Zakon je lahko tudi utesnjujoč...

Zdaj ko sem zjutraj doma in ko zjutraj nisem produktivna kar se tiče dela za maturo, lahko gledam televizijo. Zelo rada si ogledam oddajo »Clean hause«…

Koncept oddaje je, da ekipo štirih strokovnjakov pokličejo tisti, ki imajo težave z vzdrževanjem reda v svoji hiši, oziroma s kopičenjem različnih stvari. Pri nekaterih gre to kopičenje v takšne skrajnosti, da preprosto ni več mogoče nikamor stopiti. Prostora za normalen obrok ni več, ker se jedilna miza sploh ne vidi več pod kupom šare. Prav tako je pri nekaterih oteženo tudi spanje, ker ko zmanjka prostora povsod drugod, stvari odlagajo tudi na posteljo. 

Ampak ni problema! Za tiste, ki živijo v Los Angelesu, ker obstaja tale super oddaja, ki vas reši utesnjujočega občutka. Vendar njihovo delo ni samo pospravljanje. Ker njihove finance niso ne vem kako velike, najprej na ulični razprodaji prodajo vse, kar je načeloma uporabno, pa vendar ne spada v hišo, ki jo urejajo. Na ulici torej poskusijo prodati vso šaro – in zanimivo je, da jim po navadi to kar uspe. Vsega kar ne prodajo, na koncu dneva podarijo v dobro delne namene. Družino pošljejo za dan ali dva v hotel, oni pa se lotijo dela. 

Prenovijo prostore, ki so tega potrebni. Položijo nova tla, prebarvajo stene, dodajo lepo pohištvo in zložijo vse stvari, ki so ostale nazaj tja kamor spadajo. Ko se družina vrne, je hiša kakor nova.

Voditeljica oddaje velikokrat poudarja kako so družini, poleg čistega in prijetnega doma, podarili tudi čisto nov začetek.

Vir slike

Ampak sprašujem se, koliko ta novi začetek sploh drži. Posebej po današnji oddaji, ki je bil za ekipo zelo trd oreh. Prišli so v hišo, kjer je bilo že kar hitro jasno, da mož ne spoštuje svoje žene. Vprašanje ki si ga skupina zastavi na začetku obiska je, zakaj je do takšnega stanja v hiši sploh prišlo. Odgovor, ki je vse zelo presenetil je bil podan s strani moža: »Ženi se nič ne ljubi, jaz pa tudi ne bom pospravljal.« Nadaljevali so s pregledom stvari v eni izmed otroških sob, ki je bila spremenjena v skladišče in tam se je ta možev ton nadaljeval. Za vse je krivil ženo. 

Voditeljici je bilo vsega dovolj, zato ju je povabila na »sestanek« in se poskušala pogovoriti z njima. Skušala je prepričati moža, da sta v hiši enakovredna. Vendar njena naloga ni bila uspešno izvedena. Tudi po koncu pogovora je bilo moževo mnenje še vedno, da se je z ženo poročil, da bi mu kuhala, prala oblačila, čistila po hiši, poleg tega pa hodila v službo, prinašala domov denar in skrbela za dva otroka. 

Prosim lepo! Iz katerega stoletja je bil pa ta teleportiran v 21. stoletje? Še mogoče ni slišal, da sta spola danes povsem enakovredna? Še ni videl moških, ki z veseljem postorijo kakšno od hišnih del, da razbremenijo svoje žene? Ki se ukvarjajo z otroki? Še ni slišal za to, da družino tvorijo vsi člani enakovredno? Da ženske niso delovni stroj, ampak so prav tako ljudje kot moški? 

Ves čas je bilo opaziti, kako se žena trudi, da bi ga zadovoljila, čeprav s tem tlači svoje potrebe in čustva globoko vase kar se le da. Vsakič, ko je mož rekel kaj nesramnega, je imela solze v očeh, ampak se je trudila še naprej. Imela je vero v to, da se bo kaj spremenilo. Odrekla se je stvarem, ki so ji pomenile veliko, ker je vedela, da motijo njenega moža. On pa se je s težavo odpovedal kupom revij, ker jih več ne izdajajo. In ob slovesu z njimi, je svoji ženi rekel, da mu včasih te revije res pomenijo več kot ona, ker mu vsaj ne težijo.  S težavo se je odpovedal štirim pnevmatikam..  

Ko je prenova kljub vsem oviram stekla in bila končana in se je družina vrnila v svoj novi dom, mož ni pokazal nikakršnega navdušenja. Hiša pa je bila urejena tako, da bi jo človek z veseljem imel. V vsakem prostoru je našel kaj, kar mu ni bilo všeč. In vedno ko so ga vprašali, kako se mu zdi, je bil odgovor isti: »V redu«. 

Človek se potem vpraša, ali je človek sploh sposoben kakšnega čustvovanja, če ga ne razveseli popolnoma nič? Če niti enkrat ne raztegne svojih ustnic v nasmeh? Kako je to mogoče? Kakšen človek mora biti to? 

Temu paru ne bo pomagalo, da imata sedaj lepo in urejeno hišo. Ker moža tega ne bo spremenilo. Ne verjamem, da je sploh kaj, kar ga lahko spremeni. In ni mi jasno kako to, da se je ženska sploh odločila za zakon z njim? Ali je bil na začetku drugačen do nje? Toda če je bil, zakaj se potem ne loči, če vidi, da z njo ravna kot s smetjo? Če mu več pomenijo revije, kot ona?

In na koncu oddaje je bil kratek video, v katerem je mož izjavil, da je vesel, da je vsega konec in da mu bo žena končno nehala težiti.

Ne morem verjeti, da obstajajo tudi takšni ljudje. Rekla sem ljudje, ker se verjetno najde kje tudi kakšna ženska, ki ni več sposobna čustev. In ne razumem, zakaj takšni sploh iščejo zakon? Če se ne zavedajo, kaj zakon sploh pomeni. Če ne vedo, da zakon dveh ljudi pomeni prejemanje in tudi dajanje? Kako lahko pričakujejo, da jim ne bo potrebno storiti nič, če imajo družino? 

Mogoče me je kdaj strah, da bom nekoč v življenju naletela na podobne ljudi.. Da bom imela podobne težave.. Da bom nekega dne preprosto obupala nad življenjem.. Da me bo prav brigalo v kakšnem okolju živim.. Da se bom morala vsak dan presneto truditi, da bi dobila vsaj kanček ljubezni.. Da bom morala tlačiti svoja čustva in pozabiti na svoje potrebe..

Zavedam se, da popolnih zakonskih parov ni. Da ni popolnih družin. Da v vsaki pride do določenih ovir in težav.

Ampak še vseeno verjamem v pogovor, v zaupanje, v spoštovanje med dvema človekoma in v najpomembnejše – iskreno ljubezen. 

Če nekdo premore vse to, je lahko polovica težav rešenih. Če vse to premoreta oba, ki sta v nekem odnosu, potem so lahko rešene skoraj vse težave. Če se ob nekom počutiš varno in se zavedaš, da ti bo pomagal, potem ni ovir, da bi mu zaupal, kaj te moti. Ker se bo on odzval tako, da bo za oba najbolje. Pogovorila se bosta in ugotovila, kaj je najboljša rešitev. Prilagodila se bosta malo enemu in malo drugemu.

V odnosih je pač tako, da je treba vedno iskati srednje poti. Tiste, ki vodijo skrajno v desno ali skrajno v levo, so vedno napačne.