko stvari mi je povedala. Veliko je bilo bolečih spominov, strahov, želja… Te osebne stvari sem zadržala zase in jih nameravam še naprej. Nekaj pisem pa – ki so se navezovala na Filipa – sem mu jih pokazala. Tako po odsekih. Ali pa če ni bilo ničesar osebnega, skrivnostnega, v celoti.  Ne morem reči, da jaz njej nisem nikoli ničesar zaupala, ker bi se zlagala. Bila je prva, ki je izvedela, ko sva se s Filipom sprla. Verjetno edina je vedela za »dogodivščine« z mojim bivšim fantom. Vedela je za stvari, ki so mi všeč in za katere drugi ne vedo. Naredila bi ji krivico, če bi rekla, da ni dobra prijateljica – vsaj po tej strani. Prisluhniti je znala v vsakem trenutku. In priznam – včasih sem jo imela bolj za zbiralnik. Ko je bila nuja po tem, da nekaj dam iz sebe, je bila vedno tam in mi prisluhnila. Nasveti pa, ki so sledili so bili velikokrat neizvedljivi in včasih celo smešni. 

Prijateljici? Po vsem, kar sem napisala do sedaj.. Verjetno, če gledamo skozi njene oči. Če gledamo skozi moje.. Kaj pa vem. Včasih, nekoč davno, ko sme bile na začetku poznanstva. 

Tekmici? Velikokrat. Bili sme tekmici za Filipovo pozornost. Mogoče tako nevede. On je bil njena velika (verjetno največja) ljubezen. Bil pa je moj najboljši prijatelj in (skoraj) moj sosed. Posledica tega je (in je še vedno), da veliko časa – skoraj ves prosti čas – preživiva skupaj. Z njim sem počela (skoraj) vse o čemer je ona sanjala. Vsak mesec sva bila v kinu – največkrat sva gledala romantične komedije, ure in ure sva se sprehajala po nakupovalnih centrih, poleti sva skupaj kolesarila, hodila na dolge sprehode, se kdaj pa kdaj spomnila, da bi šla na sprehod ob desetih, enajstih ponoči – posebej takrat ko je bil njegov pes še majhen, si na balkonu priredila »družabni popoldan«, 14572415x sva skupaj šla na pokopališče, skupaj sva pričakala leto 2011, skupaj sva bila na kresovanju, ko nisva bila skupaj sva si pisala sms-e in verjetno bi lahko naštevala še naslednjih 11 vrstic. Za večino najinih dejavnosti je vedela. In vedno, ko ji je Filip napisal kaj v smislu: »S Simona sva…«, je nazaj prišel odgovor: »Mhm, fajn se mejta!«. Še največje budalo bi iz tega prepoznalo veliko mero ljubosumja. Med lanskim poletjem sem se skregala s Filipom. Skoraj isti čas kot ona. Komu je najprej napisal pismo z obrazložitvijo kako mu je žal za vse in kaj se mu je zgodilo v tem času? Točno tako – meni. Mislim, da ji tudi to ni najbolj odgovarjalo. Na obiskih si je želela njegove pozornosti, pa ji nekako ni uspelo vzpostaviti stika, ali pa vsaj kaj povedati, da bi se pogovor lahko razvil – zato sem spet imela vso pozornost jaz, ker se me ni dalo ustaviti. 

Velikokrat sem imela občutek, prav tako pa tudi Filip, da poskuša biti boljša od mene, ali vsaj tako dobra kot jaz. Toda ali ni to popolnoma neumno? Vsak človek na tem planetu je najboljši. Ne moreš biti slabši ob nekoga – v splošnem. Lahko je sicer nekdo veliko boljši športnik kot jaz, sem pa zato jaz boljši matematik od njega. Pa kaj zato? Oba sva najboljša. Tisti pa, ki skušajo nekoga kopirati, se mu najbolj približati, pa niso več tako dobri. Kajti nikoli ne moreš biti dobra kopija. Lahko si samo: najboljši ti ali najslabša kopija nekoga drugega. Ona se je velikokrat trudila biti to drugo. Spomnim se, da sem ji kdaj pripovedovala o kakšni dogodivščini, ki se mi je zgodila v otroštvu, pa se je točno to zgodilo tudi njej. En trenutek ji je bil favorit X-faktorja Gaj, takoj drugi, ko sem ji jaz povedala, kdo je moj, pa je bil njen favorit Matija. Nikoli ni marala glasbe, ki se ustvarja pod našo južno mejo, ampak ker jo jaz rada poslušam, se je tudi ona navadila na njo, prav tako na narodno-zabavno glasbo.  Lahko je imela kakršno koli mnenje o nečem, pa se je spremenilo takoj, ko sem jaz izrazila svojega. Ali pa svojega mnenja, v primeru da sem bila prva, ki je povedala mnenje o nečem, sploh ni imela in je napisala samo: »Aha, se strinjam,« ali »Ja, mislim tako kot ti«. Kar naenkrat ji je zelo všeč postalo Prekmurje, čeprav je bila ravno v enem kraju. Noro dobro se ji je zdelo poslušati prekmurščino, čeprav so potem sledila vprašanja: »Kaj pa to pomeni?«. Poslušati je začela skupino D'Kwaschen Retashy… 

Mislim, da je potekalo tudi tekmovanje, katera bo prej imela vozniški izpit. Verjetno ona. Vse čestitke. Meni pa je popolnoma vseeno. Jaz ga bom naredila, ko bo meni najbolj ustrezalo. 

In kaj mi je ostalo od tega odnosa? 

•  Dobro razvita domišljija (v takšno in drugačno smer) po vseh zgodbah, ki sem jih napisala zanjo in za Filipa; 
•  kup daril, ki sem jih dobila od nje za različne priložnosti, ki so zložena v škatle skupaj z ostalimi spominki. Dobila sem od svečk, plišastih igrač, okvirjev, sestavljank, kuli z mojim imenom, plakat o Prekmurju (z nekaj slovničnimi napakami, do katerih je prišlo zaradi uporabljene prekmurščine), doma posnet CD Jasmina Stavrosa (na katerem je okoli 150 pesmi, kar me je na začetku presenetilo, ker jih toliko ni izdal, potem pa sem ob poslušanju ugotovila, da se nekatere pesmi velikokrat ponovijo)… (Okoli teh daril je zelo zanimivo tudi to, da je vedno želela kupiti nekaj, s čimer bi ugajala oz. se še bolj prikupila prejemniku, zato je vedno spraševala Filipa, kaj mi naj podari za rojstni dan. Kaj mi je všeč? In Filip je seveda, zelo pametno, spraševal mene. In letos je nastal problem, ker mi je želela kupiti samo stvari, ki sem jih že imela in ki jih ne maram. Zato sem velikokrat v pogovoru s Filipom omenila, kako ji bom takšno darilo zagnala v glavo..); 
•  tečen Filip, ki pogreša svojih 7€, ki ji jih je posodil;
•  lekcija kako je pomembno biti to kar si. Kako se ni pametno spreminjati zaradi nekoga drugega;
• lekcija kako »bedno« je vztrajati v nekem odnosu, če z osebo nimaš nič skupnega, če sta si tako različna kot dan in noč.
• super občutek svobode :).. 

Za nekatere osebe pa se je potrebno truditi.. Pred malo manj kot letom dni sem na blog zapisala: POMEMBNO JE ZNATI OBDRŽATI OB SEBI LJUDI, KI NAS DOPOLNJUJEJO! Kljub zgodbi, ki sem jo pravkar opisala, se tega načela v svojem življenju držim.